O stripu Ko je Maister zaplul po Savinji

Avtor besedila: Urh Ferlež
Ilustratorka: Lucija Karničar
Založba: Osrednja knjižnica Celje in I. Gimnazija Celje 
Leto izdaje: 2024

1. Strip Ko je Maister zaplul po Savinji je nastal v okviru Maistrovega leta 2024, v sodelovanju z Osrednjo knjižnico Celje in celjsko gimnazijo. Kaj vaju je spodbudilo pri izbiri teme – Maistrovih let delovanja v Celju? 

Urh: Leto 2024 je bilo Maistrovo leto, saj je bila 90. obletnica njegove smrti. Osrednja knjižnica Celje je želela to obeležiti s projektom o Maistrovem kratkem delovanju v Celju, tik pred prvo svetovno vojno. Pred nekaj leti sem tudi sam raziskoval generalovo bivanje v Celju. Bolj kot vojaška osebnost je v mestu pustil pečat kot podpornik slovenskega meščanstva in – to je rdeča nit naše publikacije – kot literarni mentor celjskim dijakom. Že ob tistem prvem raziskovanju sem pomislil, da je zgodba primerna, da jo ponudimo širši publiki. Imela je vse, kar dobra »štorja« potrebuje. Zgodovinski kontekst, postavljen v narodno mešano Celje v zadnjih letih Avstro-Ogrske, katerega vsakdan je bil zaznamovan s spori slovensko in nemško čutečih meščanov. In pa slavnega protagonista, ki ga vsak slovenski bralec tako ali drugače pozna. Zgodba vključuje tudi mlade ljudi, ki odkrivajo življenje, prve ljubezni, šolski vsakdan in imajo priložnost svoje prve literarne poskuse napisati pod mentorstvom že uveljavljenega pesnika in jih objaviti v »ilegalnem« časopisu. Naposled pa ima zgodba tudi tragičen konec, policijske preiskave, fronte prve svetovne vojne in smrt. Ob obletnici se je ponudila priložnost, da spravimo to zgodbo na papir.

2. Kako je projekt zasnovan, komu je namenjen?

Urh: O glavnih poudarkih zgodbe sem že nekaj povedal. Grafična publikacija (ki jo ljubkovalno imenujemo strip) najprej predstavi v javnosti malo znana nemško-slovenska nacionalna trenja na južnem Štajerskem, torej oriše zgodovinski kontekst. Sledi prihod Maistra v Celje, njegova srečanja z meščani. Nato se spozna z dijaki in skupaj zasnujejo literarno društvo Kondor in glasilo Savinja. Vrh zgodbe je izbruh prve svetovne vojne, Maister je bil namreč skoraj čez noč premeščen na drugo delovno mesto, proti dijakom pa je stekel policijski postopek. Takoj po maturi je bila večina moških vpoklicana, nekateri so na frontah izgubili življenje. Črno-bele ilustracije poskušajo približati pomembnejše izseke te zgodbe z določenimi označevalci časa (modo, pohištvom, tiskarskimi pripomočki itd.). Skozi vojni čas bralca vodi galerija glavnih akterjev stripa, ki izpričuje njihove usode. Ilustriranemu delu pa sledi še obsežnejša spremna beseda. Strip je v prvi vrsti namenjen osnovnošolcem zadnje triade, dijakom, pa seveda tudi vsem ostalim, ki bi jih zanimal ta delček zgodovine in so hkrati ljubitelji dobre ilustracije. 

3. Protagonisti stripa so celjski dijaki, ki so se leta 1913 združili v literarnem ustvarjanju in ustanovili društvo Kondor ter publikacijo Savinja. Zakaj je zgodba teh mladih, ki jim je v zgodnja leta življenja zarezala vojna, še danes zanimiva in pomembna?

Urh: Zgodba se mi zdi zanimiva in pomembna na več nivojih. Kaže, da dijaki dobrih sto let nazaj (pustimo ob strani precejšnje spremembe v našem načinu življenja) vendarle niso bili tako drugačni o današnjih. Bentili so ob kontrolkah in domačih nalogah, čustvovali na podoben način in želeli ustvarjati (vsaj dovolj visok odstotek njih) po eni strani boljši svet, po drugi strani literaturo; včasih gre to z roko v roki. Kaže pa zgodba tudi na to, da mir ni samoumeven. Veseli smo lahko, da ga imamo in tudi to smo želeli sporočiti dijakom; da je bolje, da moraš po maturi, pa čeprav z muko, iskati sobo v Ljubljani, kot da te čaka kaverna v soških planinah.

4. Kako lahko takrat in danes razumemo njihovo geslo: »hočemo vedno hoditi po cesti lepote, dolžnosti in bratoljubja.«

Urh: Nekako se mi zdi, da so te besede nekaj časa nazaj še nekaj pomenile in da je bilo posameznikov, ki so stremeli k takim vrednotam, resnično več. Koliko je v tem mojega osebnega romantiziranja nekih časov, ki jih ni več, ne vem. Verjetno v tem grmu tiči tudi zajec, da se raje kot z zgodovino vsaj za kruh ukvarjam z literaturo in jeziki. Danes imamo te besede ves čas na jeziku. Dnevno poslušamo o strpnosti, ljubezni do drugega, lepih dejanjih, dolžnosti, da delamo za mir … od politikov, teh in onih svetovnih organizacij, duhovnikov … težko je poslušati vse to brez cinične distance, čeprav, še enkrat, izjeme so. In nič nam ne brani, da novih generacij šolarjev ne vzgajamo za boljše ljudi, kakršne kažejo sodobna poročila. 

5. Lucija, kako si se odločila za slog in tehniko risanja podob v stripu?

Lucija: Najprej me je omejil predvsem dogovor, da bo ilustracija črno-bela, naslovnica pa barvna. Naslovnica zato prikazuje Maistra, ki pluje po Savinji in išče pisce, s katerimi bi lahko sodeloval. Notranjost pa je kljub črno-belim ilustracijam zelo dinamična. Za to se lahko zahvaliva oblikovalki, ki je najino vizijo postavila v realnost z grafičnimi vložki. Ideja za ilustracije je že od začetka zavijala stran od poti stripa, saj ne gre za zgodbo z veliko akcije. Predvsem pa je nisem želela postaviti v ospredje. Ilustracije so zato bolj statične in le nekajkrat zaidejo v zaporednost, ki je značilna za strip. V središču je prepoznavnost sporočila in z njo spoznavanje izseka celjske zgodovine na dostopen način predvsem najstnikom. Vse to smo dosegli z mešanico ilustracije, fotografij, zemljevida in na mestih tudi dodatne razlage v obliki besedila. Ta večkrat izstopa od za strip značilnih oblačkov. Nastal je konglomerat moje risbe, ki poskuša vdihniti duh časa in ostalih virov, kar so tudi ciljni bralci sprejeli kot nekaj svežega in ne pretirano dolgočasnega.

6. Kako pa so potekale priprave na risanje, raziskovanje zgodovinskega ozadja podob, ki si jih uporabila? 

Lucija: Risanje je nekaj, kar me spremlja že od malega, a projekt sem sprejela z veliko mero strahospoštovanja. Ker nisem izučena ilustratorka, je bila naloga kar težka. Najprej sem raziskala, kako je izgledalo mesto, kakšne so bile vizualne karakteristike likov in kaj so bile značilne podobe z začetka 20. stoletja. Pri tem mi je pomagal Urh, ker Celje že dlje časa raziskuje, in mi je pošiljal gradivo. Marsikaj je zaradi abstrakcije odpadlo iz končnega izdelka, vendar so gradiva vplivala na razumevanje duha časa. Nekaj gradiva sem našla tudi sama s pregledom spletnih starinarnic in zgodovinskih arhivov.  Po raziskavi so začele nastajati manjše skice, ki sem jih kot scenarij postavljala eno ob drugo. Potem je sledil izbor materialov (papir, pisala, alkoholni flumastri). Prvih nekaj skic v večjih velikostih je bilo še preveč podrobnih in nejasnih, potem pa sem našla bolj »berljiv« način risanja, ki ga spremlja minimalno senčenje in različne sivine.

7. Kako sta usklajevala vizualno podobo stripa in tekst? Kaj je nastalo najprej?

Urh: Najprej je bil napisan tekst, nato je Lucija z njegovo pomočjo »zrežirala« vizualno podobo. To je bil kar izziv, saj sva nekaj takega počela prvič. Jaz sem navajen delati na način, kot najbrž večina iz našega poklica: raziščeš, napišeš, dodaš kako sliko, objaviš. Prevesti v vizualni jezik, to pa je nekaj drugega.

Lucija: Urh je večino dela naredil že pred najinim dogovorom, saj je temo že pred časom dodobra raziskal. Vizualnost je prepustil meni, jaz pa sem se na koncu zanašala še na oblikovalko, ki je najine ideje postavila v knjigo tako, da delujejo. Urh je moral ob koncu ilustriranja zato dodati še kakšen stavek, jaz pa sem morala ob dogovoru z oblikovalko narisati še nekaj elementov. Zaključena celota je bil torej preplet raziskovalnega dela, iskanja likovnega jezika in uresničitve obojega na podlagi odločitev neprecenljive oblikovalke.

8. Literarna društva, tudi dijaška, imajo na Slovenskem dolgo tradicijo. Maistrovo društvo Kondor v stripu imenujeta »mlajši brat« Zadruge, literarnega krožka, v katerem so sodelovali Ivan Cankar, Oton Župančič, Josip Murn in Dragotin Kette. Kako je danes z literarnimi glasili in društvi? Imajo še velik pomen pri spodbujanju ustvarjalnosti mladih?

Urh: Res sva vlekla vzporednice med Kondorjem in Zadrugo, v stripu pa se pojavita tudi Župančič in Cankar.

Lucija: Literarna glasila, društva in projekti obstajajo. Prav tako obstajajo ljudje, kot je bil Maister, ki mlade pri piljenju umetniških glasov usmerjajo. Tovrstna povezovanja med uveljavljenimi in prihajajočimi avtorji imajo dolgo tradicijo in glede na današnjo sliko menim, da imajo še dolgo prihodnost. Mladi, ki jih pod okrilje vzamejo mentorji z nekoliko pedagoškega erosa in smislom za besedo, imajo objavljena kvalitetna dela. Izpostavljati pa je treba njihovo zagnanost in delavnost mladih, ki se odločajo za umetniško delovanje.

9. Imata v načrtih še kakšen podoben projekt oz. imata idejo za še kakšno zgodbo, ki bi jo želela na podoben (ali pa tudi ne) način predati mladim bralcem?

Urh: Idej je veliko, časa malo, a ni rečeno, da kdaj še ne združiva moči.

---

Uredila in lektorirala: Ajda Klepej