Nič ni res in nič ni resnobno
Zoran Predin: Cirkus Astralis
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida:2025
Avtor romana Cirkus Astralis Zoran Predin je slovenski javnosti bolj znan kot glasbenik (predvsem kot pevec legendarne slovenske rock skupine Lačni Franz), manj znan pa nam je kot pisatelj. A roman Cirkus Astralis je njegov že tretji roman, pred tem je napisal že Mongolške pege (2020) in Brezmadežne (2023). Roman prepleta zgodovinsko pripoved o reinkarnacijah in transmigracijah grešnih duš z dogajanjem v frizerskem salonu Samsara, v katerem se hindujski nauki skozi odnose literarnih oseb banalizirano, tragično in komično združijo z njihovo usodo.
Roman Zorana Predina bralko ali bralca sooča z zanimivo naratološko strukturo. V romanu se namreč razdrobljeno prepletajo štiri naratološke ravni, ki jih označujejo tudi topografske razlike. V prvi pripovedi spoznamo Klaro in Franca Baumana in dobimo uvid v njuno zakonsko življenje. Franc Bauman je namreč priznan pisatelj, ki v procesu pisanja nedokončano besedilo deli s svojo ženo, ki je njegova prva bralka in kritičarka. Roman, ki ga piše Franc, je druga pripoved romana Cirkus Astralis (na koncu sicer ugotovimo, da je tudi njegov roman naslovljen Cirkus Astralis). Ta nivo pripovedi je torej nekakšen roman v romanu ali delo v delu. S pomočjo tega metafikcijskega postopka, bralka in bralec vzpostavita razdaljo do druge pripovedi, Francovega romana, ki je postavljeno v frizerski salon Samsara in ima sledečo pripovedno pot. V ospredje postavljeni literarni liki so frizer Silvano, njegov partner in šef Egon, mlada študentka Tina, prijatelj slikar Baki, fizioterapevtka Miranda ter majevski arheolog Carlos. Literarne osebe so karakterno arhetipske, med njimi spleteni odnosi in zapleti pa skorajda komediografski in v dobršni meri predvidljivi. Poglejmo si samo tale primer: Egon in Silvano zaposlita Tino, na katero je ljubosumna Miranda, ki se želi poročiti z Bakijem, da bi se povzpela po družbeni lestvici. Tina si želi Carlosa, ki pa si ga želi tudi Egon, ko se razide s Silvanom. Silvano in Egon se razideta, ker si Silvano želi otroka, Egon pa bi kljub rad nadaljeval s svojim hedonističnim stilom življenja. Silvano zaradi nizkotnega obnašanja Egona po njunem razhodu doživi živčni zlom in ubije Bakija (bolj po spletu okoliščin kot česa drugega) ter stori samomor – Egonu pa krogla, ki jo je vanj izstrelil Silvano, samo oplazi uho. Mirando, ki ji je ravno pred tem že uspelo ljubezensko omrežiti Bakija, zbije avtomobil, na koncu skupaj živijo Tina (nekakšen mladi nadomestek Silvana, ki začne živeti njegovo življenje, saj se naseli v njegovo sobo in prevzame njegovo delo), Egon in Carlos, ki ga želita tako Tina kot Egon, na koncu pa se jima v reinkarniranem papagaju pridruži še Silvanova duša. Egon, obupan zaradi bolezni, v bolnišnici stori samomor. Na koncu doživi metafikcijsko-nihilističen preblisk, ko v telefonskem pogovoru tik pred samomorom Tini zaupa: »Saj vendar veš, da smo vsi izmišljeni. Vsi smo izmišljeni. Nič hudega se nam ne more zgoditi. Najprej sploh nismo bili, zdaj pa nas tudi večne bo.«
Egon, ki je predstavljen kot impulziven in bogat razvajen boem, se je na enem izmed svojih potovanju navdušil nad hindujsko religijo, ki govori o karmi, reinkarnacijah in očiščevanju duš, ki v najvišjem nivoju dosežejo Siddhartho. To je pisateljsko predivo za še tretji pripovedni nivo, ki sestoji iz 19 kratkih zgodb, ki so v roman vpletene med posamezne odlomke prej pojasnjene zgodbe. Te zgodbe pripovedujejo večinoma živali, v katerih prebivajo transmigrirane duše zgodovinskih oseb vprašljive morale: Hanibal, Marija Antoaneta, François l’Olonnais, Gavrilo Princip, Stalin itd. Roman namreč preplete hindujska prepričanja in starogrški mit o pitju duš iz reke pozabe. Duše resničnih zgodovinskih kriminalnih oseb se torej »prebudijo« v telesih živali, pogosto v telesih herojskih živali iz resnične zgodovine, kot je npr. Nemški ovčar Luks, ki je rešil življenje Josipu Brozu-Titu, ali pa psička Lajka, prvo živo bitje, ki je obkrožilo Zemljo. Tako na humoren način prikaže ozadje živalskih herojskih dejanj, ki so pravzaprav duše, ki želijo posmrtno migrirati v višjo duhovno kasto. Ta proces pa je v romanu prikazan s humorno razdaljo in ne duhovno svetostjo, saj jo banalizira tako, da proces nadzoruje birokratski aparat Vrhovnega sveta starih duš, ki birokratsko prebirajo o in odločajo o transmigraciji duš. Te zgodbe so v romanu najprepričljivejše, saj so iskrivo humorne, domiselne in slogovno najkvalitetnejše.
Četrta pripovedna raven pa je napisana v obliki pisem, ki so v romanu večinoma prečrtana, saj (spomnimo se prve pripovedne ravni) se s pismi ne strinja žena pisatelja Klara. Pisci pisem so literarni liki pripovednega dogajanja (npr. Miranda in Tinina mama), ki pisatelja (torej Franca) rotijo za potek svoje usode v pripovedi. To učinkuje nekako tako kot duše, ki naprošajo Vrhovni svet starih duš. Srečamo torej še en metafikcijski vložek, prepleteni pa sta tudi druga in tretja pripovedna raven, ko se Silvanova duša prebudi v papagaju.
Ta pripovedna »solata« je sicer navidezno recepcijsko zahtevna, a je zaradi poenostavljenih odnosov v resnici precej lahkotno branje. Odnosi namreč ne prinašajo posebne globine ali kavzalnosti, saj so literarne osebe karakterno arhetipske, njihovi karakterji pa pogosto nakazani že z imenom (npr. Egon, ki z imenom spominja na »ego« se izkaže za izredno egoističnega, Baki pa je tako bog vina Bakhus hedonizmu prepuščen posameznik). Roman prežema neprisiljen, iskren humor, ki poseže predvsem po situacijski in besedni komiki ter je najprepričljivejša kvaliteta romana. Tako je izredno posrečeno opisano srečanje papagaja Silvana in Egona, prepričljivo so s humorjem prežete kratke zgodbe živali s transmigirano dušo, npr. kako se je duša Casanova znašla v telesu morskega konjička, ki kot eden redkih živalskih predstavnikov kot samec donosi ikre: »Moram se naučiti brzdati svoj libido. […] In verjamem, da ga bom znal, zdaj ko vem, kako se počuti samec s petdesetimi migajočimi potomci v trebuhu.«
Sicer pa roman razen svežega humorja ne prinaša nič novega. Pripovedni postopki, ki sicer posegajo po metafikcijskosti s pismi literarnih likov in zgodbi v zgodbi o pisatelju ter s tem vzpostavljajo pripovedno razdaljo in nekakšno idejo »nič ni resnično in nič ni resnobno«, ne prispevajo k uresničitvi prav kompleksnih idej, niti kakšne posebne bralske refleksije. Zgodba je predvidljivo nepredvidljiva in predvidljivo šokantna, npr. skoraj vse literarne osebe umrejo nasilne smrti, odnosi pa so pavšalno komediografski (vsi se med seboj ljubijo in so hrkati drug na drugega ljubosumni). Stereotipni karakterji, npr. uživaški bogataški gej Ergon, mlada in naivna Tina, povzpetniška Miranda, občutljivi »teddy bear« Silvano, fičfirič Baki, ne omogočajo globlje refleksije o odnosih, saj so liki zastavljeni preprosto preveč pavšalno, gibanje literarnih likov v »ljubljanski družbeni smetani« pa deluje sicer humorno, a med bralko ali bralcem ter pripovedjo postavlja distanco tovrstne narave, da je stik z njimi bolj podoben s stikom, ki ga recepcijsko doživimo med branjem rumenih strani o estradnikih kot pa branju literature.
Povzamemo lahko, da je Cirkus Astralis cirkus v pravem pomenu, saj prinaša dobro mero humorne pripovedi, med katero se lahko bralke in bralci dobro zabavamo, kakšnih drugih posebnih literarnih učinkov pa vsaj v tem Cirkusu žal ne gre iskati.
Uredila: Lara Gobec
Lektoriral: Tjaž Mihelič
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
