Obnavljanje primordialne tišine
Dušan Šarotar: Nikomah poroča
Založba: Goga
Leto izida: 2023
Kakor popotniki, ki se odpravljajo na v daljne kraje, da bi ponovno našli sebe in svoj smisel, tako se bralec romana Nikomah poroča avtorja Dušana Šarotarja poda na pot po še neznanih razsežnostih notranjih pokrajin. Med romanjem popotnik sprevrača prostor in čas, po katerih se giblje, se velikokrat išče, najde, še večkrat pa se izgublja in spaja z vso bitnostjo, ki ga obdaja na poti.
Nikomah poroča je takšne vrste delo, ki bi ga lahko označili kot povest, roman, pripoved ali pesem v prozi; če verjamemo, da je poezija tisti del literature, ki stremi onkraj in čez, se nam bo slednja opredelitev zdela še najprimernejša. Vsebina in slog v veliki meri zvesto sledita tematski rdeči niti predhodnih avtorjevih proznih del (Biljard v Dobrayu, Ostani z mano, duša moja, Zvezdna karta), pa vendar se delo od njih razlikuje predvsem po svojem poetičnem slogu, ki ga avtor razgrinja že v pesniških zbirkah Krajina v molu in Hiša mojega sina.
Že naslov namiguje, da zgodba bralca posveti v prejemnika Nikomahovega sporočila. A navkljub nekaj omembam krajev bralec nikoli zares ne izve, kje se nahaja, še manj pa, kdaj; kakor da se je trojica – Nikomah, avtor in bralec sam – znašla v vakuumu časa. Dogajanje, ki pravzaprav nima oprijemljive, konkretne vsebine in ki se zdi, da poteka v nekakšnem hipnotičnem počasnem posnetku, spremljamo v tridesetih etapah, krajših zapisih, oštevilčenih z rimskimi številkami. Ob boku jim stojijo črno-bele fotografije, ki jih je posnel kar avtor sam, in jih ne gre razumeti kot dopolnitev k tekstu, temveč kot vsebino enake pomembnosti. Pokrajine in predmeti, ujeti na objektivu, odsevajo pridih mističnosti, hkrati pa posredujejo tiho prezenco fotografa, čeprav se ta na njih nikoli ne pojavi. Opisi notranje duhovne dežele, v katero se zaziramo, se zrcalijo v pokrajini, po kateri potujemo: skupaj z Nikomahom motrimo torej obe in ju tako spoznavamo kot eno samo spojitev. Ob tem bralca prežema posebno vzdušje. Šarotarju z mojstrskim besednim slikanjem atmosfere uspe pričarati občutek, kakor da bi romantične krajine, stavbe in drugi objekti, ki se pojavljajo na fotografijah, v nas priklicovali težnjo po primordialnosti, po prvinskem način bivanja in čutenja.
Bralec tako že od začetka postane vseprisotni spremljevalec Nikomahovih potovanj, vendar zgodbi ne sledi zgolj iz perspektive sopotnika. Nemalokrat se zdi, kakor da bi si izposodil Nikomahove oči ali si celo nadel preobleko vseh njegovih čutil in postal priča postopnemu zbiranju kopice čutnih vtisov, ki obdajajo potujočega romarja. Na ta način se meje nastopajočih subjektov nenehno brišejo in znova vzpostavljajo. Mestoma se bralca skorajda že polasti vtis, da se z Nikomahom staplja v eno, takoj zatem pa lirski subjekt – potrjeno pisatelj sam – subtilno, a jasno opozori na svojo prisotnost v zgodbi.
Nadvse zanimiva je tudi avtorjeva izbira besed, s katerimi opisuje videnje, gledanje, opazovanje – slednje namreč nadomesti z glagolom motriti in tako opominja na subjektovo soudeleženost pri ustvarjanju podob, ki jih ta obenem tudi podoživlja. Šarotarjeva proza nas potopi v hipnotični občutek, ko smo kot otroci radovedno občudovali barvite vzorce na kalejdoskopu; deluje kot filter, ki, namesto da bi jo izostril, sliko zamegli tako, da postane nasičena s stvarmi, ki so bile prej nevidne.
Ravno stremljenje k poeziji je sredstvo, ki v Šarotarjevo pisanje prinaša magičnost in globljo čutno razsežnost, forma proze pa pisanje ohranja stvarno. Takšen kompromis mu pomagajo doseči poetičen jezik, številne besedne igre in rime, obenem pa upočasnjen tempo pripovedovanja, ki ga ustvarjajo izmenjujoča se zaporedja besedil in avtorjevih fotografij. In čeprav je zamenjan besedni red (»Čas neskončen misliti nam je dano…«) morda zmotil marsikaterega bralca, se avtor takšni izbiri ni hotel odreči ravno v imenu avtentičnosti, iz katere zapis izvira. Pisatelj je namreč v intervjuju razkril, da je precejšnji del knjige napisan skorajda po nareku Nikomahovih besed, ki so se mu vsiljevale v času globokih notranjih premišljevanj med prebivanjem na pisateljski rezidenci v okolici Berlina. Ta je onkraj jezera Wannsee strmela v dvorec, kjer je leta 1942 potekala konferenca o razrešitvi judovskega vprašanja. Tako sta se tudi prostorsko zoperstavljala gon po banalnem zlu in želja nenehnega stremljenja po dobrem. Umetnost ima, ali bi po pisateljevem mnenju vsaj morala posedovati, etično razsežnost. Navkljub siceršnjem občutku brezčasnosti, v katerega je ovito delo, avtor namreč z umeščanjem Nikomaha v sodobni prostorski kontekst (»krvava črta med vzhodom in zahodom«) ne pozabi opomniti na današnje prezrte in zapostavljene kraje, s čimer izpolni tudi etični imperativ svojega ustvarjanja.
Ker je za logično utemeljeno etiko, posvečeno sinu Nikomahu, poskrbel že Aristotel, avtorju preostane naloga metafizičnega posredovanja takšne dimenzije; na ta način pisatelj postane pesnik, obenem pa angažiran pričevalec. Avtor torej v lirično pripoved o Nikomahovem popotovanju spretno vnese še etično sporočilo oziroma opomin; da zlo, navkljub svojemu cikličnemu ponavljanju, ni nujno neizbežno. Kot možna pot onkraj njega se nam ponuja ravno poezija v najširšem pomenu besede.
Na delo pa lahko gledamo tudi skozi oči bralca, ki prisostvuje umetniškemu ustvarjanju, še preden se ubesedi na papir, saj, kot v intervjuju pravi Šarotar, verjame, da » na začetku ni bila beseda, ampak samo svetloba, podoba – kot pesnik poskušam to podobo obnoviti«. Bralci smo torej priča nekakšnemu začetku pred začetkom, vrenju pred izbruhom ustvarjalnega procesa,
motrenju še neznanih prostorov notranjih globin. K usmerjanju v to kontemplacijsko tišino prispevajo tudi fotografije, nastale z združevanjem dveh konceptualnih nasprotij; severa in juga, morja in kontinenta, antike in modernosti, duha in duše. Prozni zapisi, s katerimi se fotografije izmenjujejo v enakomernem tempu, predstavljajo enega izmed paradoksov – so besede, rojene iz nujnosti tišine.
Šarotarjevo delo Nikomah poroča je torej predvsem kontemplativno branje, ki bralca vodi po poti raziskovanja najbolj skritih razsežnosti duše. Avtor prozne vrstice in fotografije obarva z liričnostjo, brezčasno in mistično atmosfero ter s prefinjenim upogibanjem prostora. Obenem se angažira na svojevrsten tih, a vse prej kot neopazen način. Na etično razsežnost opozarja preko besedne umetnosti, ne da bi ob tem pozabil podeliti poklon najuniverzalnejši obliki medsebojnega razumevanja – tišini, iz katere lahko vedno iztisnemo odgovore naših najglobjih prevpraševanj če ji le dovolj prisluhnemo.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
