Otoška prevetritev navznoter in navzven

Pia Prezelj: Bili smo trije
Založba: Goga
Leto izida: 2026

Zdi se, da so bili na začetku vsega otok, veter in morje, da je to trojica, ki je očarala avtorico, v njej porodila ta roman in jo povabila vase. Odnosi med liki v romanu se vzpostavljajo na vetrovnem severnem otoku, obkroženim z nemirnim morjem. Nemir in prepih, ki sta za otok nekaj povsem običajnega in naravnega, se polaščata tudi likov v romanu, izvirata pa iz skrivnosti, strahu in pričakovanja. Ko veter piha na otoku, nas ne zanima, zakaj piha, pogledamo le, da nam ni česa odnesel, ko zapiha v nas, pa iščemo izvor. Pia Prezelj, pisateljica, prevajalka in novinarka časopisne hiše Delo, v svojem drugem romanu Bili smo trije (2026) raziskuje, kaj pomeni, ne poznati izvora za svoj nemir in tavati med različicami preteklosti, ki ne ponujajo odgovorov, pa tudi kako se z odgovorom, ko se ta enkrat začne izrisovati, po dolgih letih nevednosti vendarle soočiti. 

Glavna protagonistka Olga, uspešna fotografinja v petdesetih letih, odpotuje na neznani otok, da bi se tam srečala s polbratom Theom, za katerega je izvedela šele pred kratkim. Z njegovo pomočjo si želi odgovoriti na mnogo vprašanj o svoji, pravzaprav o njuni mami, in si predvsem razjasniti, ali jo je mama oddala ali ji je bila morda odvzeta. Poleg Thea na otoku po naključju spozna tudi starejšega moškega, ovčerejca Jakoba, za katerega se kmalu izkaže, da jo je pričakoval in da ji ima veliko za razkriti. Družinske vezi v tem romanu niso nekaj večnega, zakoreninjenega in samoumevnega, ampak so odkrite na novo in zato krhke ter kljub jasnosti, da so prave, negotove. Avtorica jih izpiše z veliko občutljivostjo za to, kako lepó in hkrati strašljivo je prvič spoznati brata tako pozno v življenju, in z razumevanjem, da tako kompleksen odnos potrebuje čas, da dozori. Čeprav sta si Olga in Theo sorodna po krvi, sta si povsem različna. Avtorica to najbolj direktno ponazori, ko predstavlja njune poklice – Olga fotografira morje, Theo pa predava o kvantni mehaniki, sicer pa se ta različnost preprosto čuti v izrečenih besedah in še bolj v vsem, kar med njima ostane neizrečeno. O Olgini ali Theovi preteklosti ne izvemo skoraj ničesar in četudi se bralcu mestoma zazdi, da kakšna malenkost o njunih življenjih umanjka, kmalu ugotovi, da to v resnici ni bistveno. Tista preteklost, ki je moramo slišati, je preteklost njune mame. Čeprav pripada le njej, le njenemu telesu, veže nase tudi Olgo in Thea. 

Avtorica v drugem delu romana fokalizacijo spretno prenaša med Olgo in njeno mamo ter preskakuje iz preteklosti v sedanjost. V romanu Olgi o njeni mami sicer pripoveduje Jakob, ki je bil njen ljubimec – na mestu njegove pripovedi, pa avtorica bralcu ponudi skok neposredno v njeno zavest, kar pomeni, da smo kot bralci v teh delih na neki način bližje resničnosti, bližje njeni mami kot Olga sama. Sklepamo seveda, da ji Jakob poroča točno in iskreno, vseeno pa nam avtorica s takšnim pripovednim preskokom omogoči, da dostopamo do nečesa, za kar je prikrajšana celo glavna protagonistka in spretno zmanjša potujitveni učinek. Preslika nas na drug otok, verjetno jadranski, ampak spet – razen tega da gre za otok, prostorska umestitev ni bistvena – in v čas, ko se Olgini mami pri teti in stricu zaradi nosečnosti spreminja telo in jo prvič omejuje ter pogojuje način njenega bivanja. 

»Čutila se je podvojeno, čutila, da obstaja v dveh telesih, spodvitih v eno, sočasno v ne več in ne še, tam, kjer si je ne prisvajajo niti ene niti druge, kjer nanjo gledajo kot na napako, kot na zdrs, kot na svarilo.« 

Nosečnost doživlja kot nekakšen čas vmes, ne ve, ali se že lahko dojema kot mamo ali ne, ne razume še materinstva, hkrati pa ga čuti – čuti ga v premikih v telesu in predvsem v izgubi lastnega telesa, tistega, v katerem je živela do takrat. Ta vmesnost se pri njej ne zaključi z olajšanjem ob otroškem joku in sreči ob stisku otroške roke, ampak ji je to zaradi tragičnega dogodka na nasilen način odvzeto, in sprašuje se »kam naj zdaj z vsem teh strahom, vsem tem toplim pričakovanjem.« 

Olga z Jakobovo pripovedjo izve, da se je preteklost odvila drugače, kot si je predstavljala, in da je za svojo bolečino iskala napačne razlage. Kljub vajam v vživljanju v drugega in v spreminjanju pogleda, ji ni uspelo pogledati izven svoje bolečine in neodvisno od nje razumeti, kaj občuti drugi. Avtorica z Olgo pravzaprav opiše, kaj pomeni biti človek. Vsak bralec se lahko prepozna v dvomu, omahovanju, strahu, pričakovanju in nenehnemu premlevanju tako preteklosti, ki je pripadala drugim, kot prihodnosti, ki ne pripada še nikomur. S tem pa si v resnici lastimo, kar (še) ni naše, živimo izven realnosti, le znotraj sebe, in potem krpamo razkorak med zamišljeno različico in tisto, ki se potem zares zgodi.

Kot je na predstavitvi knjige povedala že avtorica, je v romanu več vprašanj kot odgovorov, veliko pa je v njem tudi odsotnosti in neumeščenosti, nekakšnega manka. To je mestoma nekoliko preveč očitno, izpusti namreč ponekod obvisijo v zraku, a morda ta občutek izvira le iz osebne bralske frustracije, da vseh praznih mest ne bo možno realizirati in da bodo nekatera izmed njih tudi po branju pač ostala prazna. Ampak prav to je »pekočina odsotnosti«, ki jo je čutila tudi Olga in o kateri je v resnici težko pisati, jo zajeti v besede – ker kako je lahko nekaj, česar sploh ni, tako vseprisotno, tako veliko? 

»Poznala je občutek, da je tisto, česar ni bilo in ni imela, večje od tistega, kar je, da je širše, da je težje, da ničla ne označuje ničesar, pač pa odsotnost nečesa. /…/ To prekleto pekočino, hladno in žarečo hkrati, ki se je ne da odložiti in nikakor ne da sneti«. 

Podlago za vsebinsko »izpuščanje« informacij, ubesedovanje negotovosti in nestabilnosti resnice ter za že omenjeno nenatančno umeščenost v prostor in čas, si avtorica pripravi že s slogom in vsebino z njim mojstrsko podpre. Roman zaznamujejo fragmentiran slog, mnogi zamolki, minimalizem in hkrati močna poetičnost. Ta se kaže predvsem v paralelizmih in pesniškem ritmu, ki ga ti ustvarjajo, sploh je to izrazito ob koncih in začetkih posameznih poglavij. 

»Prebudila se je v veter. /…/ Slišala je vsak njegov premik, slišala, kako se namesto preko skale zapodi naravnost vanjo, kako vzdiga in mrši veje, kako se ustavi, nato zapodi, ustavi, ustavi, nato zapodi.«

Posebno pozornost Prezelj v romanu nameni tudi naravi – vetru, morju, megli, travi, tudi ovcam. Predstavi jo kot nekaj mogočnega, česar si človek ne more podrediti, sploh ne na otoku, ki zaradi vetra in morja spreminja obliko, ter na vsake toliko časa prisili nekaj ljudi, da zapustijo svoje domove. Z naravo se morajo naučiti živeti in jo poslušati, pa čeprav njena divjost ali pa mir, morda odražata povsem nasprotno stanje tistemu znotraj njih. Narava na otoku od prebivalcev zahteva tudi spoštovanje in jih uči previdnosti, vsi na primer vedo, kaj pomeni, če te ujame megla. Čeprav nismo vsi otočani, bi za naravo potrebovali točno tak posluh, prav tako bi ji morali pustiti, da kdaj pa kdaj poseže v nas, se odpreti za njen veter.

Roman je zgrajen na več trojnostih. Tri dele ima že strukturno, kar se tiče odnosov med liki, pa se odnosne trojice vmes večkrat zamenjajo: Olga, Theo, mama; Olga, Jakob, mama; mama, teta in stric; mama in njuna starša; mama, njen fant in nerojeni otrok, najbolj očitna trojica, Olga, Jakob in Theo, edina pripadajoča pripovedni sedanjosti in edina sestavljena iz treh živih likov, pa je tista, na katero se lepijo ostale, nekatere izmed njih nikoli zares uresničene. Naslov v intrigantni prvi osebi, ki se po prebranem romanu s tretjeosebnim pripovedovalcem, zdi še bolj zanimiv, bi tako lahko izrekel skoraj katerikoli lik, hkrati pa z njim avtorica preseže romaneskni okvir in na neki način vanj vpiše tudi sebe – in bralca. Bili smo torej tekst, avtorica in bralka. S to trojico je krog zaključen, roman in vse znotraj njega pa lahko šele takrat dobi svoj smisel.

Ana Svetel v spremni besedi k romanu opozori na njegove podobnosti s prvencem, Težko vodo (2023). Pravi: »Zdi se, da romana zreta drug v drugega in se /…/ drug v drugem zrcalita.« In res je, da bi med njima lahko potegnili marsikatero vzporednico, razglabljali, s čim je avtorica v težko pričakovanem nasledniku Težke vode, nadaljevala in kaj je tisto, kar je drugačno. Sama mislim, da si roman zasluži neodvisno obravnavo, saj zmore stati sam zase in bralce ob koncu pusti povsem drugje kot v prvem romanu. Prevetri jih drugače, še z večjim občutkom. 

Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič