Obljuba, ki je življenje ne izpolni

Romain Gary: Obljuba ob zori
Založba: Hiša poezije
Leto izida: 2024
Prevod: Nadja Dobnik

Obljuba ob zori se začne s koncem. S hrepenenjem po preprosti nežnosti na obali oceana, ki nudi uteho, ker »ne umre hitro«. Po smrti matere, ki ji je Obljuba posvečena.

Avtobiografsko zasnovani roman, v katerem sloviti francoski avtor Romain Gary nastopa s svojim pravim imenom, je v izvirniku izšel leta 1961. Avtor svojo življenjsko zgodbo upoveduje skozi prizmo odnosa do matere in načinov, kako ga je zaznamovala v otroštvu in pozneje v življenju, predvsem v času druge svetovne vojne. In kot Gary pove že na začetku: »Ni dobro, če si tako mlad in tako zgodaj tako neizmerno ljubljen. Razvadiš se. Misliš, da tako pač je. misliš, da to obstaja tudi drugje, da je to mogoče najti. Gledaš, upaš, čakaš. Z materinsko ljubeznijo vam da življenje ob zori obljubo, ki je nikoli ne izpolni.« Gary bralcu na stežaj odpre vrata v svoj notranji svet in predenj razgrne svoje najgloblje stiske, radosti in hrepenenja, ki jih povezuje z materjo in njenim odnosom do sina edinca. Mati, predana ženska, polna zanosa, pogosto naivna, a obenem brezkompromisna na vseh področjih, se v romanu izriše kot oseba, ki je za sina pripravljena narediti vse in še več, vendar je obenem nosilka neizpolnljivih pričakovanj, ki zasledujejo in obremenjujejo tudi odraslega Garyja. Vse življenje ga spremlja odgovornost do ženske, ki je zanj žrtvovala vse, da bi ji le bil v ponos po njenih mnogih življenjskih razočaranjih, ki so v romanu večinoma zgolj nakazana. »Včasih sem stekel v svoje skrivališče dišečih drv, sanjaril o vsem, kar mama pričakuje od mene, in dolgo tiho jokal: nikakor mi ni bilo jasno, kako bom lahko vse to dosegel.«

Njun odnos se odpira mnogim interpretacijam, saj Garyjeva pripoved temelji predvsem na lastnem doživljanju, ki ga popisuje natančno in subtilno. Iz romana kar sije njegova ljubezen do matere, vendar ni ta ljubezen nikoli enoznačna ali podvržena klišejem. Čeprav Gary popisuje svoja najintimnejša čustva, se uspešno izogiba sentimentalnosti, kar je po eni strani mogoče pripisati psihološki kompleksnosti njegovega uvida, po drugi strani pa humorju in samoironiji, ki delo prežemata. Kot v romanu večkrat sam izpostavi, stremi k temu, da bi zajel celostno človeško izkušnjo, da bi razsvetlil usodo človeka in ne zgolj usodo ene same ljubljene osebe – in res mu uspe prek konkretnega in osebnega doseči nekaj univerzalnega. 

Spretnost njegovega pisanja in posluh za ubesedovanje zapletenosti in prepletenosti človeške izkušnje se v prvi vrsti kaže v tem, da matere še zdaleč ne idealizira. Predstavi jo kritično, a je obenem nikoli izrecno ne kritizira, temveč o njej piše z brezpogojno sinovsko ljubeznijo. Tako kot Rilke v Pismih mlademu pesniku pravi, da je umetniška dela mogoče pravično presojati le skozi ljubezen, velja za Garyjevo presojanje bližnje osebe. Do konca in po koncu ji ostane zvest in o njej piše z globoko naklonjenostjo, vendar ne izpušča manj prijetnih pripetljajev, ki jo prikažejo tudi v negativni luči ter jo s tem naredijo živo osebo. Interpretacija odnosa je prepuščena bralcu – kajti v življenju ni enoznačnih resnic, odnosi pa so preveč večplastni, da bi jih lahko kdorkoli presojal drugače kot skozi lastno perspektivo in izkušnje. Roman tako deluje kot literarni portret in poklon materi, obenem pa ponuja širši vpogled v mehanizme delovanja odnosov z bližnjimi. V tem smislu me je njegovo pisanje spomnilo na pisanje mlajšega francoskega avtorja Édouarda Louisa, ki s podobno prizanesljivostjo in poglobljenostjo piše o svojih družinskih odnosih. Oba namreč skozi konkretne dogodke iz življenja prikažeta tisto, kar se skriva med vrsticami in kar je tako težko racionalno ubesedljivo, ter se zanašata na bralčevo intuitivno zmožnost razumevanja in njegovo občutljivost.

Mati je pri Garyju hkrati nenehna in trdna opora, hkrati pa zapovednica idealov. Sinu pogosto bere iz knjige Življenja velikih Francozov, da bi se od njih navzel navdiha, ga dobro oblači, uči manir in plesa, vpiše ga v jahalno šolo, kjer se uri tudi v mečevanju in streljanju s pištolo. Ko se zaradi njegovega pomanjkanja talenta razblinjajo materine sanje o tem, da bo športnik, igralec, glasbenik in še kaj, se naposled skupno ustalita pri književnosti, ki jo Gary označi kot »zadnje pribežališče na tej zemlji za vse, ki ne vedo, kam bi se zatekli«. Potem ko dolgo izbirata pravi psevdonim zanj, ki naj bi pripomogel k uspešni karieri pisatelja, sledijo neuspešni poskusi, da bi svoja dela objavil. Te poskuse nenehno spremljajo frustracije, povezane z željo, da bi materi povrnil vse, kar je naredila zanj. Ustvariti si želi literarno mojstrovino, s katero bi se »mami nemudoma oddolžil za vse trpljenje in okronal njeno življenje«, s tem pa zadostil nekakšni višji pravici. »Odločen sem bil, da bom uresničil vse, kar je mama pričakovala od mene, in preveč sem jo imel rad, da bi se obremenjeval z morebitno naivnostjo in pretiranostjo njenih sanj.«

Strani romana so obarvane z njeno ekscentričnostjo. Sinu skuša predati vse, kar naj bi bil v njenih očeh pravi moški – umetnik in ambasador Francije, lomilec ženskih src in hkrati zaščitnik. Ko ji sin poroča o tem, kako jo je neki fant v šoli označil za lahkoživko, takoj postane hladna. »Morala se je spraševati, ali je vredno, ali ima vse njeno žrtvovanje, ves napor in vse upanje sploh kakšen smisel – če se ne bom tudi jaz izkazal za takega moškega, kot so drugi; če ne bom do nje tak, kot je eden že bil.« Ko ga mati nato posede za mizo, mu zabiča: »Dobro me poslušaj. Naslednjič, ko se zgodi, da pred tabo sramotijo tvojo mater, naslednjič hočem, da te prinesejo domov na nosilih.« In ko gre Gary v vojno, ga zasleduje potreba po junaštvih, na podlagi katerih bi bila mati ponosna nanj. A kljub vsem pritiskom mu je prav ona opora v težkih časih, prek pisem in nenehne nevidne prisotnosti. Tudi ko je fizično ni ob njem, čuti moč, ki mu jo vliva njena vera vanj, »po zaslugi katere je v otroku v zakotni provinci na vzhodu Poljske videla bodočega velikega francoskega pisatelja in veleposlanika Francije«, ta čudežna vera, ki živi v njem »z vso močjo lepih in dobro povedanih zgodb«. Za marsikateri podvig in navsezadnje za samo preživetje v vojni zasluge pripisuje materi, katere glas ga spodbuja, ko to potrebuje, in ustavlja, preden bi naredil preveliko neumnost.

Roman pa je poleg tega, da je poklon materi, tudi poklon njegovim padlim tovarišem. Na več mestih našteva imena prijateljev in kako so umrli ter popisuje praznino, ki ga navdaja ob izgubah. To med branjem vzbuja nenavadna občutja, saj bralcu imena brez večjega konteksta ne povejo veliko, a prav s tem ponujajo pomisleke glede vojne in tega, kako so smrti vseh teh ljudi retrospektivno za nas nekaj skoraj mimobežnega kljub njihovim vojnim junaštvom.

Obljuba ob zori je predvsem zelo oseben roman, kar se čuti na vsaki strani. Pripoved niha med hipnimi občutji in utrinki spomina, ki avtorja v nekem trenutku prešinejo in za sabo v resnici skrivajo več, kot je neposredno povedanega, ter poglobljenimi uvidi v lastno preteklost in delovanje. Obenem je vseskozi avtoreferencialen, sproti razmišlja o svojem pisanju, kar prispeva dodatno noto pristnosti in zabrisuje mejo med literaturo in življenjem. Pri koncu denimo pravi: »Tu bi moral pripoved končati. Ne pišem zato, da bi na svet vrgel še eno dolgo senco. Težko mi je nadaljevati in to bom storil kar najhitreje, hitro bom dodal teh nekaj besed, da bo konec in bom lahko spustil glavo nazaj na pesek, na rob oceana, v samoto Big Sura, kjer sem zaman poskušal ubežati obljubi, da bom končal to zgodbo.« Komentira tudi lasten slog, ki je, kot sem že omenila, prežet s pretanjenim humorjem in samoironijo. Prav o tem konkretno razmišlja tudi v romanu: »Humor mi je bil na vsakem koraku bratski sopotnik; zahvalim se mu lahko za edine resnične trenutke zmagoslavja nad nenaklonjenostjo usode. Nikoli ni nikomur uspelo, da bi mi iztrgal to orožje, in še toliko raje ga uperim vase, saj se skozi soočenje s seboj in svojim jazom spopadam z našim najglobljim bistvom. Humor je izraz dostojanstva, potrditev vzvišenosti človeka nad tistim, kar se mu dogaja.«

Tu moram omeniti tudi čudoviti prevod Nadje Dobnik, ki zelo občuteno ujame Garyjev način pripovedovanja in bogat jezik z natančnimi ubeseditvami stanj in občutij. Garyju se približa z izrazito empatijo in posluhom za njegov značaj in izkustva – tako Gary resnično zaživi kot človek, kot posameznik z lastnim glasom, kot individuum. Kot prevajalka izpostavi v spremni besedi, Garyjev slog sledi ritmu razpoloženja, čemur se spretno prilagaja tudi prevod, vse od dolgih, skoraj liričnih odlomkov, do kratkih samoironičnih komentarjev in opisov absurdnih situacij, v katerih se pripovedovalec mestoma znajde. Ritem prevoda se tako nadvse prožno prilagaja vsebini in pripovedovalčevemu sentimentu, s tem pa v slovenščini ustvari intimno bralsko izkušnjo in posebno garyjevsko vzdušje.

Prav ta intimna bralska izkušnja in osebni uvid, ki ga roman ponuja med vrsticami, ne da bi ga kakorkoli vsiljeval, na koncu ustvari občutek, da se skozi pripoved razkrivajo resnični, živi ljudje. Gary dogodkov ne olepšuje, a je hkrati prizanesljiv do mlajšega sebe in do matere, ki jo naslika tako z raznoterimi napakami in kapricami kot tudi z globoko sinovsko ljubeznijo, ki vztraja do konca in še dlje.

Uredila: Lara Gobec

Lektoriral: Tjaž Mihelič

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.