Oder blazneža – svetovje sanjača
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2023
Prevod: Ana Geršak in Urška Jernejc
Michel de Ghelderode, belgijski dramatik in lutkar, v svoji zbirki dvanajstih kratkih zgodb zamenja vrvice marionete za pisateljsko pero in v Urokih popisuje »neopisljivo«, tisto onkraj realnega sveta. Zgodbe, natrpane z lutkami, antikvarnimi igračami, maskami, skrivnostnimi predmeti, relikvijami in enigmatičnimi liki nam razkrivajo pripovedovalčevo (pod)zavest, ki neprestano prehaja med realnimi in sanjskimi podobami.
Uroki pa niso le slika fiktivnih pripovedovalcev, temveč odražajo tudi avtorjevo soočanje z boleznijo in s tem knjigi dodajajo avtobiografski element. Osebni pridih v zbirko vnašajo posvetila, pripisana pred začetkom zgodb, ter nas opomnijo na neločljivost avtorja, pripovedovalca in osebe, ki mu avtor zgodbo posveča. Kot v spremni besedi zapiše Ana Geršak, »hommage ni le imenovan, v ozadju je želja, da bi se pripovedovalec tudi po slogu približal tistemu, ki mu je zgodba posvečena«. A to mu zaradi slogovne stilizacije nikoli ne uspe v celoti – Ghelderodov svet je preveč samosvoj, da bi se prilagajal drugim, popiše ga lahko le on sam.
Skoraj vsaka zgodba se začne s podrobnim opisom urbanega okolja in vanj umesti pripovedovalca, ki se v mestu počuti odvečno. Popačene, mestoma groteskne podobe, ki vladajo celotni knjigi, pripovedovalcu sledijo, ga utesnjujejo in zabrišejo meje med svetom realnega in sanjskega. Nenaden prehod med svetovoma pa ponavadi za bralca ne predstavlja presenečenja, temveč je zaradi ponavljajoče se narativne strukture in postopnega stopnjevanja le pričakovan pripovedni obrat. Spremembo pogosto nakazujejo že sami predmeti ali osebe, ki jih pripovedovalci srečujejo.
Tako je na primer v zgodbi »Rotomago« že v začetku očitno, da bo osrednji predmet in posledično vir nadnaravnega igrača kartezijskega plavača Rotomaga: »Med čudaškimi, nikoli uporabljenimi objekti, ki se kopičijo v moji sobi, je tudi ljubek starinski bokal iz bohemskega stekla, napolnjen s smaragdno vodo in zapečaten s kosom pergamentne membrane. Vsebuje nekakšnega grozečega insekta, prekritega s kremplji in tipalkami, ki je prav tako narejen iz stekla in bleščeče rdeče barve.« Zaradi uvodne usmeritve bralčeve pozornosti je nadaljevanje zgodbe, ko igrača oživi in spregovori, toliko bolj očitno. To bi lahko v določeni meri očitali večini zgodb v Urokih.
Kljub ponavljajoči se pripovedni zasnovi pa Uroki ne predstavljajo monotonega branja, temveč pestrost zgodbam doprinaša že omenjen Ghelderodov unikatni slog. Na prvi pogled skrajno izumetničen opisni način pisanja kmalu postane ključni element pri sooblikovanju Ghelderodove avtorske estetike. Kot jo opredeli pripovedovalec sam: slike niso več vzete iz »bioloških sanj«, temveč se prelevijo v »stvaritve nevrotičnega uma«. Da bi slikoviti opisi zaživeli, so subjektove prvoosebne pripovedi pogosto napisane v obliki toka mišljenja, ki se v vrtincu številnih podob izgubi, sledi zamolk in nov odstavek: »Pa vendar me je čudilo, da je bilo morje tako mirno na noč enakonočja, medtem ko življenjske sile brbotajo in škropijo, narava pa se izgublja kot začarana starka v primežu orgazmov.« Zaradi same večplastnosti in grotesknosti dogajanja posamezni odstavki delujejo nekoliko nerazumljivo ter za trenutke izgubijo bralčevo pozornost, ki jo v naslednjem trenutku ujame nov nadnaravni pripetljaj. Ghelderodova proza vseskozi ostaja dinamična, kar avtor doseže predvsem z bogatim jezikom in simboliko. Tako je čustveni naboj, zahvaljujoč prevodu Ane Geršak in Urške Jernejc, dosežen tudi na sami besedni ravni, ter soustvarja magičnost in skrivnostni podton celotne zbirke.
Mistika se prenese tudi na religiozne motive, ki jih Ghelderode uporablja tako v opisih dogajanja (»ki se premikajo z dostojanstvom arhangelov«) kot tudi v vlogi vodilnega motiva (kip Marije v zgodbi »Nuestra Señora de la Soledad«). Katoliški elementi pa niso vedno predstavljeni v skrivnostni luči. Lik Hudiča, s katerim se sreča pripovedovalec med sprehodom po mestu v zgodbi »Hudič v Londonu«, se izkaže za nadvse prijetnega gostitelja in prav nič ne spominja na svetopisemskega Satana.
Prav tako Ghelderode ne opušča svoje gledališke preteklosti. Zgodbe so polne teatralnih vzklikov in retoričnih vprašanj pripovedovalcev, kot da bi želeli v namišljenem občinstvu vzbuditi občutke presenečenja nad dogajanjem in jim ponovno dokazati, da se dogaja nekaj zares neverjetnega, nikoli videnega. Po nekaj prebranih zgodbah začenjajo tovrstni medklici izgubljati svojo izrazno moč in se zlijejo z drugimi elementi avtorjevega izražanja. Posamezni motivi gledališča najbolj izstopajo v zgodbi »Uroki«, v kateri subjekt spremlja karnevalsko procesijo. Mesto, v katerem se praznovanje odvija, se zdi »kot da je iz lepenke in platna, kot gledališka kulisa, preplavljena s svetlobo, pripravljena na večerno predstavo«, balkon postane »gledališka loža«, noč razsvetlijo reflektorji in pripovedovalec stopi v vlogo gledalca dogajajočega se »delirija«.
Pripovedovalci zgodb se med seboj tematsko in idejno povežejo: vsi se namreč soočajo z nekakšnim neopredeljenim bolezenskim stanjem, ki se lahko kaže kot pljučnica ali pa zgolj kot melanholija in neutemeljen dolgčas. Da gre res za bolezen in ne zgolj za duševno stanje, lahko sklepamo že iz same intenzitete subjektovih čustev: prvoosebni pripovedovalec jih zrcali na okolico v želji, da bi jim ubežal, njegovi občutki postajajo obsesija in se v kritični točki preloma prevesijo v bolezen. Pripovedovalec sam se ob tem pogosto vpraša, ali je morda zbolel, ali blazni, včasih pa to celo z gotovostjo zatrdi: »Bolan sem, takorekoč mrtev. Ne odpirajte!«
Tovrstna gradacija je najbolje izražena v zgodbi »Bolni vrt«. Nelagodje, ki ga pripovedovalec in njegov pes občutita že ob samem pogledu na razpadajočo posest, se po vselitvi le še okrepi. Pripovedovalec za izvir svoje tesnobe najprej označi bolni vrt, katerega bolezen se širi tudi nanj: »Ne, vrt ni anarhično prepuščen samemu sebi, ker bi ljudje nanj pozabili; zbolel je, ali bolje – blazni.« Tako se v subjektovi čustveni sferi dogaja postopen spust v bolezen. Bolezenski znaki se z vrta prenesejo na celotno mesto, zrak se prepoji z vonjem po formaldehidu, sanje se spreminjajo v halucinacije. Zgodba »Bolni vrt« pa ne izstopa le zaradi celovitega vpogleda v pripovedovalčevo bolezen, temveč tudi zaradi zunanje zgradbe. Napisana je namreč v obliki dnevnika, kar dobro podpira Ghelderodov unikatni način izražanja.
Tematsko pestre zgodbe v Urokih so nanizane v zaokroženo celoto, med seboj pa jih združuje idejno ozadje zbirke: Ghelderodovi uroki niso prav nič magičnega ali fantazijskega, temveč obstajajo zgolj na ravni subjektovih miselnih procesov in se v končnem trenutku lucidnosti skupaj z tesnobnimi občutji razblinijo. Ghelderode nas tako pogosto pusti v nevednosti in preizpraševanju prebranega ter nas s tem obsoja, da manjkajoče fragmente dopolnjujemo sami.
Čeprav so Uroki vse prej kot »preprosto branje« in za bralca predstavljajo svojevrsten izziv, je soočenje z Ghelderodovo mestoma razdrobljeno napisano prozo vsekakor vredno truda. Nadvse temačni, nadrealistični prizori človeškega trpljenja povezujejo pripovedovalce in avtorja v neločljivo entiteto, skozi pogled katere resničnost »zadobi tudi oblike, ki si jih sploh ni bilo mogoče predstavljati. Tisti, ki jih opisujejo, obveljajo za sanjače ali norce«.
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
