Temna je noč

Naslov: Dva tožilca (Dva prokurora)
Režija: Sergej Loznica
Scenarij: Georgi Demidov (roman), Sergej Loznica
Fotografija: Oleg Mutu
Igralska zasedba: Aleksander Kuznecov, Anatolij Belij, Aleksandr Filippenko, Vytautas Kaniusonis
Datum izida: 14. maj 2025 (Francija), 12. november 2025 (Slovenija)
Ocena: 4/5

Zgodovinska drama Dva tožilca je priredba romana Georgija Demidova, sovjetskega fizika in pisatelja, ki je v gulagu preživel štirinajst let. Rokopis so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja iz arhivov KGB-ja vrnili njegovi hčeri, film pa je prvič izšel šele leta 2008.

Zasnova filma je enostavna: mladi, novoimenovani tožilec Kornev se odpravi v zapor, da spozna enega izmed zapornikov in se z njim pogovori. Zapornik mu pripoveduje, kako deluje NKVD, tajna policija, ki muči tako imenovane stare boljševike in jih sili, da priznajo zločine, ki jih niso storili, ter jim neupravičeno odvzema prostost in jih ubija. Zapornik, ki je star boljševik in predan član Komunistične partije, Kornevu predlaga, naj obišče generalnega tožilca v Moskvi in mu poroča o dejanjih NKVD-ja. Kornev nazadnje tudi sam postane žrtev sistema. Čeprav ima film naslov Dva tožilca, se pripoved skoraj do konca osredotoča le na mladega tožilca Korneva, medtem ko drugi tožilec pomembno vlogo odigra šele v zadnjih minutah filma, ko naslov dobi poln simbolni pomen. Kako pomemben lik je pravzaprav drugi tožilec, ugotovimo šele v zaključku, ko se zgodi prvi in edini preobrat.

V ospredju Dveh tožilcev so dolgi kadri, ki prikazujejo turobno in zadušljivo atmosfero. Loznica uporabi omejeno število barv: sivo, črno, rjavo in rdečo – barvo krvi. Vsaka izmed njih nosi simbolno težo: predstavljajo državno represijo, hladnokrvnost, rigidnost, nasilje in strah. Vsi prizori so ujeti v podobne zamolkle odtenke, zaradi česar se lahko drama zdi razvlečena, počasna, monotona in celo naporna. Takšen vtis (pre)počasnega tempa izhaja iz prikaza nezlomljivega kolesja birokracije, ki vedno deluje po istem mehanizmu in predstavlja ključno sredstvo represije. Monotonija pa lahko odraža tudi hladnost sveta tiranije, v katerem za človeške vrednote ni prostora.

Že na začetku se režiser skozi lik Korneva poigrava z nami. Protagonista umešča v tragikomične situacije, kot na primer v prizoru, v katerem čaka na upravnika zapora. Čeprav bi se upravnik lahko s Kornevom pogovoril takoj, mladega tožilca upravnikov pomočnik obvesti, da je ta zelo zaseden in da ni prepričan, ali ga bo sploh lahko sprejel še isti dan. V naslednjem prizoru, ki satirično prikazuje moč in oblast, kot kontrast vidimo upravnika, ki leži na kavču in se s svojim pomočnikom sproščeno pogovarja  o Kornevu. Po večurnem čakanju upravnik zapora protagonista vendarle sprejme.

Po tem pridemo do prelomne točke te zgodovinske drame, ko je tragična končna usoda protagonista prvič nakazana in postane tudi neizogibna. Upravnik poskuša prestaviti obisk tako, da trdi, da ima zapornik nalezljivo bolezen. To lahko razumemo kot zlovešče opozorilo mlademu tožilcu, naj se v sistem ne vmešava. Kljub temu tožilec ne dovoli, da bi upravnik z njim manipuliral, in vztraja pri srečanju. Kornev torej ostaja karakterno dosleden in iskren lik – resen, pozoren in hkrati pogumen, saj verjame v pravičnost. Razlog za to je tudi njegova neizkušenost, saj kot mladi tožilec naivno verjame, da mu bo uspelo premagati vse režimske ovire.

Podobi Stalina in Lenina sta v filmu vseprisotni, posebej pa prideta do izraza v dveh ključnih prostorih: v pisarni upravnika zapora, kamor vstopi Kornev, in v pisarni glavnega tožilca v Moskvi, kjer Stalinova podoba strmi v gledalca kot Veliki brat. Izstopata tudi dva prizora, ki prikazujeta sistemsko nasilje in nenehen nadzor, značilen za represivne režime. V obeh prevaladuje distopično vzdušje s karikaturnimi obrisi. Prvi se zgodi, ko glavni lik vstopi v zapornikovo celico: pazniki ga obstopijo in vanj nepremično strmijo. V drugem eni izmed uslužbenk iz rok nenadoma padejo papirji; Kornev ji jih pomaga pobrati, čas v prizoru pa za trenutek skoraj zamrzne – ljudje tožilca obkrožijo in ga pozorno opazujejo. Situacija je skoraj groteskna, saj se premika le Kornev.

Protagonist glavnemu tožilcu v Moskvi nato poroča o tem, kar je videl v zaporu. Glavni tožilec mu naroči, naj se vrne v lokalni zapor v Brjansku in zbere dokaze o dogajanju. Poleg tega mu priskrbi vozovnico za vlak in potrdilo, s katerim ga uradno zadolži za preiskavo, ter ga prepriča, da mu bosta ta dokumenta zagotavljala varnost – medtem pa gledalci že lahko slutimo, da se njegova zgodba ne bo končala srečno. Skozi lik skorumpiranega drugega tožilca Loznica namreč postopoma pokaže, da v totalitarnih režimih najvišje institucije in zakoni, ki naj bi veljali za vse, v resnici služijo zgolj voditelju. Politično nasilje je tako prikazano v drugačni luči: čeprav so v filmu kadri, v katerih vidimo fizične posledice mučenja zapornikov, prevladuje implicitna uporaba sile – skozi človeške figure, odnose in birokracijo, ki služijo sistemu in Kornevu onemogočajo, da bi  napredoval pri preiskavi.

Na trenutke se sicer zdi, da bo protagonist vendarle premagal ovire. Ta občutek doseže vrhunec, ko vstopi na vlak, s katerim se vrača v zapor, da bi zbral dokaze. V kupeju ga pričakata dva vesela in družabna moška, ki mu ponudita hrano in pijačo. Čeprav Kornev ponudbo sprva odkloni, si premisli in skupaj začnejo jesti, piti in peti. Korneva takrat prvič vidimo v drugačni luči – zadržano sproščenega, z rahlim nasmehom na obrazu. Po prihodu v Brjansk moška prosi za prevoz. V avtomobilu se po nekaj sekundah vzdušje nenadoma spremeni: v ospredje stopijo obrazi likov, kamera je od njih oddaljena le nekaj centimetrov. Moška tožilca začneta spraševati o morali žensk v Brjansku in o njegovem spolnem življenju. Neprijeten pogovor ustvari napeto vzdušje – tako zaradi nenadne seksualne tematike, ki Kornevu povzroča nelagodje, kot tudi zaradi šokantnega spoznanja, da je po trenutku popolne telesne in duševne sprostitve zdaj v nevarnosti. Loznica je dejal, da  tega prizora v Demidovem romanu ni. Sam ga je dodal, da bi prikazal metodo teatralizacije, ki jo uporablja NKVD, ter njihov mazohistični užitek ob opazovanju  zadnjih lepih trenutkov žrtve tik pred aretacijo. Čeprav režiser tega ne pokaže eksplicitno, vse namiguje na to, da bodo Korneva ubili.

V središču režiserjeve kritike sistema tako stojita zapor in tožilstvo: zapor kot prostor, kjer so ujeti politični zaporniki, in demonstracija izvršilne oblasti, tožilstvo pa kot najvišji pravosodni organ in simbol birokratske represije. Sistemski teror izvajajo tako figure na najnižjih položajih kot tudi tisti, ki zasedajo najvišje položaje v državi. Loznica uspešno prikaže vsa neločljivo povezana, soodvisna telesa, ki so pogonsko gorivo režima, ki je prodrl v družbo, in skozi vizualne in dramaturške prijeme poudarja nemoč posameznika.

Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tinkara Jukič