Na koncu vsak sedi na svojem stolu

Lara Paukovič: Miza za štiri
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2025

V romanu Miza za štiri končno spregovori preprosta, povprečna ženska, ki sta jo v avtoričinih prejšnjih romanih Poletje v gostilni (2017) in Malomeščani (2019) preglasili vsem všečni, samozavestni lepotici. Mlada pisateljica Lara Paukovič v svojem tretjem romanu v ospredje postavi prvoosebno pripovedovalko J., vlogo ekstravagantne fatalke pa tokrat prevzame njena že leto dni pokojna mama.

Z mamo Julijano avtorica vzpostavi povezavo med romaneskno sedanjostjo in hčerinimi spomini na otroštvo. Mamina sodelavka v arhitekturnem biroju in dolgoletna prijateljica Suzana protagonistko Julijo namreč prosi, da ji pomaga pri razvrščanju starih fotografij. Nedolžna prošnja pa se razvije v niz srečanj med ženskama ter njunima partnerjema Blažem in Denisom. Zaradi očitnih razlik med paroma si je četverico težko predstavljati pri kosilu za isto mizo: mlada J. in B. dolgočasita s svojo povprečnostjo, S. in D., ki bi bila lahko njuna starša, pa izstopata v vseh pogledih. Ker starejši par vztraja pri prijateljstvu, si mlajši uspe zatisniti oči pred očitnimi vrednotenjskimi in značajskimi razpotji – ko pa Julija prvič pomisli, da bi lahko uživala v ljubezni starejšega moškega, bralec posumi, da tudi najnovejši roman Lare Paukovič obeta vsaj en ljubezenski trikotnik.

Tako kot v prejšnjih romanih tudi v Mizi za štiri avtorica raziskuje medčloveške odnose – partnerstvo, ki ostaja v ospredju, dopolnjujeta upodobitvi medgeneracijskega prijateljstva in družinske dinamike. Kljub osrednji tematiki pa bi Lara Paukovič na delavnicah pisanja ljubezenskega romana, ki jih vodi zadnjih nekaj let, Mizo za štiri težko predstavila kot primer klišejske »limonade«. Ljubezenska zgodba med J. in B. je namreč v svojih zadnjih izdihljajih, na zaplet, ki bi ga lahko našli v ljubezenskem romanu, pa spominjajo kvečjemu srečanja s Suzano in Denisom. Napetost doseže vrhunec na njihovem zadnjem skupnem druženju – čeprav je velik del dogajanja prepuščen domišljiji, je dovolj očitno namignjeno, da so se pari pomešali. Skoraj bakhanalijsko vzdušje sooblikuje nenadna fragmentacija sloga, ki smiselno poveže obliko z vsebino. Prej tekoča in nevpadljiva pripoved razpade na samostojne nedokončane povedi, ki povzemajo vsebino pogovorov med četverico, zamolki pa odražajo pripovedovalkino izgubo spomina na račun pretirane količine alkohola. Zaradi pripovedne tehnike dogodki med srečanjem ostanejo skriti – bralec, ki je pričakoval razburljiv erotični prizor, nakazan že v nudističnem wellness centru, pa ostane nepotešen. Namesto tega je presenečen nad Julijino odločitvijo, da svoje življenje čez noč obrne na glavo.

Manj posrečena pripovedna strategija je poimenovanje likov z začetnicami njihovih imen. Inicialke sicer vzpostavljajo pripovedno distanco, vendar pa bi težko trdili, da služijo anonimizaciji, saj imena ne ostanejo skrivnost. Zdi se, da gre predvsem za površinski estetski poseg, s katerim želi roman izstopati, in ne za premišljeno tehniko, ki bi zunanjo podobo romana povezovala z njegovo vsebino. 

Tematizacija vprašanj in problemov, s katerimi se soočajo ženske, je konstanta avtoričinega dosedanjega opusa. Vendar pa je v Mizi za štiri opaziti premik od stereotipnih ženskih težav k občečloveškim. Osrednja motivacija protagonistk Poletja v gostilni in Malomeščanov je pridobitev moške pozornosti, J. pa partnerja že ima, svoje misli usmerja drugam ter je pozornejša na svet okoli sebe. Na protagonistki prejšnjih romanov spominja Julijana, ki pa je od vseh zasnovana najbolj enoplastno. J. se mame namreč spominja kot stereotipne fatalke, ki je svojo lepoto načrtno izkoriščala, preobremenjenost z videzom pa je prenesla tudi na hčeri. V spominih obuja predvsem mamine negativne lastnosti, ki služijo kot izhodišče za družbenokritično refleksijo. Izstopa razmislek o telesnosti, kjer je skozi mamin odvračajoči odnos do lastnega telesa problematiziran pogled na žensko, ki mora znotraj patriarhalne družbe stremeti k popolnosti. 

Protagonistki prejšnjih romanov bi se z Julijano verjetno strinjali, da lahko k spolnosti sproščeno pristopajo le popolna telesa, hkrati pa bi vse tri trdile, da so emancipirane. J. je do maminega pogleda na položaj ženske kritična, vendar pa se skozi proces žalovanja vse bolj zaveda, da za njim stojita privzgojena mizoginija in brezizhodnost patriarhalnega sistema: »Ves ta feminizem, vsa ta pamet, ampak – preprosto ne moreš zmagati.« Nasprotno pa je kritika družbe v prvih dveh romanih diskretnejša – bralec je postavljen v središče problema, v svet priviligiranih, ki o družbenih krivicah ne razmišljajo in jih zaradi svojega občutka večvrednosti dodatno stopnjujejo.

Julijana je odraščala na konservativnem podeželju, v zaostalem in zatirajočem okolju, iz katerega je bilo nujno pobegniti. Slovenska periferija je verjetno namerno karikirana, saj je na ta način poudarjeno nasprotje med v vseh pogledih privilegirano Suzano in Julijano, ki se je morala za svoje poklicne dosežke boriti. S tem je načeto vprašanje privilegiranosti, ki z vsakim srečanjem med paroma izraziteje stopa v ospredje – medtem ko Suzana in Denis v prestižni restavraciji neobremenjeno izbirata jedi, J. razmišlja, koliko bo za obrok odštela. 

Pripovedovalka ob vsaki priložnosti opozarja, da je izjemnost S. in D. predvsem posledica njunega premoženja, zaradi česar se bralcu zazdi, da v rokah drži družbenokritičen roman. Julija med drugim izpostavi, da je uspešnost zveze starejšega para pogojena z materialnimi dobrinami – S. in D. enoličnost preganjata z izleti v tujino, dragimi darili in večerjami v prestižnih restavracijah. Suzani se lastna privilegiranost zdi samoumevna, prepričana je, da se »ženske ne bi smele zadovoljiti z običajnim življenjem, z običajnim razmerjem«. Nasprotno pa je Julija s svojo povprečnostjo sprijaznjena – meni, da ji drugega ne preostane. Ker nima bogatih staršev, ki bi jo finančno podpirali, se ne trudi z iskanjem zaposlitve znotraj svoje humanistične stroke. 

Čeprav avtorica s tem problematizira znano kapitalistično mantro, da lahko vsak doseže, kar si želi, je J. prikazana pretirano obupano in pasivno, s čimer je družbena kritičnost Mize za štiri postavljena pod vprašaj. Medtem ko opozarja na privilegiranost maminih prijateljev, J. spregleda lasten izhodiščni položaj – ob razpravljanju o stanovanjski problematiki denimo pozablja, da je sama podedovala nepremičnino v neposredni bližini mestnega središča. Roman sicer tematizira privilegij, a ga hkrati poustvarja, saj premalo poudari, da je tudi Julija pri vrhu družbene lestvice – kar je konec koncev pogoj, da se v udobju vsakdana začne dolgočasiti in si zaželi spremembe. 

Kljub nekaterim stereotipnim potezam Miza za štiri predstavlja avtoričin doslej najzrelejši roman, ki ponuja uvid v proces žalovanja ter prikazuje, kako medsebojni odnosi mlado junakinjo prisilijo, da resno razmisli o svojem življenju. Če bi prejšnji deli Lare Paukovič še lahko označili za »chick lit«, Miza za štiri takšno branje preseže in nakazuje, da je avtoričino nadaljnje ustvarjanje vredno pozornosti.

Uredila: Ajda Klepej
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar