Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali

Nataša Kramberger: Po vsej sili živ
Založba: Goga
Leto izida: 2024

Po vsej sili živ je pripoved v sodobni preobleki, žanrski preplet romanesknih, esejističnih in lirskih elementov – pripoved, ki je osebna, a obenem dovolj univerzalna, da nazorno predstavi razsežnosti podnebnih sprememb. Nataša Kramberger, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, bralca posede predse in ga v romanu neposredno nagovori. Tako kot v avtoričinem prejšnjem romanu, Primerljivih hektarjih, ostaja pogled uprt v podeželje. Sedem sezon na kmetiji v Jurovskem Dolu je bilo namreč dovolj, da je pripovedovalka iz prve roke izkusila posledice podnebnih sprememb.

Knjiga zaobjame širok nabor perečih vprašanj, vendar se Po vsej sili živ neprestano ter neizogibno vrača k njihovemu skupnemu izvoru – okoljskim spremembam. Omenjene spremembe v naravi so namreč prevelike in tudi dosledno sledenje setvenemu koledarju ne zagotavlja več uspeha: »Kar bi moralo biti krog, je postalo spirala.« Obravnavana tematika je v družbenem diskurzu pogosta, kljub temu pa si v slovenskem literarnem prostoru še ni zagotovila vidnega mesta. Morda se zato ponovno naslavljanje podnebnega vprašanja na prvi pogled zdi »klišejsko« in nepotrebno, vendar, kot opaža pripovedovalka, ostaja pogosto napačno razumljeno, najbolj očitno med prebivalci urbanih središč.

Kramberger se vseskozi spretno izmika pokroviteljskemu odnosu do narave. Z njo povezana aktualna podnebna vprašanja so predstavljena dokumentarno – v središče so postavljena pripovedovalkina osebna opažanja, nanje pa pripne svoje esejistične razmisleke. Prepričljivost pričevanj leži v avtoričinem iskrenem in neolepšanem popisu prvih sedmih kmetijskih sezon po nepričakovani selitvi iz Berlina na kmetijo svoje matere v Jurovskem Dolu. S kmetijo je prevzela veliko več kot le tri hektarje zemlje, hektar gozda, zapuščen hlev, razpadajočo hišo in plemenit, a zahteven cilj – ekološko kmetijstvo. V začetnih letih kmetovanja jo zasledujejo družinski dolgovi in obsojajoči pogledi sosedov, vendar se pripovedovalka bori, »teče za vozom«. A vsak poskus kmetovanja pokaže, da v času turbulentnih razmer suše, poplav in toplih zim v boju z naravo zmaga narava sama.

Čeprav se obdelovanje zemlje pripovedovalki in bralcu na trenutke zdi ravno tako nesmiselno kot Franckin tek za vozom, vsak še tako skromen pridelek potrjuje, da njena vztrajnost ni zaman. Tudi na videz nepomembni obstranski pripovedovalkini uspehi dobijo simbolno moč: »Ljudje! Moja ekološka njiva ni kilava! Dala je kruh za tri leta!«

Pridelka ni dovolj, da bi nahranil vas, kaj šele, da bi nahranil požrešnost globalnega prehrambenega trga in ustavil posmehljive opazke sosedov: »Ti se lahko igračkaš, ker ne živiš od kmetijstva.« Kot se izkaže, so pojmovanja kmetijske panoge za kmete same ter pričakovanja družbe drugačna od pripovedovalkinih, saj menijo, da »edini rezultat kmetijstva, ki šteje in bi nas mogel skrbeti, je hrana na našem krožniku«, skrb za naravo je preprosto odveč. Rastoče zahteve po »kmetijski produkciji« so mehanizacijo v dolino pripeljale tako rekoč čez noč. Kmetijska industrija se je ujela v primež preračunljivosti kapitala: »Koliko poslov, koliko (individualnih) dobičkov, koliko (kolektivnih) izgub.« Ob tem se odpira vprašanje: kako je mogoče drugače izpolniti zahteve trga, od katerega so odvisne številne individualne usode kmetov?

Po vsej sili živ ponuja upanje, da lahko interesi sodobne kmetijske prakse in okolja kljub vsemu sobivajo v sožitju. Pripovedovalka k brezizhodnemu položaju kmetov pristopi z razumevanjem, vendar je odločitev o spremembi trenutnih agrarnih praks vselej v njihovih rokah. Kmetijska panoga namreč temelji na soobstoju narave, pestrosti bioma in človeka, ki zemljo obdeluje. Kramberger svojih ugotovitev bralcu ne predstavi neposredno, ampak jih subtilno razodeva v prigodah in tematsko širših premišljevanjih ter ga nagovarja k aktivni interpretaciji prebranega. Avtoričin cilj je jasen – Po vsej sili živ je delo, ki se je rodilo iz potrebe po pripovedovanju, kar sama neprestano poudarja. Je ljubezensko, iskreno in čustveno pismo naravi (pa če se morda sliši še tako banalno). Unikatno poslanstvo Nataše Kramberger nazorno prikazuje naslednji humorni citat:

»Pripovedovati moram.  Nekoč, si mislim, so se na takšen način rojevali pregovori, vraže in blues. Danes – v obupnem pomanjkanju boljšega – se rojevajo poskusi esejev o kmetovanju v času podnebnih sprememb. Pripovedovati moram!«

Kljub številnim tematskim kontrastom tok pripovedi ostaja organski. K temu pripomore že sama zunanje zgradbena zasnova dela: členjenosti na poglavja ni, strukturo knjige oblikujejo posamezni odstavki, ki predstavljajo idejno ali tematsko zaokrožene sklope. Pisava Nataše Kramberger je nadvse dinamična – s svojim ritmom posnema naravni govor, kar ustvarja občutek, da nas pripovedovalka neposredno nagovarja. Življenjske prigode in esejistični razmisleki se eden za drugim prelivajo in tvorijo rdečo nit pripovedi. Narativna zasnova je spontana in predstavlja pripovedovalkin pristni izraz – kadar je to potrebno, pripoved umolkne, zakliče ali posnema zvoke narave. Ponekod poseže celo po asociativni rabi jezika; namesto da bi k ustvarjanju podob pristopila opisno, jih ustvarja z naštevanjem:

»Čaji, poparki, pripravki in zvarki, mešanice, škropiva, komposti, preparati. Zastirke, ograje, mreže in kanali. Hoteli za opraševalce, gnezdilnice za ptice, kupi kamenja za kače, krastače, ježe in podlasice. Tuneli za jagode. Grede za deževnike. Zvočnik z glasno glasbo za odganjanje srak. Mopedi, ki znajo zaliti sadovnjak. Samokolnice, ki znajo okopati vinograd. Sesalniki za listje, ki zlagajo kompost. Rogovile, ki najdejo podzemno vodo.«

Tekočo narativno linijo nenadoma prekine konec knjige. Če bralca v pripovedni tok postopoma uvede pripetljaj pripovedovalkine matere, ki se je za las izognila padajočemu drevesu, izstopna točka – pripoved o urhu in mizi – kljub moralnemu nauku učinkuje le kot še ena od številnih v knjigi prisotnih življenjskih anekdot. Občutek nezaključenosti ostaja, čeprav končni postskriptum v zadnjih odstavkih strne razmišljanja, ki so se razraščala na predhodnih straneh, in zgladi zaključek pripovedi.

Uspešnost dela Nataše Kramberger leži v vzpostavitvi dialoga z bralcem. S svojo živo pisavo in neposrednim izpovednim pristopom avtorica v delu Po vsej sili živ predstavlja večslojno tematiko podnebnih sprememb, pri čemer osebno izkušnjo prepleta s širšim družbenim in ekološkim kontekstom. Tudi nekoliko prehiter konec ne odvzame pomembnosti in dodelanosti besedila. Na koncu, ko knjigo zapremo in zadnje avtoričine besede izzvenijo, v bralcu namreč ostane grenak priokus iz drugega razloga, saj se zave, da za rešitev podnebnega vprašanja preproste rešitve ne obstajajo in jih najverjetneje tudi nikoli ne bo.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar