Nezemljani, nuklearke in alkoholizem
Walter Tevis: Mož, ki je padel na Zemljo
Založba: LUD Literatura
Leto izdaje: 2026
Prevod: Tone Škrjanec
„In on, Antejec, superiorno bitje superiorne rase, je izgubljal nadzor, postajal degeneriranec, pijanec, izgubljeno in neumno bitje, odpadnik in mogoče tudi izdajalec svoje vrste.”
Ameriški pisatelj Walter Tevis je za svoj melanholični znanstvenofantastični roman iz leta 1963, Mož, ki je padel na Zemljo, morda našel popoln naslov. Ko ga preberemo, se nam pred očmi že naslikata osnovna žanr in premisa romana – neki »mož« je »padel« na Zemljo. Nemudoma nam je jasno tudi, da ta mož ni res mož oziroma človek, če je vendar prišel od nekod drugod. Hkrati pa, da ni mogel kar »pasti«, saj Zemlja ni neka nižje ležeča pozicija, temveč je nebesno telo, na katerega prej priletiš, kot padeš. Brez posebnega razmisleka naslov torej preberemo kot: »Neki človeku podoben Nezemljan je (s takimi ali drugačnimi nameni) priletel na Zemljo.«
Pa vendar prav dejstvo, da naslov ne vsebuje besed »Nezemljan« in »leteti«, besed, osrednjih žanru znanstvene fantastike, pove veliko. Avtor Walter Trevis je bil v tem več kot očitno premišljen. Nezemljani in letenje bi vzbujali predstave o pustolovščini, celo igrivosti. Izbrani besedi »mož« in »padel« pa imata prav nasprotne konotacije – Adamov padec, padec na realna tla. Tako naslov ne napoveduje le premise in žanra, temveč tudi melanholično-filozofsko atmosfero – da torej ne bomo imeli opravka s kakšno pretirano zabavno, šundovsko ali »trdo« fantastiko, temveč z nečim precej bolj otožnim in »mehkejšim«.
In res, Mož, ki je padel na Zemljo je izrazito melanholičen roman, prežet s črnogledostjo, cinizmom in občutkom izgubljenosti v neprijaznem svetu, morda celo najbolj strogo melanholično delo znanstvene fantastike. V njem sledimo humanoidnemu Nezemljanu s propadajočega planeta, katerega prebivalstvo se sooča z vsesplošnim pomanjkanjem in izumrtjem. Na Zemljo (natančneje v ZDA) je bil poslan s posebno misijo: da pod krinko človeka uporabi svoje znanje napredne tehnologije za uveljavitev patentov, s tem obogati in zažene projekt izgradnje neke vrste rakete ali vesoljske ladje, pri čemer ne slutimo nič dobrega. Nezemljan zase izbere ime T. R. Newton, in čeprav je čudnega videza, je na pogled dovolj normalen, da ne vzbudi prevelike pozornosti. Newton ni nikakršen zavojevalec: že od trenutka, ko pristane, je telesno oslabljen in duševno pobit, z zavedanjem, da je obsojen biti tujec na planetu, kjer že sami zakoni fizike delujejo proti njemu.
Zelo kmalu se malodane usodno poškoduje pri vožnji z dvigalom, ko si pod silo gravitacije zlomi nogo. V tej nesreči mu pomaga ženska po imenu Betty Jo, pripadnica delavskega razreda in alkoholičarka, ki ga vzame k sebi. Ob njej Newton spozna, da ne le, da so ameriške sanje zgolj iluzija, temveč tudi, da je alkohol legitimen način za soočanje s tegobami sveta. Newton začne popivati, najprej pije vino, nato gin, a s svojim načrtom nadaljuje. Postane eden najbogatejših ljudi na Zemlji in kmalu pride v stik z Nathanom Bryceom, drugim protagonistom knjige. Bryce je profesor kemije in eden redkih, ki sumi, da je na Newtonovih izumih nekaj nezemeljskega, zato ga želi razkrinkati. A tudi ta na videz trilerski nastavek avtor namesto za stopnjevanje napetosti izkoristi za plastenje občutka brezupa. Namreč, namesto da bi med njima prišlo do konflikta, Newton spozna, da je Bryce enako nesrečen in črnogled kot on ter da svojo žalost prav tako utaplja v alkoholu. Namesto sovražnikov tako postaneta neke vrste sorodni duši, četudi z različnih planetov, ko se spustita v pogovor o neizogibnosti jedrskega holokavsta: »Ne vem, zakaj se še nismo zapili do smrti. Ali ljubili do smrti.«
Tevisov roman je izšel leta 1963, manj kot leto dni po kubanski raketni krizi, trinajstdnevnemu vojaškemu soočenju, ko je svet prišel na rob nuklearnega spopada, zato nas globoka črnogledost Tevisovih likov ne sme presenetiti. Mnoga umetniška dela iz tistega časa tako ali drugače izražajo podoben sentiment. Pri Tevisovem izrazu pa posebej izstopa to, da ga potencira prek subverzije naših pričakovanj o Nezemljanih kot bodisi enolično benevolentnih ali genocidnih. Potrtost Nezemljana ob pogledu na človeško (predvsem ameriško) družbo nas udari veliko bolj, kot bi nas jeza, pridiganje ali brezbrižnost.
Enako pomembno je tudi dejstvo, da potrt ni zgolj on. Njegova predstava ni na noben način prikazana kot izkrivljena. Potrta sta tudi njegova človeška protipola, Bryce, izobraženec in predstavnik srednjega razreda, ter Betty Jo, predstavnica delavskega razreda. In vsi trije se na koncu utapljajo v ginu. Tevis je nekoč dejal, da je Mož, ki je padel na Zemljo njegova »zelo prikrita avtobiografija«. Da se je v svetu (na tej Zemlji) tudi sam pogosto počutil kot tujec, drugačen, osamljen in šibek, ter da je ta občutja nezavedno vlil v svoj lik Nezemljana (pa tudi sam je bil hud alkoholik).
Tega Nezemljana je v filmski adaptaciji iz leta 1976 slavno upodobil nihče drug kot David Bowie, znan tudi po svojem vesoljskem alter egu z imenom Ziggy Stardust. Čeprav je film pridobil kultni status – in je morda celo odgovoren za vidnost in dolgoživost Tevisovega romana –, gre za precej svobodno adaptacijo, ki zgodbo prikaže v nadrealistični in bolj barviti luči. To ni presenetljivo, saj slog, v katerem je roman napisan – čeprav je nastal v času novega vala znanstvene fantastike, znanega po slogovnem eksperimentiranju – ne prinaša nič omembe vrednega, pač pa je precej suh in tendenciozen. In to je tudi njegova največja hiba. Med branjem je namreč mogoče čutiti ne le avtorjev hiperfokus na melanholijo, ki jo čuti, temveč tudi, da je to praktično edino, kar želi izraziti. Vsak od likov je pasiven, neodločen, odvisen od alkohola in črnogled. Tako se lahko roman na koncu bolj kot zgodba zdi kot izliv čustev, uprizorjen z različnimi variacijami enega in istega lika, ki pa je utelešenje avtorja. V tem smislu gre za zelo »iskreno« delo, saj se ob zavedanju zgoraj omenjenih okoliščin bere kot fizična manifestacija avtorjevega enega čustva, ki se mu je iz glave izlilo brez večjega premisleka o stvareh, kot so žanrske konvencije, prepričljivost likov, napetost, tempo in sporočilnost.
Mož, ki je padel na Zemljo je zato roman, glede katerega sem imel na koncu mešane občutke. Čeprav sem ga zaključil z zadovoljstvom, da sem ga prebral, in sem užival v večini zgodbe, se težko otresem občutka, da gre bolj za delo, ki ima vrednost kot artefakt svojega časa in avtorja, kot pa za zimzeleno klasiko. Kajti čeprav zgodbeno pride zelo blizu temu, da bi ga lahko označili za žanrsko dekonstrukcijo, na strani sloga Tevisu umanjka spretnost, s katero bi zgodbi dal kompleksnost, da bi ostala z nami tudi onkraj svojih najbolj dramatičnih preobratov.
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
