O 40. slovenskem knjižnem sejmu

Slovenski knjižni sejem, ki je letos praznoval že kar 40. obletnico, sem zaporedoma obiskala četrto
leto. Letos je bila moja izkušnja sejma povsem drugačna od preteklih let, saj sem ves teden preživela
za prodajnim pultom kotička književnega društva Hiša poezije. Sejem se vsako leto zdi tudi večji,
zaradi večjega števila založb, ki je letos narastlo že na 110. Čeravno sejem traja slab teden in ga
obiščeš vsak dan, se ti ob koncu zdi, da ni bilo dovolj časa, da bi se sproščeno zadržal pri vsaki.
Množice ljudi, gnečo, celo občasno prerivanje na Slovenskem knjižnem sejmu pozdravljam, ker je v
tem mogoče opaziti zanimanje za knjige in kulturne dogodke, kar je nadvse dobrodošlo in
vzpodbudno.

Teden knjižnega sejma je bil zame kot praznični teden. Vsak dan sem se sprehajala med knjigami in
pozornost, bolj kot na knjižne novosti, usmerjala na že poznane in prebrane knjige, klasike, knjige, o
katerih sem brala kritike, poslušala intervjuje z avtorji in prevajalci ter iskala miselne povezave z
naslovi, s katerimi sem tekom študija tako ali drugače prišla v stik. Sejem je zame, poleg spoznavanja
in prepoznavanja knjig, predvsem srečevanje z bolj in manj znanimi ljudmi, s katerimi si delimo
ljubezen do branja, kar pa seveda predpostavlja in odstira ogromno pogovornih tem. Svojevrstna
pogovorna postaja bi lahko bila v “dnevni sobi” založbe Hiša poezije, kotičku nasproti Minattijeve
kave in blizu glavnega odra v drugi hali. Tam so se z veseljem ustavljali moji študijski kolegi in
prijatelji ter avtorji, prevajalci in kulturniki, ki so prepoznali predsednico društva Nadjo Dobnik.
Mimoidoči so poročali o svojem nakupu, izmenjali smo si naslove knjig, vse pa se je vrtelo okrog
branja. Ostale skrbi so v tistem trenutku izzvenele, zato teden po sejmu deluje nekoliko izpraznjeno,
nič kaj veselo.

Seveda pa za mnoge založnike sejem ni bil prazničen, sploh če so imeli stojnico v odljudnem kotu ali
hodniku, kamor ni zašlo dosti ljudi. Vsi obiskovalci sejma smo takoj na vhodu najprej zagledali
razstavne prostore večjih založb in distributerjev, ena izmed njih se je celo raztezala po sredini vseh
treh prostorov Gospodarskega razstavišča. Slovenski knjižni sejem že s postavitvijo in velikostjo
izložbenih prostorov odstira neenak in nepošten položaj med založbami. Zdi se mi, da se kulturni
pomen založbe za družbo in kvaliteta knjig, ki jih izdajajo, ne nujno odraža v velikosti založbe in
njenem dobičku. Na sejmu pa je pomembno ravno to, saj samo vložen denar založbi omogoči dober
in viden razstavni prostor. Ta vidik organizacije sejma se mi zdi problematičen, saj slovensko
založništvo predstavljajo predvsem manjše založbe.

Foto: osebni arhiv

Razmišljala sem o besedi sejem – namen sejma je čim več prodati in si zagotoviti čim več dobička.
Takšno mišljenje je povsem dopustno, če le ne bi šlo za največji kulturni dogodek v Sloveniji.
Kapitalističen način razmišljanja bi tukaj moral biti nekaj postranskega, kultura pa na prvem mestu.
Večina založb na Slovenskem knjižnem sejmu ne ustvarja dobička, s prodanimi knjižnimi izvodi ne
pokrijejo niti stroškov razstavnega prostora. Njihov namen je predvsem predstaviti ljudem svojo
založniško dejavnost, knjižne zbirke in sam profil založbe. Knjižnega sejma se sploh udeležujejo zato,
ker vsak založnik v svojem delovanju prepozna poslanstvo, pravo namero, s katero želi navdihniti
ljudi. Založnik ima tolikšno vero v vsebino, da jo mora podeliti naprej, na način kot to najbolje zmore.
Te vrednote in dobre namere bi sejem moral odražati skozi enakopravnost in pravičnost do vseh
založb.

Pomembnost založb za slovenski kulturni prostor se ne meri po njeni velikosti, priljubljenosti ali
množični prodaji. Menim, da je knjigotrštvo čisto drugačen posel od založništva, oba pa
se ne nujno naravno razvijeta pri eni osebi, torej vodji založbe. Prodaja knjig ali vodenje knjigarne
zahteva popolnoma drugačne prioritete in interese, kot pa delo založnika, ki želi bralcu prenesti
vsebino knjige, na čim bolj kvaliteten način. Kvalitetna vsebina in oblikovanje knjige pa zahtevata
dosti vloženega časa in sredstev, zato se pri ustvarjanju dobička ta kvaliteta izredno zmanjša. Posla
sta gotovo tesno povezana in drug brez drugega ne moreta, a se pri delovanju ne skladata drug z
drugim.

Slovenski knjižni sejem, četudi se imenuje knjižni, v ospredje postavlja tržni aspekt knjige in
knjigotrštvo. Letos celo še bolj, saj so bile prijavnine na nekatere nagrade knjižnega
sejma, na primer nagrada za najlepše oblikovano knjigo, plačljive, ob zmagi pa jim je bila podeljena
zgolj plaketa. Že leta se opozarja na monopol organizatorja knjižnega sejma, torej Zbornico
slovenskih založnikov in knjigotržcev, ter na določene privilegije, ki jih uživajo založbe članice na
sejmu. Manjše založbe si lahko pomagajo samo z javnimi sredstvi JAK-a, komaj da si priborijo mesto
na sejmu, medtem ko tiste na drugi strani povečujejo dobiček, ki pa ga ne nujno vlagajo v kvalitetno
vsebino. O tej je sicer težko razpravljati ali jo opredeliti, saj se bralni okusi zelo razlikujejo. Zato se
zame kvaliteta začne predvsem pri načinu ubeseditve, prevajanja, lektoriranja, urejanja in
oblikovanja knjižne vsebine in same knjige.

Založništvo je zapletena shema različnih dejavnikov in specifik določenega področja, zato preproste
rešitve in enoznačnega odgovora ne zmorejo predvideti niti tisti, ki že leta preučujejo založništvo v
Sloveniji. Rešitev za sejem bi verjetno bila v zamenjavi organizatorja, s čimer bi se tudi fokus sejma
vsaj nekoliko bolj približal svojemu pravemu namenu. Založniški profil države odigra ključno vlogo pri
razvijanju kulture branja v družbi, ki se odraža v vseh aspektih posameznikovega življenja. Zato
mislim, da bi bilo vredno tehtno premisliti o nadaljnjem razvoju ne samo sejma, ampak celotnega
slovenskega založništva.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar