Delavci proti birokratskemu močvirju

Naslov: Kar je treba storiti (Ono što treba činiti)
Režija: Srđan Kovačević
Scenarij: Srđan Kovačević
Fotografija: Srđan Kovačević
Zasedba: Laura Orel, Goran Zrnić, Goran Lukić
Datum izida: 28. oktober 2025 (Hrvaška), 15. september 2026 (Slovenija)
Ocena: 4/5

V času, ko se evropski politični diskurz vse glasneje ukvarja z migracijami, medtem ko  evropsko gospodarstvo hkrati pridno računa na delo ljudi, ki jih je najlažje izkoriščati, je Kar je treba storiti neprijetno aktualen film. Srđan Kovačević se zazre naravnost v izkoriščevalski obraz kapitalističnega sistema, v katerem je dobiček pogosto pomembnejši od človeka, delavci pa so – še posebej, kadar prihajajo iz tretjih držav – hitro zreducirani na poceni in zamenljivo delovno silo. Film ne razkriva kakšne skrite anomalije, temveč precej vsakdanjo podobo tega sistema: neplačane nadure, pogodbe, ki jih nihče zares ne prebere, telefonske klice, ki zvonijo v prazno, čakanje, prevajanje, dokazovanje in neskončne kupe papirjev.

Spremljamo Delavsko svetovalnico v Ljubljani in tri njene protagoniste – Lauro Orel, Gorana Lukića in Gorana Zrnića –, ki se vsak dan srečujejo z delavci, ujetimi v različne oblike izkoriščanja: z ljudmi, ki so ostali brez prigaranega plačila, ki jim delodajalci ne plačujejo prispevkov, jih silijo v neplačane nadure ali pa jih zaposlujejo v pogojih, v katerih je meja med kršitvijo pravic in popolno brezpravnostjo vse bolj zabrisana. Kovačevićev dokumentarec ni le film o izkoriščanju, temveč predvsem o tem, kaj storiti, ko izkoriščanje ni več zgolj individualna tragedija, ampak sistemski problem. Problematika, ki jo odpira film, je še kako poznana tudi Sloveniji, kjer so tuji delavci že dolgo nezamenljiv del delovne sile. Država, ki je ob osamosvojitvi sanjala o tem, da bo nekoč postala »druga Švica«, se danes v Kovačevićevem filmu pokaže z bistveno manj bleščeče plati. Namesto urejene, učinkovite in socialno varne države vidimo delavce, ki se morajo za osnovne pravice prebijati skozi birokratski labirint, medtem ko jim nepoznavanje jezika in zakonodaje ter negotov zaposlitveni položaj dodatno zmanjšujejo pogajalsko moč.

Ironija je še toliko večja, ko aktualna vlada kot eno svojih osrednjih razvojnih gesel izpostavlja debirokratizacijo države. Premier Janez Janša je septembra 2026 kot eno od razlag za slovenski razvojni zaostanek navedel »nepregledno birokratsko močvirje« zakonov in predpisov ter napovedal njegovo krčenje. A ob ogledu filma Kar je treba storiti se je vredno vprašati: kaj pomeni manj birokracije za nekoga, ki mu delodajalec dolguje plačo, če je prav birokratski postopek hkrati eden redkih mehanizmov, skozi katerega lahko svojo pravico sploh uveljavi? Kaj pomeni »debirokratizacija«, če gre z roko v roki z zmanjševanjem (političnih) pravic ljudi, ki jih ta sistem potrebuje kot delovno silo? Kdo bi od debirokratizacjie profitiral in kdo zgolj še bolj nastradal? To je namreč še posebej pomembno izpostaviti ob dejstvu, da je bila septembra letos tujcem iz tretjih držav z novelo Zakona o lokalnih volitvah odvzeta volilna pravica na lokalnih volitvah, s čimer so bili številni ljudje, ki v Sloveniji živijo, delajo in plačujejo prispevke, hkrati pa že tako pogosto ostajajo na robu delovnopravnega sistema, izključeni iz še enega pomembnega mehanizma političnega odločanja. 

Za razliko od marsikatere papirologije se film ne ustavi pri pravni abstrakciji ali kritiki kapitalizma in državnih institucij. Zanima ga, kaj se zgodi človeku, ko črno na belem sicer ima pravice, v praksi pa nima denarja, časa, informacij ali moči, da bi jih uveljavil. Spusti nas neposredno v tisti prostor, kjer velike politične besede – migracije, trg dela, konkurenčnost, (de)birokratizacija – trčijo ob konkretnega človeka. Takšnega, ki ima ime in obraz, neizplačano plačo ter kup papirjev na mizi.

A Kar je treba storiti ni aktivistični pamflet, preoblečen v dokumentarec. Njegova političnost je pravzaprav v veliki meri zvito skrita v njegovi filmski formi. Kamera večinoma ostaja dovolj blizu, da zajame obraz, gesto, utrujenost ali nenaden izbruh smeha, vendar tudi dovolj zadržana, da prizorov gledalcu ne začne razlagati. V tem smislu je film izrazito wisemanovski, kot je v Mladini opazil že Marcel Štefančič, jr.

Primerjava s Frederickom Wisemanom ni zgolj priročna oznaka za dokumentarec, ki (oziroma ker) opazuje institucijo. Tako kot pri Wisemanu tudi tukaj institucija ni predstavljena skozi intervjujske razlage, grafike ali vsevednega pripovedovalca, temveč skozi njeno vsakodnevno delovanje. Gledamo ljudi, ki govorijo po telefonu, prebirajo dokumente, razlagajo pravne postopke, čakajo na odgovore in poskušajo sestaviti zgodbo iz nepopolnih informacij. Dramaturgija nastaja iz ponavljanja. Iz tega, da naslednji telefonski klic ni bistveno drugačen od prejšnjega. Iz tega, da birokracija potrebuje čas, človek pa ga pogosto nima.

Ravno zato je lahko prizor, ki bi bil v kakšnem bolj klasičnem dokumentarcu zgolj prehod med »pomembnejšimi« dogodki, tukaj osrednji dogodek. Veliki plani obrazov ujamejo mikrodramaturgijo pogovorov, medtem ko odsotnost avtorjevega pojasnjevanja gledalcu omogoči, da sam začne prepoznavati vzorce. Kovačević iz na videz prozaičnega materiala – čakanja, telefoniranja, papirjev – gradi napetost. To je ena od največjih filmskih kvalitet dela.

Pri tem v filmu ne manjka komičnosti. Predvsem Goran Zrnić s svojo pikro bosansko duhovitostjo pogosto razbije težo situacij, toda humor ni pobeg iz realnosti. Prej je preživetvena strategija. Enako velja za odnos med tremi protagonisti: Laura, Goran in Goran niso zgolj funkcionarji v aktivističnem oziroma zagovorniškem aparatu, ampak ljudje z različnimi načini dela, komunikacije in odzivanja. Prav njihova osebnost prepreči, da bi film postal suhoparen prikaz sindikalnega organiziranja. 

Kar je treba storiti svoje politične moči ne gradi na prikazovanju trpljenja. Režiser delavcev ne uporablja kot dokaznega materiala za vnaprej pripravljeno tezo. Namesto tega večino časa spremljamo trojico, ki poskuša spremeniti razmere, zato nikakor ne gre za turoben katalog krivic, temveč tudi za film o solidarnosti – ta ni abstraktna vrednota, ampak precej naporno, včasih dolgočasno in pogosto frustrirajoče delo. V svetu, kjer je marsikaj videti sistemsko nepopravljivo, film vztraja pri majhnih zmagah in nas navdaja z nenavadnim optimizmom. En dobljen primer, en izplačan dolg, en delavec, ki končno dobi odgovor. Ne gre za veliko revolucijo, temveč za vztrajanje. Za tisto, kar bi lahko imenovali optimizem volje: zavest, da sistem o(b)staja, da je pogosto nepravičen, a da to še ne pomeni, da se mu je treba prepustiti.

Ni naključje, da je bil film nagrajen tako za svojo politično vsebino kot za filmsko izvedbo: na DOK Leipzigu je prejel nagrado medverske žirije, na FDF Ljubljana nagrado Amnesty International Slovenije, v Puli pa zlati areni za režijo in montažo ter nagrado občinstva. Nagrade potrjujejo nekaj, kar film sam dokazuje: angažiran dokumentarec ni nujno manj filmski. Ravno nasprotno. Kar je treba storiti je političen zato, ker je pozoren na svet, in filmski zato, ker zna to pozornost oblikovati.

Kovačević in ekipa protagonistov ne ponujajo velikega odgovora na vprašanje, kako popraviti sistem, niti ne skrivajo njegove trdovratnosti. Namesto tega pokažejo nekaj precej bolj konkretnega: kaj se zgodi, ko se ljudje odločijo, da bodo kljub njegovim omejitvam vztrajali. V tem smislu je Kar je treba storiti manj film o zmagi kot film o delu, ki je potrebno, da do nje sploh lahko pride. Ne ponuja vere v sistem in tudi ne ustvarja iluzije, da ga je mogoče s peščico uspešno rešenih primerov kar tako spremeniti. Prej pokaže, kako je mogoče njegove luknje, postopke in orodja obrniti v prid tistim, ki so v njem sicer najlažje preslišani. Sistem pri tem ostaja takšen, kot pač je – počasen, izčrpavajoč in pogosto bolj pisan na kožo tistim z več denarja in moči –, toda njegovi protagonisti ne dovolijo, da bi imel zaradi tega tudi zadnjo besedo. 

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar