FABULA 2023: Oksana Zabužko: Terenske raziskave ukrajinskega seksa
Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina) Leto izida: 2023 Prevedla: Andreja Kalc
Terenske raziskave ukrajinskega seksa je romaneskni prvenec ukrajinske pisateljice, pesnice, filozofinje, esejistke in profesorice Oksane Zabužko. Roman je izšel leta 1996, v slovenskem prevodu pa šele letos, in sicer v sklopu festivala Literature sveta Fabula, in je tudi edino avtoričino delo, ki je prevedeno v slovenščino. Delo ima precej avtobiografskih elementov, vendar pa mu avtorica odreka oznako avtobiografski roman.
Zgodbo oziroma svoje misli pripoveduje ženska, Ukrajinka, umetnica, feministka, intelektualka, hči, ljubimka in profesorica, ki v Ameriki poučuje ukrajinsko književnost. Skozi prvoosebno pripoved začne razpredati misel o samomoru, ki jo zmoti misel o njenem prvem ljubimcu, ki je enakega rodu kot ona (kar razmerja nič ne olajša, tako kot je sprva mislila). Ukrajinski ljubimec, slikar, je eden redkih motivov, ki mu lahko sledimo od konstrukcije do dekonstrukcije. Delo nima sižeja, oprijemljive zgodbe, edina oprijemljiva sta razmišljanje, ki vodi v kaotično in natančno popisovanje trenutkov v drobcih, in notranje občutje, ki vzbuja samorefleksijo in samokritičnost pripovedovalke. Njeno doživljanje in dojemanje stvari je obremenjeno s preteklimi nasilnimi in toksičnimi ljubezenskimi razmerji, s kolektivnim spominom na nemirno zgodovino Ukrajincev, z narodnostno manjšinskostjo, s spolom, spolnostjo, z izbiro poklica … Vse te oznake, pridobljene že z rojstvom ali z življenjskimi izkušnjami, jo oblikujejo v kritično, samostojno, iznajdljivo žensko, predvsem pa terensko raziskovalko (znotraj in zunaj) sebe.
Njeno raziskovanje ni strukturirano in analitično, ampak spontano in brezciljno, kar je očitno že s prvo mislijo o samomoru. Razmišljanja so zato nedokončana, misli prehajajo med dogodki, osebami, kraji in celo časovnimi obdobji. Asociacije niso sosledne, med njimi v resnici ni (s)miselnih povezav in delujejo kot drobci tem, ki so preveč boleče, da bi jih pripovedovalka razvila dokončno ali vsaj okvirno. Včasih se jim izogne tudi tako, da jih začne pripovedovati v drugi ali tretji osebi, tako se ne dogajajo njej konkretno in je bolečina ob spominih na otroštvo, neprijetne seksualne izkušnje, požar v njeni kuhinji in smrt prijateljice manjša. Nizanje asociacij se zdi neskončno. Besedilo je zelo zgoščeno, saj miselnega toka zavesti ne ustavljajo vejice, tropičja, pomišljaji, klicaji ali vprašaji. Misel, ki se (lahko) razvija tudi čez več strani, ustavi samo pika. Pripovedovalka naletavanje misli ustavi z lirskimi pejsaži. Introspektivne pesmi, čeprav nedokončane, predstavljajo trenutek jasnosti, predah in kratek nadzor nad trenutnim občutjem.
V svoj notranji svet nas brezimna pripovedovalka večkrat povabi z nagovorom »dame in gospodje«. Je kot stevardesa na letalu, ki enako začne vsako pomembno obvestilo potnikom pred vzletom, na katerega se ob koncu romana vkrca. Sama pomembno sporočilo oziroma sporočila večkrat začne, a se izgubijo v množici zunanjih in notranjih dražljajev. Slog in način pripovedovanja odstirata pripovedovalkino notranjost, ki je nemirna in polna tragičnih spominov: njenih, njenih staršev in kolektivnega spomina Ukrajincev. Iz nezavednega v zavedno prehaja občutek zatiranja, nesvobode in zavedanja ukrajinske izbire, ki je vedno »izbira med neobstojem in obstojem, ki ubija«. Do izkoriščanja države v času Sovjetske zveze je zelo kritična, večkrat opozarja na gladomor v tridesetih letih prejšnjega stoletja, gulage, nasilje in represijo, neposredni žrtvi tega nasilja pa sta bila njena starša. Žalosti jo tudi ukrajinska himna, ki ne povzdiguje lastnega naroda, ampak opozarja na njegovo nesvobodo že s prvim verzom: »Ukrajina še ni umrla.« V razvoj »Jukrejn« dvomi, temo vedno predstavi s cinizmom, ne verjame, da lahko s svojim delom pripomore k prepoznavnosti države in s tem k izboljšanju njenega položaja.
Avtorica je pomembna aktivistka za mir tudi v aktualnem času, ki je na zatiranje državljanov opozarjala že pred vojno, med drugim tudi s tem romanom; s cinizmom in sarkazmom izražena kritika pa včasih najbolje prikaže neučinkovit sistem. Občutek majhnosti pri pripovedovalki (paradoksalno) narašča. Zaradi spola je v patriarhalni družbi že a priori omejena. Občutek manjvrednosti se stopnjuje zaradi preteklih ljubezenskih razmerij, v katerih je bila posredovana ljubezen bolj podobna »drobtinicam ki jih je kakor miš pobirala pod mizo«. Pa tudi ker je umetnica, predstavnica okolja z majhnim književnim krogom. Postavlja si pomembna vprašanja o avtorstvu in o tem, kako je vsaka vsebina v resnici neizvirna in samo preoblikovana. Vsaka njena vzpodbudna ugotovitev o ljubezni, ki nas obvaruje pred strahom, ali o literaturi, ki je oblika nacionalne terapije, se konča s cinično opazko v oklepaju, ki zamaja njeno vero v (sploh težko izpeljane) pozitivne zaključke.
Avtorica nam skozi na videz razdrobljeno in nepovezano pripoved prikaže pripovedovalkino zavest v nekem kritičnem, neoptimalnem času njenega življenja. Kljub mnogoštevilnim motivom avtorica ohranja avtentičnost pripovedovalkine osebnosti s sarkastičnimi in ciničnimi sprotnimi komentarji, pa tudi s subtilnimi in kontemplativnimi deli njene psihe, ki jih spoznavamo skozi pesmi in eksistencialna razmišljanja. Pri pisanju nikoli ne odstopa od svoje zavesti, roman deluje skoraj kot odtis njenega duha, čeprav se zaradi zgoščenosti in hitrega menjavanja misli ta zdi neulovljiv in neupovedljiv.
Zanimivo bi bilo spremljati razvoj avtoričinega upovedovanja skozi celoten opus in spoznavati like, ki v različnih slogih izražajo svoje notranje stiske. Neprijetna je misel, da ji romana praktično ne bi bilo treba spreminjati, če bi bil izdan lani okrog meseca februarja – za današnji čas je namreč več kot aktualen, čeprav je bil napisan skoraj trideset let pred rusko-ukrajinsko vojno.
Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
