O tem, kako se ohranja in izgublja skupno dobro

Helena Koder: Kolizej
Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2026
Ilustracije: Helena Tahir

Po izdaji z Rožančevo nagrado ovenčanega knjižnega prvenca Krošnja z neznanimi sadeži je za Heleno Koder sledilo obdobje nevzrdžne praznine, ki jo je bilo treba zapolniti s pisanjem. Avtorica, ki se je pred pisateljevanjem ukvarjala predvsem z režijo in scenaristiko, v enem izmed intervjujev namreč pove, da si je že dlje časa želela napisati tekst o svojem filmu, nepotešljiva želja po pisanju jo je torej spodbudila, da po štiridesetih letih ponovno obudi zgodbo o ljubljanskem Kolizeju. O njem je v produkciji RTV Ljubljana skupaj z režiserjem Žarkom Lužnikom leta 1984 posnela istoimenski dokumentarni film, ki je, kot sama pravi, približek tega, kar si je najbolj želela početi: ideal dokumentaristike, brez vmešavanja, s popolno svobodo pri ustvarjanju. 

Ker je rutina za pisatelja lahko nevarna, se Helena Koder ni želela preveč ustaliti v že poznani esejistični formi. Novonastalo delo prav tako ni novinarska preiskava, ne zgodovinska kronika in niti priročnik za režiranje dokumentarnih filmov, čeprav je v njem moč najti elemente vsake izmed navedenih zvrsti. Kot pravi avtorica, je pripoved o Kolizeju »po definiciji hibridna literarna uvrst, poskus, pogledati nekaj po svoje, non-fiction creative literature…«  

Zgradba, ki služi kot rdeča nit pripovedi, je sredi 19. stoletja nastala v javno-zasebnem partnerstvu. Avstrijskemu investitorju in arhitektu Josefu Benediktu Withalmu, ki si je želel zgraditi tranzitno vojašnico avstroogrske vojske, je takratni ljubljanski župan Hradecky omogočil gradnjo Kolizeja pod pogojem, da bo ta služil tudi prebivalcem: tako je stavba z urejenim mestnim parkom, jahalno šolo, restavracijo, kavarno in plesno dvorano postala organski del mesta. Vendar je sčasoma začela izgubljati svoj prvotni namen: po prvi svetovni vojni se je spremenila v pretežno stanovanjski objekt, z nacionalizacijo postajala vse bolj zanemarjeno zatočišče delavskega razreda, kasneje bila razglašena za kulturni spomenik, nato pa prepuščena propadanju. 

Pripoved o njeni zgodovini dopolnjujejo črno-bele ilustracije Helene Tahir, ki se s svojo preprostostjo in pretanjenim občutkom za senčenje dopolnjujejo z avtoričinim slogom: ta je eleganten, a naraven, umirjen in uglajen. Besede niza spevno in lahkotno, celo blažilno, s prefinjenim občutkom za ritem, ki se nenehno usklajuje z atmosfero tematskih vsebin. Pisateljičin glas se prilagaja strukturni zgradbi dela; pri opisovanju procesa snemanja in življenjskih zgodb stanovalcev postane nežen in nostalgičen, v refleksivnih vložkih je premišljen, previden, zadržan in skorajda postane samogovor; kot bralci dobimo občutek, da smo priča ustvarjalnem procesu v nastajanju. Pri pisanju avtorica sledi močni notranji intuiciji; ko začuti, da je to primerneje, se prvoosebni pripovedi ne boji zamenjati perspektive.

V prvem delu knjige nas pisateljica popelje skozi proces nastajanja filma. Sledimo ji pri snemanju, montaži posnetkov, pisanju scenarija in seznanjanju s stanovalci zgradbe: v osemdesetih letih se vanjo zatekajo ljudje najrazličnejšega kova: posebneži, oderuhi, starejši pari, mlade razbite družine raznih starosti in narodov, večinoma ljudje marginale, ki jim je bilo prejšnje bivališče brez pojasnjenih razlogov zaplenjeno. Zgradba tako postane prizorišče za prerez življenjskih usod, ki v obliki pripovedi postopno sestavljajo njen skupinski portret. Z njihovimi zgodbami se sestavlja svet v malem, skupni dom, ki za avtorico postane metafora življenja samega, obenem pa se nam pri tem razpira zgodovina mesta in države.

Izpovedi stanovalcev so prepojene z grenkobo in nostalgičnostjo; avtorica-scenaristka njihovega položaja ne sodi in ne moralizira, obenem pa težko ostane ravnodušna. Kot snemalka, ki posega v njihovo bolečo preteklost, občuti krivdo, obenem pa nelagodje, ki se nas polasti, ko ne vemo, kako se odzvati na bolečino. Njen zrelejši pripovedni glas je poln sočutja; navdihuje jo predvsem moč stanovalcev, ki se, navkljub utrujenosti od življenja, zavestno odpovedujejo zagrenjenosti. 

Čeprav to ni bila avtoričina namera, se pripoved težko ne bi iztekla v družbeno-kritično refleksijo: knjiga tako postane tudi pričevanje o ne povsem uspešni socialni politiki v času postopnega razpada Jugoslavije. Stanovalci, mnogi brez elektrike in tekoče vode, avtorico spominjajo na Beckettove protagoniste: njihova situacija ni absurdna zgolj kot univerzalna izkušnja bivanja nasploh, temveč je rezultat socialno ekonomskih in političnih okoliščin, v katere so potisnjeni. 

Nazadnje se pripoved prevesi v premislek o sedanjosti: neoliberalna ideologija, ki še vedno kroji urbanizem mesta, svoje prebivalce obravnava predvsem kot potrošnike, monopol nad njegovim upravljanjem pa pripada peščici tistih z dovolj kapitala. Ta je postal tudi razsodnik v primeru Kolizejeve usode: navkljub nasprotovanju številnih arhitektov in varuhov kulturne dediščine je bil  leta 2011 porušen, na njegovem mestu pa je zrasla šestnajstnadstropna stanovanjska vila Schellenburg. Prvotni namen zgradbe, ki naj bi služila skupnemu dobremu, se tako sprevže v svoje diametralno nasprotje: novozgrajeno poslopje sedaj pripada zasebni rabi mestne elite.

Da njeno ime ne bi spominjalo zgolj na luksuzni stanovanjski objekt, se avtorica odloči obuditi zgodovino človeka, zaradi katerega se nam kontekst novonastale palače sedaj prikazuje v še bolj ironični luči. Jakob von Schellenburg, Tirolec nižjega stanu, je v začetku 18. stoletja v Ljubljano pripeljal štiri sestre uršulinke in z njihovo pomočjo ustanovil prvo šolo za deklice, ki je bila še celih 170 let najpomembnejša izobraževalna ustanova, na kateri so se lahko na Kranjskem šolale ženske. S kratko zgodovinsko preiskavo tako avtorica odgovori na vprašanje, s katerim je naslovljeno 3. poglavje »Ime česa je Schellenburg«, in implicitno presodi, kateremu izmed imen bolj pritičejo zasluge spominjanja.

Ravno v tem se skriva tudi moč pisanja: dovoli nam preurejati kolektivno zavest , usnoviti spomin, ki bi sicer utonil v pozabo. Od investitorja, ki vlaga v besede, pa je odvisno, v kakšen namen se ta moč uporabi: pisateljica s svojim delom Kolizej tako ne samo predstavi zgodovino pozabljene zgradbe in svojega dokumentarnega dela, temveč prispeva tudi k temu, k čemur v njem poziva: ohranjanju skupnega Dobrega, z grajenjem pomenljivih zgradb, medčloveških vezi ali stavkov. 

Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič