16. 1. 2016 / Literatura

Patrick Modiano: V kavarni izgubljene mladine

V svetu, kjer je vse že povedano in kjer ni ničesar, kar ne bi bilo več klišejsko, obrabljeno ali že uporabljeno, se zgodbe še vedno razvijajo, gradijo, govorijo in prodajajo. Kaj kmalu namreč ugotovimo, da ne gre več toliko za to, kaj povemo, kot za to, kako to povemo. Lahko gre za običajno zgodbo, za nekaj že velikokrat slišanega in predelanega, pa nas tok besed vendarle lahko ponese v kraje, v katerih še nismo bili.

 

Morda za Patricka Modiana ne bi slišali, če ne bi leta 2014 prejel Nobelove nagrade za literaturo. Pri tem se ne bi veliko razlikovali od preostalega sveta, saj je bila večina njegovih del v angleščino iz francoščine prevedena v zadnjem letu, po prejemu prestižne nagrade. Čeprav kritiki trdijo, da se tako tematika kot stil pisanja skozi petindvajset objavljenih knjig ne spreminja kaj pretirano ter da tudi krajši format ostaja enak, pa si je kar težko predstavljati, da bi se naklonjen bralec njegovega stila pisanja lahko naveličal.

 

Predstavljajte si knjigo s tematiko, ki se vam je silno prikupila in s stilom pisanja, ki vas je prevzel. Nato si predstavljajte sebe, kako iščete knjige podobne niše, vendar je iskanje večinoma brezplodno, saj si želite točno tak slog pisanja in tematiko, kot ju lahko obravnava le določen avtor. Se vam še ni zgodilo? Meni se je že velikokrat. Patrick Modiano je tisti avtor, čigar gladek pripovedni tok, pospremljen s principom toka zavesti, me je prepričal, da sem V kavarni izgubljene mladine prebrala v enem dnevu.

 

Skozi zgodbo nas vodijo štirje pripovedovalci: študent iz kavarne, osebni detektiv, ki ga je najel protagonistkin mož, sama protagonistka Luki in njen ljubimec Robert. Morebiti sedaj mislite, da že veste, za kaj gre, vendar se motite. Ne gre za navadno kriminalko in tudi ne za ljubezensko dramo. Celo po branju bralec težko določi, kaj se je ravnokar zgodilo, kdo je protagonistka, kaj je počela v preteklosti in kdo so ljudje, ki so jo pripeljali do točke, v kateri zgodbo zapusti. Namigi povedo več kot dogajanje in opisi dogodkov več kot zavedno osmišljanje realnosti s strani likov, kar ponuja odličen material za razglabljanje o vsebini dela z vidika različnih bralcev.

 

Luki spoznavamo skozi štiri povsem različne karakterje, najbolj zanimiva in posebna pri tem pa je izbira pripovedovalcev, saj protagonistko gledamo tako skozi oči ljudi, ki je sploh ne poznajo, kot tudi skozi oči njenih najbližjih in nje same. Pripovedovanje je podano preko spominov, interpretacij dogodkov in misli, izdelano do take potankosti, da lahko na podlagi njihovega toka zavesti izpeljemo fascinantno ugotovitev, da lahko včasih drugi o nas razberejo več kot mi sami, četudi ne poznajo motiva za naše ravnanje. Ravno ta tok zavesti je tisti, ki se prav nič ne spotika čez opise okolice, ljudi in dogajanja, kratki stavki pa poskrbijo za to, da je razumevanje s slovničnega vidika lahko, z vsebinskega pa zapleteno. Pripovedni tok ne vsebuje nobenih podrobnosti, nobenih razlag, veliko pa je skakanja s teme na temo, da se bralec sredi branja že vpraša, če morda kakšna stran manjka. Nič ne manjka, le to je, da si moramo zgodbo skozi bežne spomine in občutke sestaviti sami, medtem ko sledimo Lukijinemu doživljanju: »Vendar bo odslej vse drugače. Ulice in meje četrti so se mi nenadoma zazdele pretesne. Knjigarna-papirnica na bulvarju Clichy je bila odprta do enih zjutraj.«

 

Dogajanje je sicer postavljeno v Pariz, vendar protagonistko večinoma najdemo le na nevtralnih prostorih – ulicah, metrojih, v knjigarnah in kavarnah. Tudi ko nam uspe vstopiti v njen intimen prostor, v spalnico na Argentinski ulic, predel, kjer se nahaja, poimenuje »nevtralno območje«, ljudi, ki tam živijo, pa njen prijatelj razglasi za »odsotne osebe«. Vse to se lepo poveže z njeno nenehno potrebo po bežanju tako pred drugimi ljudmi kot pred samo sabo ter z njenimi očitnimi težavami z depresijo in anksioznostjo.

 

V kavarni izgubljene mladine deluje kot žalostinka izgubljeni mladosti, preživeti v kavarnah, in opomnik na izgubljene duše, ki tavajo po svetu – počasi pozabljene, počasi ovenele. Tako tematika kot igranje z miselnim tokom, skozi katerega avtor podaja zgodbo, držita bralca v nenehni radovednosti in želji po razkritju Lukine identitete in preteklosti ter ga očarata z zasanjanim vzdušjem melanholične romantike.

patrick