Pat Parker: Pesmi
Založba: Škuc-Vizibilija Leto izida: 2020 Prevod: Nataša Velikonja Spremna beseda: Nina Dragičević
Zbirka pesmi afroameriške lezbično-feministične pesnice, performerke in aktivistke Pat Parker v slovenskemu izboru vsebuje pesmi iz knjige The Complete Works of Pat Parker, ki je izšla leta 2016, in druge pesmi iz vseh obdobij ustvarjanja. Pionirka lezbično-feministične umetnosti nas spoznava z njenim svetom v njenem obdobju odraščanja in odraslosti. Problematika spolne usmerjenosti in barve kože sta pomembni tematiki vseh pesmi, ki jih dopolnjuje s slogom misli – slog s skoraj nič ločili, z uporabo velikih začetnic – tok spiralnih misli. Način pisanja ni moteč, saj se nam ravno s tem skoraj neprekinjenim tokom besed avtorica približa na osebni ravni. Tako imamo bralci občutek, da se nam avtorica predstavi že v prvi pesmi. Čustvenost, ki veje iz vsakega verza, je otipljiva in v bralcu vzbudi reflektiranje obstoja, dodatna vprašanja o krutosti oz. nesprejemanju sočloveka in razumevanju želje po ljubezni. Avtorica ne olepšuje preteklosti, ne vali krivde na druge v sedanjosti, priznava, da ljubi ženske, in hoče spremembo sedanjosti, ki bo vidna v prihodnosti.
V začetnem delu zbirke lahko preberemo pesmi iz najstniškega obdobja, kjer odkrivamo nevarnosti, ki se dogajajo v njenemu življenju. Okolje, kjer otroci prikrivajo svoja čustva, sklanjajo glavo in se v zgodnjih letih naučijo, kako lažje preživeti, se zdi kot fikcijska realnost, saj večinoma ni podobna trenutni realnosti. Njen glavni cilj vsakdanjega življenja v domačem kraju je preživetje, a jo od doma prežene skrb njene matere, da bo tudi sama umorjena. Pesmi se nadaljujejo z novo noto – nasilje, ki so ga nad njo izvajali ljudje izven doma (učitelji, sosedje, mimoidoči . . .), zdaj povzroča njena družina. Pat se poroči zelo mlada in kmalu izkusi nasilje, ki ga nad njo izvaja njen prvi mož, poleg tega pa ugotovi, da je noseča.
V osrednjem delu zbirke se začuti rahla sprememba ritma in tematike, kjer se avtorica ukvarja z usodo žensk in sester, prikrito/odkrito homofobijo in lezbištvom. Opis lezbične scene, ki jo Parker v teh pesmih predstavi, je ta, da sta lezbijki vedno dve, ne ena sama, saj sta v intimnem partnerstvu najmanj dve osebi ali več. Lezbično ljubezen opredeluje kot idejo, ki redko preživi, če se ne razvija, in skrbi, da njuni telesi živita. Ideja (v tem primeru ljubezen) se razvija in obstane, če se osebi, ki sta vpleteni, za to trudita in vanjo vnašata del sebe – kar se občuti v razumevanju in sprejemanju druga druge.
Realiziranje intimnih izkušenj, neodobravanje nasilja v katerikoli obliki, ki se dogaja na lezbični sceni ali v življenju posameznice, ki se identificira kot lezbijka, avtorica jasno in odločno predstavi v najsurovejši obliki. Pesmi vključujejo njena razmerja z ženskami, dominantnost heteroseksualnega konvencionaliziranja erotike in prisilne heteroseksualne normativnosti, ki jih realizira s kritičnim obravnavanjem lezbičnega vsakdanjega življenja. Podrobno opisovanje v bralcu vzbudi globoke občutke, ki nanj vplivajo in prebujajo različna čustva, čeprav avtorice ne pozna osebno. Njene pesmi po branju v bralčevih mislih še vedno odmevajo in za sabo puščajo mnoga vprašanja.
Pisma, ki sta si jih izmenjevali Pat Parker in Audre Lorde, zaključujejo zbirko. V bralcu prebudijo željo strasti in obenem bolečino ob zavedanju situacije zdravstvenega stanja avtoric pesmi. Obe pesnici sta imeli raka, v katerem sta našli podporo druga druge in dopisovanje je izkazovalo vzajemno spoštovanje pesnic, aktivist, feministk in žensk, ki ju je prizadela enaka oblika raka. V javnem pogledu je še vedno prisotno prepričanje o pokvarjenem ali zlomljenem telesu ženske, ki se bojuje z rakom na dojkah. Vpliv družbe, ki stigmatizira pogovore o spolnih boleznih, mentalnem zdravju, odvisnosti itd., ne izhlapi po nekaj letih, vendar z deljenjem pravih verodostojnih informacij, ki so predane medgeneracijski publiki, lahko doseže pozitivne rezultate. Pisma vsebujejo intimo v preprostem in jasnem jeziku avtoric, ki sta sprejeli svoji telesi in druga drugo, kljub temu da sta oddaljeni milijone kilometrov. Slišita se in si želita bližine druga druge, kjer ne gre samo za spolni odnos med dvema ženskama, ampak za človeško bližino, ki navdušuje in prevzema obe. Ženski, posameznici, ki svoja prepričanja izražata v poeziji, iščeta odgovore druga v drugi in odnos gradita okoli ljubezni, med seboj ne čutita razdalje.
Avtorica svoja negativna čustva do sistema naslavlja na ljudi, ki ta sistem izrabljajo v svojo korist. Z besedami nam predaja svojo bolečino, skrbi, veselje, strast in solze. Ne zadržuje se pri nobeni besedi, ki razkriva, zakaj in kaj si želi. Prvih trideset strani bralcu predstavlja svoje življenje, v jedru zbirke pa bralec opazi, da se zunanji svet krči le na besede na papirju. Njene pesmi so čustveni vrtiljak, ki se začne vrteti in se vrti še po končanem branju.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
