Paul Gravett: »Ko se umetnost ustali, preneha biti prostor svobode in odkrivanja.«
Paul Gravett je angleški svobodni novinar, kurator, predavatelj in teoretik, ki se od leta 1981 ukvarja z založništvom in promocijo stripa. Je svetovno znani stripovski zgodovinar in tako rekoč enciklopedija stripa na dveh nogah. Oktobra je obiskal Ljubljano, kjer je imel predavanje The Comics Medium is the Message na mednarodni konferenci Remix Comix, ki je potekala v okviru festivala stripa Tinta. Naslednji dan smo dobili priložnost in čast, da se z njim pogovorimo o njegovem delu, ljubezni do stripa, branju, pisanju in o tem, kaj se stripovski umetnosti obeta v prihodnosti.
Ko smo se pripravljali na ta pogovor, smo prebirali vašo knjigo Graphic Novels, Everything You Need To Know. V prvem poglavju nas pričakajo zapisi pod naslovi, kot so: »Kaj so ti čudni simboli?«, »Stripi so samo zabavne knjige«, »V stripih ni nič prepuščeno domišljiji«, »Liki so dvodimenzionalni« …
Tako je! Že takoj smo se vprašali: »Kaj ljudi zmoti?« To je nekaj, čemur je vredno posvetiti pozornost.
Naslov prvega poglavja pa je »Zakaj sovražiti stripe«, kar je precej ironičen začetek za knjigo o stripovski umetnosti in o tem, zakaj naj bi ljudje brali stripe.
Ampak knjiga je imela najprej drugačen naslov. Vi imate ameriško izdajo, ki je bila naslovljena Graphic Novels, EVERYTHING – YOU – NEED – TO – KNOW (!!!), medtem ko je bil britanski podnaslov Stories To Change Your Life. S partnerjem Petrom sva želela podati vtis, da te bo strip ob branju morda zabaval, morda pa ti bo ponudil tudi kakšno drugačno perspektivo. Zdi se mi, da stripi širijo obzorja. Zahvala gre Petru, ker je prišel na to idejo. Skupaj sva že enainštirideset let, oba sva zelo kreativna in njegov doprinos mi je zelo pomemben. Jaz sem strokovnjak, ki se lahko tudi preveč poglobi v stripe, medtem ko stripi niso njegovo primarno področje. Rad jih ima, zanima ga grafično oblikovanje, piše, slika in fotografira, torej lahko vnese nov pogled. Zato pri knjigah tako dobro sodelujeva. Predlagal je: »Zakaj ne bi knjige začela s problemi?« Lahko bi namreč začela preprosto s tem, kako so stripi super, ampak nekateri ljudje imajo predsodke, ki se jih ne da kar tako odpraviti. Kljub uspehu različnih del vse od Mausa naprej še vedno prihaja do nesporazumov – da so stripi preveč literarni, da bi bili vizualna umetnost, in preveč vizualni, da bi bili literatura – ker ljudje ne razumejo, da so svojevrstna forma in svoj medij.
Prav tako se zanimam za to, kako so stripi sprejeti v različnih kulturah, kako so vključeni ali nevključeni v prostor – težave pri recepciji stripa se pojavljajo celo na Japonskem in v Franciji, kjer so stripi najbolj razširjeni. Francija je zelo velik literarni prostor, ki pa se s stripi ne znajde najbolje. Nikoli niso dovolili, da vstopijo v njihov slonokoščeni stolp, in (vsaj kolikor vem) jim niso nikoli podelili nikakršne literarne nagrade. V Veliki Britaniji je precej drugače in pravzaprav to velja tudi za Ameriko. Imamo romanopisce, kot sta Philip Pullman in Zadie Smith, ki oba pišeta stripovske kritike. Stripi so tudi že prejeli literarne nagrade. Leta 2021 je bilo nekaj kontroverze glede podelitve Guardianove nagrade za najboljši roman – dobil jo je Chris Ware za strip Jimmy Corrigan. Ko so o tem poročali na televiziji, se ljudje kar niso mogli sprijazniti s tem. »Kaj pa je zdaj to?!« Na pogovorni oddaji je neki pesnik pripomnil: »To je videti kot slika na škatli pralnega praška! In ta izvod gre naravnost v antikvariat!« In ta odnos še kar vztraja. »Ali stripi spadajo v svet literature?«
Podobno je s svetom vizualne umetnosti. Naslednje poletje bo Center Pompidou v Parizu postavil prvo veliko razstavo, ki bo namenjena izključno stripu. In ko vstopiš v kuratorsko in kulturno okolje tako pomembnega umetniškega muzeja, se morda vprašaš, kako bo to delovalo. Kajti stripi niso namenjeni temu, da bi viseli na stenah. Kako jih je mogoče predstaviti v tej obliki? Potem pa so tu še vsi drugi interesi v svetu umetnosti, živimo v obdobju velikih prilagoditev. Veliko je premišljevanja o preteklosti, sprašujemo se, ali so nekatera dela danes še vedno sprejemljiva. To umetnosti predstavlja izziv. Prepričan sem, da bodo kritiki in drugi ljudje govorili: »Kaj to počne v umetniškem muzeju?« In ljudje iz sveta stripa bodo spraševali: »Zakaj ste izbrali ravno te umetnike in ne katerih drugih?« Stripi so preprosto samosvoja stvar in všeč mi je, da se lahko tako fluidno premikajo med različnimi vplivi.
Omenili ste torej razstavo stripov v Centru Pompidou in tudi v Sloveniji imamo v okviru festivala Tinta nekaj stripovskih razstav. Ampak to ni zgolj vizualna umetnost. Omenili ste tudi, da je strip prejel literarno nagrado. Ampak to ni zgolj besedna umetnost. Kaj lahko torej doseže strip, česar roman in slika ne moreta?
Morda lahko to vprašanje tudi obrnemo in rečemo, da bi strip lahko razmislil še o marsičem, kar bi lahko črpal tako iz vizualne kot iz literarne umetnosti. To je nekaj, česar ne počne dovolj. Namesto povzdigovanja stripa kot nekaj superiornega bi torej raje rekel, da še vedno obstajajo stvari, ki se jih nismo naučili iz literature in umetnosti in ki bi jih še lahko uporabili v stripih.
Sam ne berem dovolj literature, a prebral sem nekaj leposlovja, ob katerem sem si rekel: »Ta knjiga je izvrstno napisana!« In včasih si rečeš: »Te knjige se ne bi dalo prenesti v strip.« Prebral sem na primer Sramoto J. M. Coetzeeja in popolnoma me je prevzela njegova zmožnost, da se potopi v glave likov. Takrat sem se vprašal: »Bi bilo to mogoče v stripu?« Mislim, da nas zavira predstava, da strip ne sme vsebovati preveč besed. Toliko lahko izraziš v sliki, obenem pa so tudi besede čudovita reč, in striparje pogosto skrbi, da bodo napisali preveč. Avtorica, ki jo še posebej občudujem in sem kuriral tudi nekaj njenih razstav, je britanska umetnica Posy Simmonds. Njena razstava je do 1. aprila 2024 na ogled v knjižnici Pompidou. Ona je ena redkih ustvarjalk, ki je našla način, kako v strip vključiti več besedila – besedila, ki res deluje in ne le opisuje, kar že tako vidimo na sliki. Jasno ji je, da včasih potrebuješ več sličic, da izraziš, kar bi lahko preprosto zapisal v enem stavku. Malo ljudi je sledilo tej ideji, ampak mislim, da je to pot, ki bi jo strip še lahko ubral oziroma bi moral o njej premisliti.
Težava je tudi v tem, da ima umetniški svet, kot je svet stripa, vedno šole ali gibanja ali sloge, ki se povezujejo in nazadnje nekako ustalijo. Metelkova je na primer prostor za ulično umetnost, in pri ulični umetnosti običajno tudi obstaja določen način, »kako se to dela«. Meni se zdi, da se nikoli ne smeš samo prilagoditi temu, kar pravi neka smer v umetnosti ali nek kritik ali pa sprejeti samo en slog. Celo pankovska in ulična umetnost imata svoje konvencije, kriterije, ki ju opredeljujejo. Po mojem to predstavlja tveganje, da se bo umetnost zaprla sama vase. In ko se umetnost ustali, preneha biti prostor svobode in odkrivanja. V umetniškem gibanju ti na primer rečejo, da moraš ustvarjati v slogu abstraktnega ekspresionizma in nikoli več ne smeš risati realistično, ali pa pravijo: »Impresionisti so se motili!« Ljudje se podrejajo, ker obstaja trg in morajo kaj prodati, radi bi bili spoštovani in sprejeti, ampak mislim, da to umetnike zavira. Daje jim občutek, da se ne morejo v celoti izraziti.
Kaj pa je vas potegnilo v svet stripa? To je sicer splošno vprašanje, a se nam obenem zdi zanimivo, ker vsak od nas najde neko svojo pot.
Tudi mene to vedno zanima! Kako strip postane nekaj, kar te resnično navdušuje. In pogosto se začne že v otroštvu, v zgodnji izpostavljenosti. Mislim, da to še vedno močno deluje na ljudi. Očitno je delovalo tudi na vas.
Ko sem odraščal, smo imeli televizijo, radio, poslušali smo plošče, in vse to je bilo zanimivo. Ampak pri stripih me je posebej pritegnilo to, da sem se lahko k njim vračal, niso minljivi in kratkotrajni. Res mi je všeč to, da jih lahko ponovno prebereš in opaziš stvari, ki jih prej nisi, da jih ne preletiš na hitro. Poglobitev in občudovanje sta nekaj, kar strip lahko izzove pri ljudeh. Zaradi njih se človek malo ustavi. Mogoče česa ne razumeš že ob prvem branju, mogoče moraš še malo premisliti in strip bolje preučiti.
Spoznal sem tudi veliko stripovskih ustvarjalcev in res so čudoviti ljudje, mnogi imajo zelo svojstvene pristope. Ampak odločilni trenutek zame je bil, ko sem obiskal stripovsko razstavo na Inštitutu za sodobno umetnost v Londonu. Imenovala se je AAARGH! Zanimivo je, da se je zgodil ta razcvet v šestdesetih in sedemdesetih letih v svetu stripovske umetnosti. V resnici je to sprožila prelomna razstava leta 1967 v pariškem Muzeju dekorativnih umetnosti z naslovom Bande dessinée et Figuration narrative. To je bila prva velika, pomembna galerijska razstava stripov. Razstava je bila nato na turneji, in ko je prišla v London, so jo lokalizirali, vključili so britanske stripovske umetnike in razstavili tudi več izvirnih umetniških del, ki jih v Parizu ni bilo na ogled. To je bilo prvič, da sem videl originale umetniških del. Če sem iskren, pred tem nisem nikoli veliko razmišljal o tem, kako stripi nastanejo. Takrat pa so razstavili tudi nekatere strani, ki sploh še niso bile natisnjene. Med njimi so bile na primer strani Jacka Kirbyja, ki je bil in je še zmeraj eden mojih najljubših umetnikov, torej si lahko predstavljate, da se je v mojih majhnih desetletnih možganih dogajalo nekaj velikega! To je bil trenutek, ko sem si rekel: »Moram izvedeti več!« Imel sem nekaj prijateljev v šoli, ki so bili prav tako »geeki«, in od takrat naprej smo skupaj odkrivali zgodovino stripov, ljubiteljske revije, prve stripovske trgovine in konvencije. Neki drugi prijatelj mi je predstavil cel svet ameriških časopisnih stripov, ki segajo nazaj v 19. stoletje.
Leta 1972 sem bil v šoli najboljši v razredu in učiteljica mi je rekla: »Lahko si izbereš knjigo!« Nekje sem videl oglas ali recenzijo knjige z naslovom Comics: Anatomy of a Mass Medium Reinholda Reitbergerja in Wolfganga J. Fuchsa, in tako sem prosil zanjo. Nisem bil prepričan, ali bodo učitelji ravno navdušeni, da bi rad knjigo o stripu, ampak to je bila resna akademska knjiga, zato sem jo dobil. Tudi ta knjiga mi je odprla pogled v povsem nov svet in zgodovino evropskega stripa, kar se je nadaljevalo. Imel sem srečo, da nisem izgubil zanimanja, ker kako bi lahko! To je bila resnično krasna pot in še vedno je.
Tako ste torej začeli to čudovito potovanje. Želeli smo vas vprašati tudi, katere stripe bi priporočali tistim, ki šele začenjajo korakati po tej poti. Potem pa smo ugotovili, da je na spletu malo morje vaših priporočil, ki jih je mogoče najti tudi na vašem blogu!
Ja, veliko odgovorov lahko najdejo tam. Ampak najbolj smiseln pristop je, da stvar obrneš in vprašaš, kakšni filmi, nadaljevanke, knjige so jim všeč ali kaj jih zanima, da dobiš občutek, kakšen je njihov okus.
Ampak lahko je težavno. Na primer, ko sem bil v največji evropski knjigarni v Londonu, je neka stranka rekla uslužbencu, da je prebrala Mausa in Perzepolis in sta ji bila všeč, zato išče nekaj podobnega. Prodajalec ji je priporočil Sandmana. Takrat sem si misil: »Nisem prepričan, da je to tako dober prehod … Ampak mogoče bo v redu!« Odvisni smo torej od tega, da prodajalci v knjigarnah in striparnah vejo dovolj, da nam lahko pomagajo najti pot.
To je bil tudi eden glavnih razlogov, da sem se lotil pisanja knjige Graphic Novels – ljudem sem želel dati nekaj smernic in jim predlagati nadaljnje branje na določene teme. In najpomembnejše, ljudem smo dali izseke dejanskih strani iz teh stripov in razložili določene tehnike, ki jih ti uporabljajo in jih sami morda ne bi opazili, na primer kako se izraz ali perspektiva spremeni in kako brati sosledje sličic. Če kot otrok nisi bral stripov, je lahko trenutek, ko ga odpreš, zastrašujoč. Tako je, kot če bi se znašel na zabavi, kjer vsi govorijo hkrati. Kje začeti?! Poznam ljudi, ki niso gledali slik, ampak so najprej samo prebrali besedilo vse do konca strani in si šele potem ogledali slike. Nekateri pa nimajo pojma, kako te besede in slike povezati v celoto. Stripi so tudi polni oznak in simbolov, ki jih je v veliki meri razširila manga, in tudi to potrebuje svoj uvod.
Kar ste povedali o stripih, nas je malo spomnilo na videoigre, saj je pri njih podobno – če nisi z njimi odrasel, nimaš pojma, kaj z njimi početi.
Jaz nimam pojma o njih! (smeh)
Zanimivo je, ko jih skušaš predstaviti nekomu, ki jih nikoli ni igral. Poznati moraš vse gumbe in kakšno funkcijo imajo, medtem ko se stvari premikajo na ekranu.
Res je! Če bi bil deset let mlajši, bi me igre popolnoma prevzele. Stripi imajo konec, tako kot knjige in filmi. Prebereš jih ali pogledaš, in to je to. Z igrami ni čisto tako, imajo več različnih koncev. In nekaj ljudi je že eksperimentiralo z idejo, da bi ustvarili stripe v stilu iger, kjer je na voljo več izbir in več stopenj, med katerimi lahko izbiraš. Zaenkrat me igre še niso tako prepričale, res nisem človek za strelske igre, bi me pa morale pritegniti tiste z ugankami! (smeh) Mislim pa, da imajo igre ogromen potencial in da je to medij, ki je še slabše razvit kot strip. Zdi se, kot da ves čas kroži med istimi temami in motivi. Vsekakor pa imajo kot pripovedi potencial, da postanejo še bogatejše.
Nekatere so sicer ustvarile zgodbe, ki so primerljive z umetnostjo. In igre te lahko vživijo v te zgodbe, res se lahko popolnoma potopiš vanje.
Ja, seveda. Ampak čar stripov je tudi to, da te ne vživijo zares. Zelo malo stripov je, ki predstavljajo subjektivni pogled. To je tudi še eno področje, ki bi se po mojem lahko še bolj razvilo. Lahko bi recimo imeli stripe, kjer je bralec tudi lik v zgodbi.
Ampak ko smo že pri vživljanju: kar mi je pri stripih všeč, je, da lahko stopiš korak nazaj. Rahlo oddaljen si od njega. Vključen si v dogajanje, a hkrati še vedno obdržiš neko distanco, ki ti omogoča, da se ozreš nazaj in tudi po strani in jo preučiš.
Stripi lahko ustvarijo zelo pretresljive situacije. Ne morem in tudi nočem si predstavljati, da bi se globoko vživel v Mausa. Tega si res ne želimo. Zato obstaja ta nenavadni medprostor, knjigo lahko zapreš, če postane pretežka.
Tudi v filmih in nadaljevankah ni tako kot v stripu. Gledal sem veliko odličnih filmov, ampak nehal sem gledati novejše filme, ker so preprosto preveč standardizirani. Vedno veš, kaj lahko pričakuješ, očitno je! »To je romantičen prizor, zdaj pa orkester!« Naveličal sem se te narejenosti. Všeč mi je, kako se stripi trudijo, da nam vzbudijo določene občutke. In ko jim to uspe, imamo še vedno nadzor, a si lahko rečemo: »Moj bog, nekdo je to naredil samo z besedami in slikami!«
Že nekajkrat ste omenili, da je branje stripov drugačno branje. V svoji knjigi tudi omenite, da je pogosto prepričanje, da se stripe lahko prebere zelo hitro. Zdi se, da to nakazuje, da mnogi pravzaprav ne vejo, kako brati stripe. Zakaj mislite, da je tako?
Najbrž zato, ker smo postali še hitrejši pri procesiranju slik in besedila. Lahko bi celo rekli, da so stripi mnoge pripravili na splet, skrolanje, razne ikone, premikanje po ekranu. Zdi se kot naravno nadaljevanje stripov. Stripi so predvideli tudi veliko elementov filma, ki jih ta prej še ni razvil – kako kadrirati in se premikati z enega kraja na drugega. Nekateri zgodnji filmski režiserji so si izposodili te tehnike, so celo uporabljali stripovsko formo pri snovanju prizorov.
Seveda je nekatere stripe mogoče prebrati hitreje kot druge. Stripi v časopisih na primer delujejo tako, da šalo dojameš skoraj v trenutku. Lahko pogledaš prvo, drugo, tretjo sličico, in »oh!«, naletiš na nekaj presenetljivega. Ernie Bushmiller je imel v kontekstu svojega časopisnega stripa Nancy o tem določenem trenutku povedati marsikaj zanimivega. Poimenoval ga je »mačja meta« (saj veste, tista posebna rastlina, ki mačke spravlja ob pamet). S preobratom na zadnji sličici je želel ustvariti tisto brenčanje v možganih, tisto vznemirjenje, ki ga občuti mačka ob mačji meti. Pri stripih lahko začutiš vzgib, da bi preskočil naprej, ampak temu vzgibu se moraš upreti in si vzeti čas, da prideš do tistega trenutka.
Danes lahko v vsakdanjem življenju jasno konzumiramo več vsebin kot kdajkoli prej, več slik in podob. In stripi so žrtev te potrošnje.
In kako vi berete stripe?
No, zelo sem selektiven in vzamem si čas. Nikoli še ni bilo toliko vsebinsko bogatih in obsežnih stripov kot danes, in poleg tega ubirajo zelo različne pristope pri pripovedovanju zgodb s slikami in besedami. Res mi je všeč, da je ta medij še vedno tako prožen in spremenljiv. To niso stripi, ki ponujajo hitre užitke, a tudi v teh uživam.
Ko sem bil v Helsinkih, sem našel majhen angleški prevod tam nadvse priljubljenega časopisnega stripa Fingerpori, hiter format dveh, treh ali štirih sličic, pri čemer je zadnja sličica vedno sijajna. Jasno je, da šala ne bo nikoli tako dobra, če jo razložiš, ampak samo za vtis: v enem stripu lik uporablja uničevalec dokumentov, in ko vstavi kos papirja vanj, nastane premor, na dnu pa se pojavi majhen rjav kakec. Potem lik odpre mašino in notri najde zajca, ki gloda papir in ga potem izloča! Mislim, da je ta nadrealistični obrat očarljiv! (smeh)
Ali strip berete drugače, če veste, da boste o njem pisali kritiko?
Rekel bi, da mu namenim bolj ali manj enako pozornosti. Če berem strip, mu želim posvetiti vso pozornost. Verjetno bi pri branju z namenom pisanja kritike že sproti naredil nekaj zapiskov. Veliko je stvari, vrednih razmisleka.
Ne vidimo namreč samo ene sličice ali strani naenkrat, ampak gre pravzaprav za Gesamtkunstwerk, celostno umetnino. In najti moramo način, da navigiramo čez celoto, saj avtor pogosto vplete motive, ki se nato večkrat ponovijo. Gledati moraš širšo sliko, razmišljati o celoti. In za to moraš uporabiti možgane! (smeh)
Ali imate kakšen nasvet za tiste, ki bi radi pisali o stripih?
Kot sem omenil že prej, moraš stripu posvetiti vso pozornost. In zgodba ni edino, o čemer je treba spregovoriti, čeprav je pomembna. Vprašati se moraš tudi, kako je ta zgodba posredovana, tako v besedah kot v slikah. Premišljevati moraš o teh kombinacijah, napetostih in povezavah med obojim. Tega ni vedno lahko razložiti, ker moraš pisati tudi o risbi. Pisati moraš o umetnosti in včasih je težko izraziti, kakšen učinek imajo risbe, postavitve in druge oblikovne odločitve. Če imaš na primer na voljo omejeno število besed, je lahko velik izziv pisati tako o zgodbi kot o načinu njenega podajanja. Ne morete pisati le o zgodbi, saj morate bralcu vsaj malo nakazati, kaj bo med branjem stripa doživljal. Morda napišite nekaj, kar bo v pomoč tudi pri samem branju.
Zdaj pa še nekoliko širše vprašanje: Kakšna se vam zdi prihodnost stripa in mange?
Glede tega imam mnogo pomislekov, na primer glede digitalnih stripov na telefonih. Želim si, da se ti stripi ne bi brali vertikalno, zdi se mi namreč, da je to nasprotno tistemu, kar nas pri tiskanih stripih navdušuje. Pri tiskanih stripih imamo stran, razporeditev sličic na strani, knjigo, ne vidimo samo slike za sliko za sliko. Ta novi format ni ravno »neskončno platno«, kot ga je imenoval Scott McCloud in kot smo pričakovali. Digitalni stripi, kakršne so delali pred dobo pametnih telefonov, so dosti bolje tekli, danes pa jih beremo tako, kot so v starodavnih časih brali zvitke. »Odviješ en del zvitka, greš naprej in odviješ naslednji del zvitka.« Ne moreš pa se preprosto ozreti nazaj na kakšno sličico, ker je že ni več. Kako smešen način branja! Povsem zgreši bistvo stripa. Zato pa se sprašujem, kako ljudje berejo webtoone, da njihova izkušnja ni samo stiskanje gumba: naprej, naprej, naprej, naprej …
Mislim, da smo v prehodu s strani na pametni telefon nekaj izgubili, in ne zdi se mi, da prednosti odtehtajo slabosti. Najti bi morali način, da bi lahko za mlade generacije izkušnja stripa bogatejša in ne tako fragmentirana. Ta sprememba se lahko zgodi! Slišal sem za znanega avtorja mang, ki so ga mučili te isti problemi, zdaj pa poskuša v svojem naslednjem delu vertikalno digitalno branje bolje osmisliti – bralec se bo moral ustaviti in več časa posvetiti posameznemu prizoru. Prav tako imajo v Koreji v Busanu svoj center webtoona, kjer sem kuriral mednarodno razstavo Global Webtoons: Invention And Innovation. Obiskovalcem smo pustili, da se sami seznanijo z bolj eksperimentalnimi digitalnimi stripi. Ko sem se tam pogovarjal s Korejskimi avtoricami in avtorji webtoonov, so mi rekli: »Poznamo tehnologijo, s katero imamo opravka, nimamo pa ne časa ne financ, da bi se ukvarjali z vsemi temi zanimivimi rečmi in vključili še vse potrebno programiranje.« Premiki torej se dogajajo, stripi se še naprej razvijajo, so pa stlačeni v kontekst pametnih telefonov in tega, kako jih uporabljamo. Morda se bo tudi tehnologija razvila tako, da jo bomo laže uporabljali in se je bolj privadili. Nekaj je tudi takšnih tehnik, ki so že zdaj prisotne in se lahko obdržijo.
Kakšno vlogo pa po vašem mnenju igrajo festivali, kot je Tinta? Kakšen vpliv imajo na to, kako družba dojema stripe, in na njihovo prihodnost?
Zdi se mi, da festivali pripeljejo ustvarjalce, ljubitelje in širšo publiko na en kraj, kjer lahko izmenjajo različne ideje in navdihe. Dokaz so, da stripi niso samo knjige v trgovinah, za njimi stoji cela vrsta resničnih ljudi, ki jih ustvarjajo in se z njimi ukvarjajo, pa tudi ljudi, ki jih berejo in v tem uživajo. Ko sem bil prejšnji mesec v Ameriki, sem obiskal konvencijo alternativnega stripa Small Press Expo (SPX), ki je namenjena ogromnemu področju samozaložništva in manjših založb in je zelo odprto, vključujoče in barvito. Vedno sem užival v takšnih konvencijah, človek lahko odkrije toliko različnih stripov! To, da bi čim širši množici najrazličnejših ljudi pokazali, kako izrazno močan in mednaroden je ta medij postal, je bil tudi vzgib za London Comics Festival COMICA, ki sva ga s Johnom Harrisom Dunningom začela pred dvajsetimi leti na Inštitutu za sodobne umetnosti.
Prejšnji mesec pa sem šel tudi na bolj tradicionalen in konvencionalen ameriški Comic Con v Baltimorju, kjer je poudarek v večji meri na superjunakih, znanstveni fantastiki in žanrskih stripih. Ne čisto po mojem okusu, sem pa seveda tudi jaz »geek«! In tudi to je bilo zelo zabavno. Srečal sem ogromno prijateljev, oboževalcev, umetnikov, založnikov in prodajalcev in delil njihovo navdušenje. Želim si, da bi stripi še naprej gojili tako raznoliko in rastočo skupnost po celem svetu.
Uredila: Eva Ule
Iz angleščine prevedla in lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar