Patrick Rothfuss: Modrijanov strah
Medtem ko ves svet čaka na izid tretje in zadnje knjige fantazijske sage Kraljemorčeva kronika, je Sergej Hvala zagrizel v njen drugi del in ponovno poskrbel za odličen prevod, ki kar buhti od živahne starinske baročnosti in jezikovnih premetov. Seveda ima pri tem največ zaslug Rothfuss sam, ki je po megauspešnici Ime vetra postregel s prav tako dodelano in jezikovno bogato knjigo, v kateri izvemo še več o protagonistu Kvotheju.
Zgodba se nadaljuje prav tam, kjer se je končala po prvem delu in roman je ponovno zastavljen kot Kvothejevo pripovedovanje Zapisovalcu. Tako se legenda o Kraljemorcu in človeku mnogih imen gradi prav pred nami. Njegov način pripovedovanja je speljan pretanjeno; ker pripoveduje človeku, ki je del istega sveta kot Kvothe, mu o stvareh, o katerih bralec še nikoli ni slišal (ker o njih seveda ni mogel slišati), razlaga popolnoma vehementno, kot da je vsem jasno, za kaj gre. In ravno zaradi tega še bolj verjamemo v Rothfussov fiktivni svet, ki ga, kakor se za pravo fantastiko spodobi, spremlja še ličen zemljevid, vložen na začetek knjige. Na tem mestu pa se poraja še vprašanje, koliko verodostojno je sploh njegovo pripovedovanje, saj je jasno, da rad podpihuje govorice o sebi in da pri tem tudi pretirava. Vse to pa ne pokvari bralskega užitka, kvečjemu ga še izboljša.
Razvoj dogodkov je še bolj razburkan kot v prvi knjigi in razlogov za to je več: prvič, avtor si to lahko privošči, ker si je v prvi knjigi vzel dovolj časa, da nam je Kvotheja in Univerzo, ki jo obiskuje, dovolj podrobno predstavil, tako da lahko zdaj vse skupaj samo še nadgrajuje, še en razlog pa je to, da je pripoved raztegnil na veličastnih 1178 strani. Manj veličastno v slovenščini, če se za trenutek vrnemo k prevodu, deluje le naslov, Modrijanov strah, ki v originalu, nasprotno, zveni prav impozantno (The Wise Men’s Fear).
Taka dolžina je razumljivo kriva tudi za rahla nihanja v dogajanju, saj ima na nekaterih mestih zgodba neustavljiv zanos, na nekaterih pa se vleče skoraj po polžje. Na srečo prevladajo tista prva. Rothfuss se ponovno izkaže za mojstra grajenja vzdušja, njegovi opisi so tako živi in nevsiljivo podrobni, da se prizorišča kar sproti izrisujejo pred očmi. Enako velja za opisovanje čutenjstva (recimo, da je to nekaj med magijo in alkimijo) in ustvarjanja artefaktov v Faktnici. Kvothe je še vedno enako nemogoče nadležen, vseveden in nadut, kakor smo ga vajeni od prej, ostali že poznani liki, ki jih ni malo, se rahlo razvijejo, izjema je le plemič Ambrose, Kvothov antagonist na Univerzi, ki je še vedno povsem klišejski, je namreč tipičen premožnež, ki Kvothu na vsakem koraku meče polena pod noge, in se ne premakne z ravni navadnega negativca. Najzanimivejša ostajata učitelj imenarstva Elodin in skrivnostna Auri, slednja je tudi protagonistka »vmesne« knjige (#2,5) z naslovom The Slow Regard of Silent Things. Novi liki so izdelani in zanimivi, nobeden pa ne navduši, saj je očitno, da so v ospredju še vedno tisti, ki so se predstavili že v prvem delu. Nepričakovan zamah pa dobi okvirna zgodba, torej ta, v kateri Kvothe pripoveduje, saj ji je namenjeno malo več prostora, nad njo pa povrh vsega visi še vedno bolj zlovešče vzdušje, saj je govora o vojni, razkrivajo pa se tudi nekatere temačne skrivnosti.
Rothfuss torej ostaja zvest svoji pripovedovalski vnemi, na delu pa je tudi njegova iskriva domišljija, ki je sposobna tvorjenja novih in novih čudnih prigod. Modrijanov strah izpolni visoka pričakovanja, ki jih je zastavila prva knjiga, obenem pa obljublja napet in temačnejši tretji del, ki ga tudi v originalu še čakamo. Ker gre za trilogijo, bo njeno usodo resda zapečatil, a glede na dve zajetni in premišljeno napisani knjigi se nam končnega izida ni bati.
