Nina Dragičević: Ampak, kdo?

Založba: ŠKUC
Leto: 2023
Spremna beseda: Nataša Velikonja

»Nekdo pravi, koga briga, s kom spiš. / Ampak nekoga zelo briga, s kom spiš. / Ampak, kdo?« Nekdo zatira nekoga. Vsi pogledamo stran. Vsi čakamo, da se nekdo oglasi. Ampak, kdo? To svoje literarne like, pesniške subjekte, nenazadnje pa tudi bralce sprašuje Nina Dragičević v svoji novi zbirki Ampak, kdo?, ki je letos izšla pri založbi ŠKUC.

Ker je zbirka zgrajena iz krajših pesmi in belin, ki zevajo med njimi, se sprva zazdi, da ne gre za pesnitev kot v prešnjih dveh zbirkah To telo, pokončno in Ljubav reče greva. Ni gmote teksta, ki bi nas takoj asociirala na poemo, a zato zbirka ni nič manj zgodbena ali ritmična. Besedilo se je razvezalo na več drobnih, enokitičnih pesmi, a vsebina ostaja nerazdružljivo povezana. V razdelanem pripovednem toku orisuje neko skupnost, soseščino, znotraj katere se osredini na gospoda Staniča, gospo Jerman in njenega sina.

Njihovi odnosi se pletejo v igri zakrivanja in razkrivanja. Gospod Stanič se na vse pretege trudi biti zgleden in ugleden državljan, sosed, delavec, moški. »Stanič državljan, poglej sem, daj prst tja, kaj če / vidijo skozme, gospod Stanič gre nazaj noter.« Zaradi strahu ostaja v klozetu, se ne izpostavlja in zaklinjevalsko ponavlja družbeno zapoved delavne ročice. Zanimivo pa je, da se ta teror ne dogaja le v odnosu do Drugega, ampak tudi do samega sebe. Gospod Stanič tudi sam sebe prepričuje, da njegova ljubezen do moškega ni dovoljena, gospa Jerman pa vsak dan »prikrije, kar ni za ven«. »Skupnost jo sprejema« in samo to je zares pomembno, pa čeprav z gospodom Staničem (in tudi družbo sploh) premirje doseže s floskulami in frazami, zlasti z: »je treba delat«. 

Toda osrednji zgodbeni pramen zbirke je pravzaprav razmerje med sinom gospe Jerman in gospodom Staničem, ki je, tako kot pred očmi javnosti, dolgo časa neizrečeno, prisotno zgolj v namigovanju. Namreč: »Gospod Stanič želi povedati o tej ljubezni, / ki biti ne more, ki more, je, ne sme«. Družbena nesprejemljivost se sprevrže v samozatajevanje in dvom; niti intima torej ne nudi varnosti: »če pridejo pome, pridejo pote, / […] ampak: kako je možno, / da ne uvidim, da če pridejo pome, / je on med njimi, ki pridejo pome?« 

Poleg avtohomofobije je pomembna tudi družinska vloga sina. Ljubimec je vedno poimenovan kot sin gospe Jerman, torej sin nosilke patriarhata, heteronormativnosti in drugih prevladujočih ideologij. »Pomembno je biti sin« in dokler je ujet v performativnost te vloge, ne more biti tudi homoseksualec. To dvoje se, vsaj v očeh družbe, pač izključuje. Zato, vsaj navidezno, osvobodilen trenutek nastopi, ko gospa Jerman umre, saj takrat sin postane gospod Jerman, gospod Jerman pa skupaj z gospodm Staničem lahko izstopi iz klozeta.

A v tej »dolini strahu«, kakor je imenovana znotrajliterarna soseščina, se samozatajujejo vsi in (morda prav zato) utrjujejo vzorce nasilja. Vlada vsesplošna družbena nestrpnost – pa naj bo to v obliki (avto)homofobije, starizma, ksenofobije ali nesramnosti na nivoju: »Mladi fotr mlademu sinu sune skiro.« Zgodba gospoda Staniča je tako le ena izmed zgodb, učinek občosti izkustva strahu in zatiranja pa zbirka doseže s preskakovanjem med različnimi slovničnimi osebami in izpovedovalci. Gre torej za polifonijo, ki jo je pesnica vzpostavljala že v prejšnjih zbirkah.

Idejo homogenosti strahu podkrepi še s pozaimljanjem. Posamezniki kolektiva so pod vsemi družbenimi pritiski in zaradi ujetosti v ustaljene prakse zreducirani na zaimek in težko bi rekli, da je kdorkoli izmed njih angažiran subjekt. Najpogosteje se pojavlja beseda nekdo, ki lahko deluje kot odmev na vprašanje »Ampak, kdo?«, slovarsko pa »izraža neznano ali namenoma neimenovano osebo«. Vse kaže, da pesnica meri na drugi del slovarske definicije. Oblike nasilja in brezobzirnosti se tako zakrivajo v tančice neimenovanega: »Nekdo pravi, da moramo stopiti skupaj nekdo / ne pravi nič proč gleda nekdo je / na robu solza, tam na robu, drugje od roba nekoga, / ali tudi gleda proč nekdo pride nekdo«. Nihče ni imenovan, nihče ni kriv in nihče ni pozvan k odgovornosti. »Nekdo ob nekom še sedi, / ne reče nič, / še nekdo še ne reče nič.« Pa smo spet tam, kjer smo začeli.

V pesmih pozaimljeni posamezniki ostajajo nedorečeni in otopeli, zato pa jih konkretizirajo in čustveno razživijo (zmečkani) dnevniški zapisi in vizualne pesmi. Skopost in ekonomičnost pesniškega izraza, ki doprineseta k neposrednosti, zrcalita plitkost osebnosti njenih subjektov, ki se realizirajo zgolj v redkih trenutkih, ko se prepustijo svojim občutkom in čustvovanjem. Takšni so dnevniški zapisi gospoda Staniča, ki so bodisi faktografski bodisi izredno osebni. Dnevnik je torej edini prostor zasebnosti, pristnosti. Pri tem velja poudariti tudi, da so nekateri zapisi zmečkani, spet drugi ne.

Ko se nedorečeni nekdo konkretizira in aktualizira, lahko postanemo osebni, lahko se opredelimo in (vsaj v drži) zoperstavimo njegovemu zatiranju. V zbirki se ta moment zgodi s spremembo pesniškega izraza. Vizualne pesmi svoje sporočilo gradijo iz ostalin izbrisanega besedila (to je t. i. poezija izbrisovanja), pri tem pa je pomembno tako tisto, kar je prekrila črnina, kot tisto, kar se po izbirsu izpiše kot pesem. Gradivo, na podlagi katerega so pesmi nastale, je pesnica črpala iz slovenskega časopisja, zlasti iz homofobnih člankov, kot je denimo prispevek Slovenskih novic ob napadu v Klubu Tiffany leta 2019. Eden izmed mnogih (ne)kdo-jev je torej razkrit in neposredno izpostavljen.

Zbirka kritiko izreka neposredno, zato ni prostora za metafore. Poetičnost gradi na pripovednem loku, ki ga bralec med branjem počasi sestavlja v celoto, z mešanjem načinov pesniškega izraza in nenazadnje na tem, kar ostane neizrečeno. Lirski subjekt se v eni pesmi skorajda opraviči za svojo neposrednost: »časi so takšni, za črno pod očmi in / udarne pesmi, za pogum, karkoli že to je, / […] / jaz pa čakam na čase, ko vam bom povedala / o solzah v očeh in črnim pod očmi / globoki budnosti, življenju samem.« In zato je tudi pesnenje takšno, kot je – je stvar nuje in upora.

Ampak, kdo? brska po utripajoči notranjosti te nuje in tako izriše portret družbe nenehnega zatiranja. Zbirka podaja motivno razvejano družbenokritično misel o vseprisotnosti in perpetuiranju nasilja, nestrpnosti in strahu. S stopnjevanim pripovednim tokom ustvari prepričljiv občutek utesnjenosti, ki se kljub začetnemu upanju (»stvar je v povojih, vendar ima sijajno prihodnost«) do konca ne sprosti ali razreši. Družba namreč tudi ob koncu sklene, da je »pomembno biti mati«, torej nadaljevati ustaljene vzorce. Tako se zopet vrnemo na začetek in s tem k naslovnemu vprašanju. Ampak, kdo je to začel? Kdo nadaljeval in utrjeval? In, morda najpomembneje, kdo bo spregovoril in nekaj spremenil?

Uredila in lektorirala: Hana Podjed

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.