21. 12. 2024 / Literatura / Recenzija

Od simfonije v besedi do atonalne godlje

Igor Krivokapič: Simfonija v besedi
Založba: Sanje
Leto izida: 2024

Poznani slovenski skladatelj Igor Krivokapič si je s pri založbi Sanje izdano trilogijo začrtal zagoneten projekt. Tekom treh delov (A: Simfonija v besedi, B: Trdo pripovedništvo in C: Roman) se razpleta zgodba protagonistovega življenja, z vsemi vsakodnevnimi malenkostmi, mladostniškimi zaljubljenostmi in ostalimi tegobami povprečnega iščočega se človeka vred. Celoten projekt je zastavljen zelo sistematično in tematsko ustrezno – glasbena metaforika, ki jo avtor zastavlja v samem naslovu prvega dela, se nadaljuje tudi v poimenovanjih posameznih poglavij. Namesto arbitrarnih številk tako poglavja poetično izražajo tempovne oznake, razporejene v naslednjem vrstnem redu: Appasionato, Andantino, Amabile, Affettuoso, Adagio in Amaroso. S svojim zaporedjem se zoperstavljajo klasični zgradbi simfonije, kot jo je vzpostavil njen oče, Haydn (Allegro, Adagio, Scherzo in Finale). Ne odvračajo pa se le od primarne simfonične sheme, temveč tudi od njene razširjene sestre, ki se ponaša s pet ali včasih celo šest stavki (kot jih srečamo najbolj odmevno pri Beethovnovi šesti simfoniji, t. i. Pastorali, Berliozovi Symphonie Fantastique ali Mahlerjevi peti simfoniji).

Na žalost pa kar se sprva zdi kot obetavna zasnova, precej zvodeni v gostobesedni, a velikokrat brezpomenski izpovedi protagonista. 750 stranska gmota čtiva se bere počasi, spotikajoč se ob raznorazne intelektualizme, predvsem pa zelo obotavljivo. Situacije, v katere se zapleta junak Izidor, so opisane do mikroskopskih podrobnosti, s čimer zaustavljajo besedni tok in napravijo branje precej naporno. Pogovor med Izidorjevo materjo in Bojano avtor opiše na sledeč način: »Medtem ko je po kosilu pomivala posodo, Bojana pa srebala močno črno turško kavo iz porcelanastih skodelic s pozlato ob zgornjem robu ter na vzorcu oboda krožnička, kjer je obvezno ležal zmečkan celofanski ovoj karamele s polovico lešnikovega ploda, ki se je že pridružil svojim sodrugom v skisani kaluži polnega želodca, je mama z zverinsko slo jela glodat in opravljat vse, kar se v tem neverjetnem početju opravljat da.« Seveda tovrstne besedne kače pričajo o sposobnosti slikovitega opisovanja, nenazadnje pa gotovo o pestrem besednem zakladu, vendar njihova gosta nasajenost ustvarja naravnost Gravissimo vzdušje.

 Sprva se zdi, da morda tempovne oznake naznanjajo tempo samega pisanja – largo bi tako anticipiral počasnejši tempo pisanja, obogaten z besednimi zagonetkami in poetičnimi izlivi, medtem ko bi allegro ali presto namignila na bolj odsekane povedi in hitrejši tok misli. Na žalost pa te usklajenosti ni najti v samem besedilu. Slog in tempo besed sta tekom šestih stavkov sorazmerno konstantna ter se od v prvem poglavju zastavljene intonacije ne odklanjata veliko ne tematsko, ne slogovno. Teme alkoholizma, spolnosti, eksistencialnega prevpraševanja mladega človeka, okoljske krize, smrti, umrljivosti, ljubezni, družine, družbenih pričakovanj in drugih mejnic slehernika, so stalne spremljevalke Krivokapičevega kolosalnega dela.

Povprečnost obravnavanih tem se sklada s povprečnostjo sloga: jezik je mešanica pogovornega in knjižnega jezika, obogatena s preveč pogostimi izbruhi leporečenja, stavki so dolgovezni in (po nepotrebnem) zagonetni, včasih slovnično pravilni, včasih namerno prelomljeni. Besedilo kar buhti od raznoraznih metafor, in primer, ki besedilu ne dodajajo pretirane vrednosti, temveč kvečjemu pripomorejo k pripovedni aritmiji. Duhamornost specifičnega slogovnega izraza je vsake toliko prekinjena z  duhovitimi perspektivami na bivanjska vprašanja: »Vseobča bedastoča, ki ji pripadam, me navda z gnusom in odporom; hotel sem vzletet, pa nisem imel kril; hotel sem bit riba, pa mi kane, da v tej nezdravi, onesnaženi vodi ne bom dobro končal; kaj mi sploh preostane: brati Rousseauja?!« S tem se pripoved slogovno vsaj malo razbremeni in ponudi še kako potrebni predah od siceršnjega pleteničenja.

Izidorjeva izpoved lastnega življenja od najstniških do študentskih let se v nadaljnjih poglavjih začne prepletati z zgodbami drugih protagonistov, svojo pripoved pa intenzivno plemenititi z referencami iz najrazličnejših področij (glasbe, literature, filozofije). Iz prvoosebnega se preobraža v vsevednega pripovedovalca, ki prek natančnih, detajliranih opisov, naphanih z lastnimi sanjami, perspektivami, mnenji in doživljaji plete nekoliko splošnejšo pripoved sodobnega človeka. Avtorjeva gostobesednost in slikovitost pri izpovedovanju negotove usode dandanašnjega slehernika gotovo služita kot priročno orodje. Vendarle pa njuna nebrzdana raba ne služi vedno v njun prid.

Slogovno pa v romanu izstopa zadnje poglavje, Amoroso, ki ni prozne narave. Sestavljajo ga namreč štiri (bolj ali manj) prozne pesmi, za katere menim, da predstavljajo tudi največjo vrednost samega dela. Kar je bilo sprva izrečeno v preveč gostobesednem slogu, je tu jasno in pristno povzeto v parih verzih. Delo se namreč zaključi s štirimi pesmimi – prvi dve sta avtorski, drugi dve pa prevoda, vsem pa je skupno, da v  ospredje postavljajo bivanjsko tematiko, ki se prepleta z ljubezensko (v pesmih Pisal sem, da bi potlej lahko živel in ZAKAJ?!). Opisovanje slednje se nadaljuje v pesmi Iana Curtisa (prevod Tom Smith) SRCE IN DUŠA, humoristični element pa doda besedilo skupine Subhumans, Slave to My Dick, ali v prevodu, Kurca strežaj! Tovrsten zaključek dela se zdi ustrezen, jedrnatost izbranih pesmi pa osvežujoča. Pesmi namreč besedilo tematsko povežejo v celoto in mu dajo prepotrebni zaključek, ne da bi bil le-ta izkoriščen za še več besedne elaboracije.

Izpeljava velikopotezne zastavitve Krivokapičeve trilogije se tako v prvem delu izkaže za precej povprečno. Čeprav z nekaterimi izvrstnimi detajli, besedno spretnostjo, bogatimi referencami in vabljivo zgradbo vsebinsko bivanjski tematiki (ki je postavljena v ospredje) ne pridaja nič revolucionarnega. Slog je običajna mešanica prepotentne govorice velikega Avtorja, ki s »prizemljenimi« vpogledi v mladostniški vsakdan poskuša nekoliko razredčiti svojo velikopoteznost. Vendarle pa ne gre zanemariti vpeljanega humorja in premišljenih filozofskih nastavkov, ki pričajo o izrednem literarnem bogastvu, vendar zavoljo omenjenih lapsusov ne dobijo zaslužene pozornosti. Morda pa je ta začetna begavost del večjega načrta, ki se razreši v drugem in tretjem delu? Na to vprašanje bi imelo odgovor le Trdo pripovedništvo.


Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Saška Maček


Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

                    
IGOR KRIVOKAPIČ: A:SIMFONIJA V BESEDI (ZALOŽBA SANJE, 2024)