23. 12. 2024 / Literatura / Recenzija

Opazovati stisko

Nina Kremžar: Opazovalnica
Založba: KUD Sodobnost
Leto izida: 2024

V svojem kratkoproznem prvencu se Nina Kremžar loteva literarno že velikokrat obdelanih tematik; med drugim jo zanimajo vprašanja o smrti, bivanju, ljubezni, spominjanju in minljivosti. Ampak naj vas ta »že velikokrat« ne odvrne – kar daje zbirki Opazovalnica kljub univerzalnim temam svež, presenetljivo sladkast priokus, da apetita kar ne zmanjka, je slogovno-oblikovna inovativnost, ki dodaja razgibanost in vedno znova intrigira.

Zbirko sestavlja 24 razmeroma kratkih zgodb, ki v ospredje postavljajo osebno stisko svojih protagonistov. Avtorica se ne boji težkih življenjskih situacij, temveč jih v svoje literarno tkivo pogosto in prepričljivo vpleta. Številni protagonisti so zaznamovani s svojo preteklostjo in ji ne morejo ubežati oziroma jih naključni dogodki ali srečanja vračajo v občutja preteklih izkušenj. Spet drugi so priča travmatičnim dogodkom, ki nakazujejo na to, da bo njihova prihodnost globoko zaznamovana s preteklostjo. Podstat, ki se razteza čez celotno zbirko, je torej občutek brezizhodnosti, nezadovoljstva s stanjem stvari in razočaranje nad svetom. Tako v zgodbi »Agorafobija« protagonistka ne more ubežati svojim travmam in strahovom, dihalne tehnike, s katerimi se (povečini) uspe izogniti napadom panike, pa so njeno vsakodnevno zatočišče. V zgodbi »Zajtrk« protagonist postopoma tone v svoje obsesivne misli, ki jih preplavlja vedno več shizofrenih podob, te pa razcepljajo njegovo osebnost. »Jutranja kava«, sicer tudi ena oblikovno najmočnejših zgodb, z jasnimi cezurami med tem, kar se zares dogaja, in tem, kar je le fasada, izpostavlja kruto partnersko nasilje, v zgodbi »Cmoki« pa je partnersko nasilje podstat, ki protagonistko vodi v razmislek o njenih odločitvah za prihodnost.

Pesimistična slika sveta protagonistov na nas najmočneje in najučinkoviteje vpliva v zgodbah, kjer je vsebina podprta tudi s formo. Takšne so na primer »Fuego«, v kateri je požar, ki divja okrog protagonistov, ponazorjen preko razporeditve besed, ki so raztresene po strani kot iskre ognja na nebu; »Nazaj« je oblikovana kot serija dnevniških zapisov, vendar so ti postavljeni v obratni vrstni red in se tako vračamo v času nazaj, s tem pa se nam postopoma razkriva in sestavlja družinsko življenje, ki je na začetku zgodbe v razbitinah; »Bi kdo še?« je napisana zgolj v premem govoru, praznovanje družinskega rojstnega dneva pa deluje prepričljivo kaotično, saj se sproti izgubljamo v stavkih in besedah, ki skačejo eden čez drugega, bralci pa moramo sami presoditi, kdo je govorec; in »Midva« je le ena sama, dobrih pet strani dolga poved, ki brez prestanka teče naprej kot v nekakšni spirali in izraža protagonistovo notranjo stisko in vdanost v usodo, dokler ga ne preseneti naključno dejanje partnerke.

Od vseh zgodb najbolj izstopa že prej omenjena »Jutranja kava«, v kateri so deli povedi prečrtani in nato znova, »z lepšimi besedami« izpisani, da prikrijejo resničnost in razsežnost nasilja, ki ga partner izvaja nad protagonistko: »Ko z močnim odločnim udarcem odrivom se umakne, me zapeče zaboli se vrnem k štedilniku. Razumem, da ga ni pametno izzivati včasih potrebuje svoj mir. ‘Pizda, a moram res vedno vse dvakrat ponovit?’ nasilno nerazpoloženo zalaja zasika doda. Jebemti hudiča si spet tečen slabe volje ‘Oprosti,’ zajecljam odgovorim in kavo iz lonca pretočim v skodelico. Dodam žlico sladkorja in
pomešam, nato pa sedem za mizo stran od njega.«.

Zgodbo tako lahko beremo na različne načine, saj je slika, ki jo pripoved ustvari, popolnoma drugačna, če beremo zgolj jasno izpisane dele ali če beremo zgolj prečrtane dele. Nini Kremžar v tej zgodbi uspe z minimalnimi sredstvi na izredno učinkovit način prikazati kompleksno problematiko družinskega nasilja, ki ga ponavljajoči vzorci prikrivanja in prepričevanja samega sebe kot preživetvenega mehanizma, ki je neizogibno povezan z molkom, še naprej ohranjajo skritega za zaprtimi vrati.

Večina zgodb tako nagovarja tematiko osebne stiske v takšni ali drugačni obliki. A nekaj jih od tega odstopa – te so nekako »vmes« in so interpretativno bolj nejasne, zdi se, da želijo seči nekam globlje, v samo bistvo človeškega bivanja. Vpeljujejo elemente, ki nas lahko spominjajo na sredstva, kakršna uporablja magični realizem, ali pa dajejo močan vtis atmosfere, vsi pa bralki puščajo odprta vrata za razmislek. V »Lovišču« je protagonist lovec, ki iz opazovalnice gleda na gozd. Njegova stalna spremljevalka je tišina, ta pa zaobjema pripoved, izpisano v slogu, ki ustvarja močno impresijo in vzbuja močno atmosfero, medtem ko njegovi opisi gozda in živali iz ptičje perspektive izrišejo vizualno podobo okolice.

Zgodba z velikim poudarkom na ustvarjanju atmosfere je tudi »O teži človeka«, v kateri je magičnost postavljena v njeno srčiko. Pripovedovalka je namreč Iustitia, Pravičnost, ki tehta usodo Rolpha Meyerja, obsojenega »soudeležbe v 5241 umorih«. Proces spremljamo deloma v realnem času-prostoru, deloma v nadrealnem, kjer je prisotna Iustitia – to je nakazano tudi oblikovno, z zamikom besedila in premim govorom za resničnost ter ležečim besedilom za nadresničnost. Ta dva svetova se spajata, dogajanje se pretaka med njima, s tem pa je prikazan tok misli in glas Rolphove vesti, na katerega trka Iustitia.

»Prebujanje« je zgodba o trenutku, ko se mora protagonist ločiti od otroštva, ki ga zanj predstavlja skrivnosten lik Mare, in stopiti v svet odraslih. Kontrast med otroštvom in odraslostjo je ponazorjen s primerjavo med naravo in mestom – čas z Maro protagonist namreč preživlja v gozdu, s stopali v hladnem potoku, nabira gobe, grabi listje, kuri ogenj, s čimer je prav tako kot v »Lovišču« učinkovito grajena izrazita atmosfera, v kateri pa se svitajo elementi magije.

Čeprav se zdi, da v teh treh zgodbah avtorica na nek način sega globlje od preostalih v zbirki (če se osredotočimo na vtise, ki jih ustvarjajo), so jim tematsko še vedno blizu. Vendar je razlika v tem, da jih obravnava na bistveno drugačen način – izogiba se konkretizaciji in daje poudarek impresiji in atmosferi, ki sta ključni za bralkino doživljanje pripovedi, s tem pa opazovanja ne zameji v okvir zgodbe, temveč ga vleče navzven, v refleksijo tudi po zaključenem branju. Prvenec Nine Kremžar je najmočnejši ravno v trenutkih, ko se zgodbe prelivajo preko okvira platnic, kar ji v nekaterih zgodbah uspe z izrazito atmosferičnim slogom, v drugih pa z oblikovno-slogovnimi inovacijami.


Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

               
NINA KREMŽAR: OPAZOVALNICA (KUD SODOBNOST, 2024)