Ogledala
Anja Mugerli: Plagiat
Založba: Miš
Leto izdaje: 2024
V dobi hiperindividualizma se marsikdaj sprašujem, kam sploh položiti bližino, če sploh, in kje vse smo zamočili, da se nam je tako neljubo izmuznila. Nisem pristašica apokaliptičnih napovedi, a vendarle me marsikdaj zaskeli, ko vidim, kako ograjeno od drugih marsikdo živi. In ne nazadnje, ali ne pišemo fikcije ravno zato, ker bi to eksistencialno brezno želeli razumeti in ne, ker bi ga želeli povsem samoniklo, neoziraje na druge, zakriti. Anja Mugerli, avtorica s kresnikom nagrajenega romana Pričakovanja, je svoj avtorski opus leta 2024 nadgradila z zbirko kratkih zgodb Plagiat, ki zre prav v to praznino in se ji nikakor ne poskuša umikati.
Tudi v Plagiatu se avtorica, kakor se je že v prejšnjih delih, posveti odnosom. V romanu Spovin raziskuje odnos med hčerko in očetom, v Pričakovanjih je v ospredju par, ki ima težave z zanositvijo, v Plagiatu pa so splošneje izpostavljene predvsem razdalje, ki vladajo med ljudmi. Izstopajoče so čustvene prepreke, ki v zgodbi »Tatica«, na primer, parajo odnose med materjo in hčerjo, ki se zaradi drugačnih hrepenenj ne zmoreta sprejemati. Zdi se, da imajo tako matere kot hčere potrebe po modeliranju druge drugih, le tako se jim zdi, da bi lahko prečkale osnovno odnosno konfliktnost, ki se zdi navidezno nepremostljiva. V navideznosti pa je videti glavno eksistencialno brezno dveh oseb, dveh zgodb, saj se napetost namišljenega v odnosih zaostri do te mere, da osebna pričakovanja začnejo izrinjati ljubezen in empatijo. Izginjajoča narava sprejemajočega čustva pa daje vedeti, da sodobnost postavlja predvsem omejitve in da si ljudje ne znamo dopustiti, da bi obstajali kako drugače kot v že opredeljenem kalupu.
Niso pa te omejitve samo čustvene, ampak jih Anja Mugerli tudi spretno družbeno kontekstualizira. Nezamejenost njene pisave je razvidna iz zgodb, kot so »Plagiat«, »Slepa pega« in »Stanovanje«, kjer avtorica pomanjkanje empatije literarno preigrava na polju družbenih razmerij moči. V »Plagiatu« namreč že uveljavljena avtorica Ana mlajši, nadobudni pisateljici Niki ukrade rokopis, v »Slepi pegi« protagonistka zgodbe ne zmore sprejeti svoje ekonomsko deprivilegirane svakinje, v »Stanovanju«, zavoljo hotelirske dejavnosti Airbnb lastnica stanovanja izseli socialno ogroženo najemnico Jasmino. Drug od drugega smo se ogradili tako v svojem intimnem življenju kot tudi v skupnostnem, kjer pa ne gre toliko za breme osebnih pričakovanj, ampak okoriščanja s šibkejšim položajem drugega. Zaradi večravninskosti Plagiata se zdi izbira prizemljenega, skladenjsko običajnega sloga, smiselna, obenem pa neobremenjenost z retoriko uspe do te mere, da je jezik Anje Mugerli sproščen in nenarejen.
Pravzaprav je v natančno razdelani človeški potrebi po hierarhičnosti videti poudarjeno eksistencialistično razsežnost avtoričine pisave, ko sodobnega človeka zoperstavlja lastni, v individualizem preoblečeni nebogljenosti. In ko rečem nebogljen, s tem pravzaprav nikogar ne poskušam opravičiti. Narcisoidna zaverovanost je tako osredotočenost nase kot tudi nezmožnost soočanja s samim sabo izven interakcij z drugimi. Takorekoč povzroči, da ljudje v drugih ves čas iščejo sebe in ne drugega samega po sebi, kar odnose razkropi v zaporedje ogledal.
Starejša pisateljica potrebuje mlajšo zato, da s tem potrdi svojo uveljavljenost, saj brez hierarhičnih razmerij ne bi mogla preveriti njene in svoje lastne resničnosti. Brez njih ne bi opazila jasnega, žarečega kontrasta med lastnimi privilegiji in primanjkljajem slednjih pri mlajših kolegih, posledično pa se na realnost svoje slave (pa tudi na smisel slednje) ne bi mogla zanesti. Konec koncev bi lahko šlo le za fantazmo njene razcepljene notranjosti. Enako velja za protagonistko »Slepe pege«, ki se svojih in moževih umetniških dosežkov veseli še toliko bolj, ker s tem stopata v kontrast z njegovo sestro, ki je svoje življenje posvetila skrbi za otroke in živi skromneje.
V omenjenem pa pravzaprav lahko ugledamo človeka kakor socialno žival par excellence. Odsev, ki ga avtoričini liki tako neumorno iščejo, je v resnici skrivenčena, čudno preobražena potreba po medsebojni povezanosti. Ko smo tako nekritično prevzeli vsa individualistična hrepenenja, smo s tem povzročili, da je sebstvo emancipirano le takrat, ko od drugega odstopa. In pri odstopanju se najbrž začnejo te hude, pereče težave, o katerih se avtorica ne boji spregovoriti. Bistvo leži v sledečem. Odnose z drugimi si želimo, obenem pa smo priučeni, da smo pravzaprav osamelci, te prvobitne, polnokrvne povezanosti ne iščemo, ampak iščemo odsev sebe v drugem. Lahko se je namreč držati na razdalji in v drugem ne zaznati prav nič nepredvidljivega.
Še lažje pa je o drugem razmišljati kot o nekakšni fantazmi, daljni celini, ki se ji nikoli resnično ne približaš. Fantazmatskost človeške pojavnosti zbirka izrazito in obremenjujoče dogradi še v zgodbi »Angelčki«, kjer ena izmed prijateljic smrti druge sploh ne zazna, ampak jo po smrti še naprej videva. S fantastičnim literarnim elementom je bralec metaforično soočen s tanko mejo med biti in nebiti, ki pa očitnemu motivu smrti navkljub ni nujno povezana samo z našo materialno minljivostjo. Če namreč kje obstajamo, obstajamo v pogledu drugega. Nekdo obstaja le dokler je ta težo gledajočega pogleda pripravljen prenašati. Pa čeprav v tem pogledu vzdržuje zgolj lastno podobo drugega in ne njega samega.
Eden izmed izstopajočih motivov je gotovo odsev, saj najnazorneje izpostavlja osnovno napetost, na kateri se zbirka tudi gradi. Najočitneje in neposredno se pojavi v zgodbi »Plagiat«, kjer se v odsevu Ana in Nika spojita, s tem pa se ne zamaje le njuna odnosnost, ampak tudi sam odnos med literarno in siceršnjo resničnostjo. Njun trk v enovitost lahko razumemo kot namig, da je kraja rokopisa morda le del Aninega ustvarjalnega procesa, kar bi pomenilo, da se fantazmatskost njunega odnosa radikalizira; Nika potemtakem ni nič drugega kot plod Anine domišljije. Rahljanje meje med stvarnostjo in literarnim svetom le še utrdi moje predpostavke o teži našega pogleda. Z vsakim vstopom v literaturo vstopamo v njena prazna mesta in jo vsakokrat znova realiziramo. V druge ljudi se potapljamo prav po tem principu; kar ostaja dvoumno, zapolnjujemo s fikcijo.
Medtem ko nas zgodbe »Plagiat«, »Na vdih«, »Tatica« in »Stanovanje« navdušijo s svojim analitičnim in prizemljenim pristopom k odnosom, to ne velja za zgodbo »Zofi«, ki v primerjavi z ostalimi izpade nekoliko klišejsko. Protagonistka zgodbe po spletu okoliščin, ki so preprečevale posvojitev, psičko pripelje domov, kar bralca navda z občutkom preosladne pravljičnosti. Zdi se, da zbirka zaradi neumestno vključenega »happy enda« rahlo zamaje poprej zgrajeno zapletenost in nedokončanost človeških interakcij, a na srečo ne bistveno.
Anja Mugerli v novi zbirki kratkih zgodb Plagiat ponudi vprašanja, ki so ponekod eksistencialistično zaostrena. Plagiat se presenetljivo zaključi upajoče: »Spuščam se v globino, po poti, za katero vem, da jo moram preplavati sama. Pa vendar, kakor oddaljen sij svetlobe, ki bi ga videla, če bi se zdaj obrnila, nekje daleč vznikne misel, niti ne misel, bolj slutnja, da me mogoče pričakaš tam.« Avtorica tako predvsem prevprašuje in išče mesta, ki nas pripeljejo še kam dlje kot do nas samih.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
