Olivier Guez: Izginotje Josefa Mengeleja
Založba: Mladinska knjiga Leto izida: 2020 Prevod: Saša Jerele
Francoski pisatelj in novinar Olivier Guez piše predvsem o grozotah 2. svetovne vojne, o zločinih nacistov, trpljenju judov. V slovenščino je preveden njegov roman iz leta 2017 Izginotje Josefa Mengeleja, za katerega je prejel prestižno francosko literarno nagrado Renaudot.
Josef Mengele se je rodil v bogati družini in bil deležen najboljše izobrazbe (dva doktorata, iz filozofije in medicine). V zgodovino se je zapisal kot angel smrti, kot tisti človek, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz odločal, kateri jetniki gredo v plinske celice, kateri v taborišče, kateri so primerni za medicinske poskuse in posege. Po koncu vojne ga niso nikoli prijeli in nikoli ni odgovarjal za svoje zločine.
In o tem drugem, povojnem življenju govori ta knjiga. Prične se v letu 1949, ko se Josef izkrca v Argentini. Po vojni se je štiri leta skrival na kmetiji v Nemčiji, nato pa s pomočjo mafije z ladjo odpotoval v Južno Ameriko. Argentini je takrat vladal Peron, ki je bil nacistom in drugim vojnim zločincem več kot naklonjen, poleg že omenjenega Mengeleja so bili tam še Eichmann, Pavelić idr. Prirejali so zabave, na katerih so razobešali svastiko, govorili o vrnitvi starih dobrih časov. Mengele je nekaj časa celo živel pod svojim pravim imenom in videti je bilo, da ga niso (pretirano) iskali, dvakrat se je celo za krajši čas vrnil v Evropo, kjer se je srečal z družino in ponovno poročil.
Po letu 1956 so se stvari začele spreminjati. Peron ni več predsednik, Izrael, natančneje Mosad in Simon Wisenthal pričneta loviti preživele naciste. Uspe jim ujeti in obsoditi Eichmanna, Mengele pa s finančno pomočjo svoje družine in naci simpatizerjev zapusti Argentino. Od takrat naprej menja bivališča v Paragvaju in Braziliji, postaja vse bolj paranoičen, a svojim pogledom na svet se ne odreče, ničesar ne obžaluje.
Umrl je leta 1979 med plavanjem v jezeru, njegove posmrtne ostanke pa so odkrili nekaj let pozneje.
Guez svoj zgodovinsko-biografski roman sklene s seznamom uporabljene literature ter opisom vseh krajev, kamor se je podal na lov za informacijami, s čimer je ta roman v zgodovinskem smislu še verodostojnejši. Njegovo vodilo je vseskozi predstaviti čim bolj realno sliko ubežniškega življenja velikega zločinca. Branje tako na prvi pogled deluje nekoliko suhoparno in brez domišljije, sploh ko to delo primerjamo z romanom HHHH sodobnega francoskega pisca Laurenta Bineta, kjer je v ospredju prav tako tema 2. svetovne vojne in kjer se avtor trudi poustvariti čim zvestejšo sliko dogajanja.
Ali če omenim še nedavno tega prvikrat v slovenščino prevedeno Kingovo zgodbo Vzorni učenec. Kingova zgodba je sicer izmišljena, pa vendar po vsebini tako podobna. Grozljivejša.
Josefa Mengeleja je kot literarnega lika v napetem trilerju Fantje iz Brazilije upodobil že Ira Levine. Gre za fiktivno zgodbo, ki jo dela grozljivo prav vedenje, da bi se lahko res pripetila.
Zakaj je torej Guez, ki je o Mengeleju raziskal, kar se je raziskati dalo, svoje delo, svoje raziskave objavil v romaneskni formi? Nobena druga forma nima takšne teže, niti ne dosega tako velikega števila bralcev, prav tako pa ni nikjer drugje kot v literaturi moč razgrniti in prikazati človeške psihe tako živo. A najpomembneje je, da avtor s tem romanom opozarja, da enega največjih zločincev moderne dobe roka pravice nikoli ni ujela. Da se krivice lahko (pre)hitro pozabijo in posledično ponovijo. Ravno s faktičnim nizanjem podatkov pa deluje ta roman veliko bolj groljiv in resničen kot prej omenjena dela.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
