Nora Verde: O ljubezni, batinah in revoluciji
Založba: Goga Leto izida: 2021 Prevod in spremna beseda: Suzana Tratnik
Antonela Marušić je v Dubrovniku rojena kolumnistka, esejistka, pisateljica, pesnica, aktivistka in avtorica številnih družbenokritičnih komentarjev, ki se v svojem delu ukvarja predvsem z vprašanji družbene neenakosti, položajem žensk in sprejemanjem drugačnosti. Nora Verde je njen umetniški psevdonim, s katerim se je podpisala pod številna prozna in pesniška dela. V slovenskem prostoru smo jo kot literarno ustvarjalko spoznali ob prevodu romana Do razprodaje zalog (2016), v katerem avtorico zanimajo predvsem zakonitosti in območje intimnega odnosa dveh partneric. Avtoričin literarni slog tudi v zadnjem prevedenem delu O ljubezni, batinah in revoluciji ne prinaša literariziranih olepšav, ampak ohranja realistični pripovedni postopek, s katerim zasleduje avtentičnost dogajanja in časa, o katerem pripoveduje.
V kratkoprozni zbirki se avtorica posveča temam, ki jih napoveduje že v naslovu. Zanimajo jo predvsem družbeni konflikti, intimni odnosi in dogodki, ki v posameznikih ustvarjajo notranje premike in povzročajo gibanja – tako osebna kot družbena. V devetih kratkih zgodbah se dotika široke palete individualne in kolektivne problematike in se brezkompromisno sooča z uveljavljenimi družbenimi normami, sistemi, krivicami, konvencijami in pričakovanji. Vse osrednje junakinje zgodb so ženske, postavljene v različne življenjske okoliščine, vendar vse na svoj način potisnjene na različna družbena obrobja – obrobja skupnosti, družine, prijateljstva ali intimnih odnosov. Kot ugotavlja tudi prevajalka in avtorica spremne besede Suzana Tratnik, je rdeča nit zbirke odnos posameznic do lastnega položaja v družbi, s katero se le še težko poistovetijo in se zato počutijo vse bolj odtujene od nje in samih sebe. To sproža njihove različne (re)akcije in v idejno središče zbirke postavlja osnovno vprašanje revolucije; kako se ta poraja, kje se udejanja in kdaj zaživi ter kateri so tisti dogodki, ki sprožajo individualne premike in družbene upore.
Pogosto se tako v zgodbah kot osrednje čustvo pojavlja nakopičena jeza, ki izvira iz občutka individualne nemoči ali drugačnosti posameznic, vpetih v patriarhalno usmerjeno in nemalokrat nasilno skupnost nepravičnih možnosti. Družbene neenakosti v zbirki potencirajo tudi osebna in medosebna trenja in stiske, boj za enakost pa je pogosto težaven, saj osebne okoliščine in čustvena stanja junakinjam otežujejo vpetost v aktiven boj. Že v prvi zgodbi z naslovom Ti kar! spoznamo žensko, ki je zaradi izgube delovnega mesta prisiljena v prekarno delo, svoj mesečni zaslužek pa skuša zaslužiti tudi z zbiranjem odpadnih plastenk. S tem v ospredje stopa aktualna problematika prekarnega dela, že ob začetku pa se sram, ki ga junakinja čuti do lastnega položaja, kaže tudi v njenem razmišljanju, ko se pripravlja na zbiranje plastenk in išče »nekaj, v čemer bom praktično nevidna, a vseeno kul, kot da grem zares na parti«. Vsa občutja se strnejo v vrhu zgodbe, ko protagonistka sreča skupino svojih prijateljev – skupino, del katere bi morala biti tudi sama, vendar je zdaj med njo in prijatelji nastala vrzel, ki je ni mogoče prezreti, čeprav si tega vsi morda želijo.
Podobno družbeno trenje avtorica prikaže tudi v zgodbi Prazniki, ki je ena najmočnejših v zbirki, saj prikazuje tesen stik med dvema družbenima slojema in dvema različnima svetovoma, ki sta med seboj prepletena, vendar zelo jasno ločena in lahko kadarkoli razpadeta. V ospredju je upokojena kuharica, zdaj pomočnica bogate družine, ki se v času njihovega dopustovanja zadržuje v njihovem stanovanju. Za družino, ki jo plačuje in navidezno vzljubi, je v resnici le samoumevna pomožna sila, konflikt pa sproži prav njena pretirana prisotnost v njihovem stanovanju – prostoru, del katerega nikdar ne sme in ne more biti, četudi v njem tolikokrat sobiva kot nepogrešljiv nevidni člen. V zgodbi se tako izriše tanka linija družbene razslojenosti in dveh svetov, ki soobstajata v nenehni napetosti, kdaj bosta trčila ali se razšla.
In če v prejšnjih zgodbah še ne gre zaznati jeze, iz katere se lahko porodi (tudi) revolucija, jo je gotovo mogoče začutiti v zgodbi O čemer sem od nekdaj želela pisati. Dogajanje je postavljeno v ruralno okolje, v katerem je nečakinja podvržena patriarhalnemu nasilju svojega strica, ki prezira njeno branje knjig in ga označuje za brezdelje. V junakinji se nabira bes, ki prerašča v individualni odpor in ji daje moč za nadaljnji boj, saj je, kot pravi sama: »Moje kljubovanje trdovratno, z leti ga trmoglavo krepim. Loščim ga do visokega sijaja in čuvam kakor največjo dragocenost. Nosim ga naprej skozi življenje, saj je to moj edini kapital.«
Podobno jezo, ki se iz individualnega razvije v družbeni odpor, zaznavamo tudi v zgodbi Voriorka, kjer spremljamo aktivistično akcijo odstranjevanja nacističnih plakatov z zagrebških ulic. V zgodbi spoznavamo mlado študentko, ki ob odporu do nasilnega socialno-političnega pola odpor čuti tudi do »lastnih« krogov, saj meni, da upor ni dovolj uspešen, ker pripada ljudem, ki so »neorganizirani in leni« in se po njenem mnenju za spremembe ne trudijo dovolj aktivno. Junakinja je prepričana, da »je v mestih, kot so Berlin, München ali Amsterdam več ljudi, ki razumejo, o čem govori«. Toda od osebne želje po družbenih spremembah se zgodba dinamično pomakne k surovosti brutalnega uličnega nasilja in poskusu posilstva, idejne razsežnosti pa dobiva tudi ob koncu, ko junakinjo nadlegujejo celo policisti, sama pa je prisiljena v beg, ki mu ni videti konca, kar zgodbi daje tudi vtis cikličnosti.
Podobno cikličnost pa v svojem zaključku prinaša tudi zgodba Barve, v kateri na eni strani spoznamo mlado lezbijko, ki se boji udeležbe na Paradi ponosa, na drugi strani pa zaskrbljeno mati, ki jo skrbi za lastno hči. Zapleteta se v pogovor, preko katerega spoznavata, da so strahovi prisotni na obeh straneh in da se porajajo iz podobnih vzgibov – izhajajo iz nerazumevanja, strahu pred soočanjem s stvarnostjo in osebne bolečine. Osrednja junakinja zgodbe je mlado dekle, ki se boji udeležiti Parade ponosa v času, ko so te še izrazito nasilne in nevarne. Boji se, vendar se zaveda, da je prav vključenost vsakega člena v boj ključnega pomena: »Prav imajo. Strah ne prinese spremembe. Moram misliti na prihodnost, ponos, na vse nas.« Tudi simbolno zgodba že ob začetku prinaša razmišljanje o barvah mavrične zastave in njihovem pomenu: »Rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra in škrlatna …, da se ti od izobilja zavrti v glavi. Njihovi tega ne morejo prenesti, provocirajo jih vse te barve, natisnjene na eni sami zastavi. Zakaj nismo skromnejši, sprašujejo. In zakaj moramo takšni korakati po mestu, zakaj, zakaj, …« Zgodba, ki vsebinsko zelo konkretno obravnava prav udeležbo v družbenem gibanju, pa se strni z naslednjo mislijo: »Razmišljala sem o Revoluciji, Našem boju. /…/ Zdelo se mi je, da sem dojela, za kaj gre. Če bom imela srečo in živela naprej, bom to počela do konca življenja. Hodila med kordoni, pihala v piščalko in pela. Sčasoma se bom znebila usranega strahu, utrdila se bom. Sčasoma bo vse drugače, toda ostalo bo isto.«
Tudi ostale zgodbe v zbirki, med katerimi še posebej izstopa zgodba Obisk, ki v določenih trenutkih prinaša celo prvine kakšnega napetega psihološkega žanra, povzemajo idejni tok zbirke in se osredotočajo na občutja nesprejetosti, strahu, odtujevanja in vztrajanja v odnosih. V zbirki je tako mogoče prepoznati avtoričine idejne vzgibe in nadaljevanje osebne tematsko-motivne literarne tradicije, slogovne učinke pa v določenih zgodbah dosega tudi z ohranjanjem narečne ali slogovno zaznamovane mestne govorice. Pripovedni postopek je neposredno realističen in zato prepričljiv, jezik zbirke pa preprost in dostopen širši bralni publiki. Čeprav delo na jezikovni ravni ne prinaša poskusov metaforičnosti ali pretirano stiliziranih izraznih sredstev, kljub temu jasno posreduje osrednja tematska in idejna sporočila. Tudi zaključki nekaterih zgodb so mestoma enostavno predvidljivi in bralcu ne puščajo odprtih interpretativnih možnosti, vendar te prinašajo barvite situacije iz vsakdana likov, ki imajo mnogo skupnega s trenutkom, v katerem kot posamezniki ali del družbe gradimo in ustvarjamo skupno prihodnost.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
