FABULA 2026: Ko izgube nimajo več teže, ampak bistven poudarek

Jakuta Alikavazovic: Veliki nikoli več
Založba: Beletrina
Leto izida: 2026
Prevod: Špela Žakelj

Neverjetno je, koliko se lahko pove in zapiše o skrivnostih. Celo gonilo romana Veliki nikoli več pisateljice in esejistke Jakute Alikavazovic (rojene v Parizu, potomke jugoslovanskih priseljencev) je namreč skrivnost, natančneje molk preminule protagonistkine mame. Pred nami se tako razgrne takorekoč notranje romanje, raziskovanje maminih gest, izrazov in navad, s čimer se odnos med mamo in hčerko izkaže za nenehno spremenljivega. S smrtjo se je negotovost njunega odnosa šele začela. 

Glavni nosilci dogajanja v introspektivnem romanu Veliki nikoli več so raznotera izginotja, ki se v prvoosebno pripoved protagonistke vpenjajo izrazito ontološko. Izginotja prav tako brišejo mejo med življenjem in smrtjo, pokažejo nam, kje se protagonistkin obstoj začne krhati (s tem, ko se zaplete s prijateljem Thomasom iz otroštva, ki pa je v tistem trenutku že mrtev) ali razlivati dalje (ko njen daljnji sorodnik Saša spregovori z maminim glasom). Krhanje pomeni predvsem porušenje ustaljenih razmerij pripovedovalkinega življenja, kot na primer razhod s partnerjem, ko mora protagonistka ponovno vzpostaviti svoje lastno mesto. Ni skrivnost, da se deloma ves čas opredeljujemo preko drugih in da se ti drugi opredeljujejo preko nas. Z nastalimi medsebojnimi preoblikovanji pa se med nami ustvarjajo intimni prostori delitev in zbliževanj. 

Marsikdaj se torej zgodi, da je z odnosnostjo povezana pripadnost  vedno znova prevprašana. Zaradi bivanjske spremenljivosti se namreč kaj hitro znajdemo v negotovem območju lastne biti. Naša umeščenost na premikajoči uravnilovki stvarnosti povzroča reze v resničnost, ki se razdvaja na različne razporeditve in spoje. Tako denimo protagonistkin notranji svet začne zapolnjevati praznine zunanjega; mamina tišina o svojem notranjem življenju ter njen pesniški molk protagonistko spodbujata k raziskovanju svojih spominov na mamo, pri čemer skuša skozi mamino vedenje osmisliti tudi lastno identiteto ter obstoj. Podobno se zgodi tudi z njenim prijateljem Thomasom; ta je sicer umrl, ampak je odnos med njima bil še vedno preživ, preboleč, zato ga je protagonistka morala notranje doživeti in razrešiti. Meja med notranjim, v primeru Thomasa celo namišljenim, in oprijemljivim se torej zabriše. Odnos pa se pokaže za ranljiv poligon pomanjkljivosti in napetosti obenem; spremenljivke človeških odločitev se upirajo tako enemu kot drugemu. V odnosu namreč ne moremo sloneti v neki udobni nepremičnosti.

Ontološki položaj likov pa je odvisen tudi od njihovega družbenega statusa in morebitnih privilegijev. Intimnost, ki biva zunaj notranjega sveta, torej intimnost, ki se izrazi, pripada tistim, ki obvladujejo jezik. Mladi francoski revolucionarji namreč uporabijo izgubljen verz protagonistkine mame (iz njene silovite pesmi o Golem otoku) za svoj pamflet, medtem ko se je mama odela v pesniški molk in o nekaterih delih svoje notranjosti ni želela spregovoriti niti s hčerko. Privilegij iskrenosti pripada tistim, ki spadajo v družbeno središče, medtem ko so tisti na obrobju, v tem romanu torej jugoslovanski priseljenci, zavezani vzgajanju skrivnosti. Pripoved o skrivnosti obstoji takrat, ko nekomu uspe odkriti govorico izven javnosti; pripovedovalka jo najde v preseganju ontoloških negotovosti, torej v sferi  jasnega izgovarjanja, ki se izmika  ostrim kategorizacijam sodobne stvarnosti. 

Poleg skrivnostnosti je gonilo Velikega nikoli več tudi smrt. Protagonistkine prednice naj bi umrle v požaru, a obstaja možnost, da so plamenom uspele pobegniti. Nadalje skozi Sašo izgubljeni verz izgovori materin glas, protagonistka pa spi s svojim otroškim prijateljem Thomasom, ko je ta že nekaj let mrtev. In nenazadnje, mamino življenje protagonistka začne raziskovati šele po njeni smrti. Smrt se torej ne pojavlja v svoji individualnosti ali osamljenosti, nasprotno, vedno je opredeljena v mreži ljudi, ki jo (so)doživljajo, saj nikakor ne gre za njeno fiziološkost. Kvečjemu je o smrti mogoče govoriti kot o ključni vezi med ljudmi, prav tisti, ki tvori njihovo intimnost in jo navdaja z dokončnostjo. Smrt utemeljuje skupnost, ki smo jo izbrali, navezanosti in razdvojenosti v njej pa se delijo glede na potenco medsebojnega časa. Najbrž je to način iskanja lastnega mesta, prikrojevanje časa glede na vse negotovosti. Ko izgube več nimajo teže, ampak bistven poudarek.

Roman Veliki nikoli več brez oziranja na stvarnost ostaja nadvse človeški. Pripovedovalkina introspektivnost in neobremenjenost z oprijemljivostjo tako uspešno preseže še tako zakoreninjeno tišino. Če sem lahko zelo radikalna, je o nekaterih stvareh bolje molčati; pripovedovalec pa je tisti, ki se na molk ne sme ozirati. Literatura namreč nima konca, še takrat ko ji navidez zmanjka snovi. 

Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič