8. 5. 2021 / Intervju / Literatura

Muanis Sinanović: »Poezija je ena tistih dejavnosti, ki vplivajo na osebni ravni in šele nato, kapilarno in po skrivnostnih poteh, na družbo.«

Muanis Sinanović (1989) je pesnik, pisatelj in kritik. Objavil je štiri pesniške zbirke, kratki roman Anastrofa, nedavno pa je pri založbi LUD Šerpa izšla tudi njegova esejistično-prozna knjiga Beat v svetu. Svoja kritiška besedila objavlja v revijah Literatura in Ekran, na portalih Vrabec Anarhist in Odzven. Kot kritik je sodeloval na festivalu Pranger in sodeloval s kulturno redakcijo Radia Študent, urejal je revijo IDIOT, portal Kriterij.si in knjižno zbirko Nova znamenja založbe Litera. Lani je pri založbi LUD Literatura izšla njegova četrta pesniška zbirka Krhke karavane, ki je nominirana za kritiško sito.

Zadnja pesniška zbirka Krhke karavane motivno in tematsko pa tudi po načinu upovedovanja precej odstopa od prejšnjih zbirk, ki so bile angažirane, uporniške in v tonu brezkompromisne. Je bila ta sprememba namerna, zavestna ali bolj intuitivna? Kako se je zgodil ta premik k spiritualnemu pisanju? Je nate vplivala kakšna druga poetika?

Sam vidim sorodnost s prvencem. Krhke karavane so neke vrste zrel in zaokrožen izraz poetičnega impulza, ki je bil prisoten v prvencu. A razumem, kaj misliš z angažmajem in brezkompromisnostjo. Zdi se mi, da me je v preteklosti v pisanju in življenju sploh vodil narcisistični bes, tako tipičen za današnjo civilizacijo. Gre za otročjo togotnost, ki jo lahko opažamo tudi pri ostarelih političnih voditeljih ali mnenjskih vodjih na družbenih omrežjih. Občutek neke primarne nezadovoljenosti in nemoči se kompenzira s predstavo o lastni grandioznosti. Danes javni prostor poka od odrešiteljev. A več kot jih je, bolj se politična kriza poglablja, krivice naraščajo, ekonomska neenakost pa se povečuje. Ko enkrat vzpostaviš distanco do tega neuporabnega in tudi škodljivega besnenja, se lahko odpre vpogled v večdimenzionalnost realnosti in prepletenost različnih delov človeškega bitja: psihe, družbene, individualne dimenzije, a tudi zavesti, empatije, imaginacije. In poezija je nekakšen jezikovni čut, ki omogoča okušati izjemne možnosti našega obstoja, okušati nevidno. V primerjavi s teoretičnim umom, če sledimo Schellingu, ki lahko pride do spoznanja o pomeni naše zavesti v stvarnosti, umetnost omogoča doživeti to celovitost. Tudi, če samo za hip. S tem seveda ne trdim, da so moje prejšnje zbirke zgolj nek slepi bes, samo razlagam neko spremembo. Po mojem poezija raste iz pesnika kot plod. Njegova poezija je izraz njegovega notranjega življenja. Tako je tudi sprememba v moji poetiki posledica mojih notranjih sprememb. Vseeno pa mislim, da se skozi vse zbirke pojavljajo nekatera skupna iskanja, da se javljajo isti simboli in podobno razmerje do slovenščine, saj sem obenem tudi ves čas ista oseba z isto usodo, v katere obstoj seveda verjamem. Zdaj, ko sem to zapisal, potem ko sem se spraševal, kako sploh definirati osebo, sem pomislil, da jo utemeljuje ravno njena usoda.

Uvodoma navajaš pesnika Rumija in Avtomobile. S tem ob bok postavljaš perzijskega mistika in sodobno glasbeno skupino – konkretno, pesem o tesnobni hitrosti in mimobežnosti sodobnega življenja. Kaj ti predstavlja ta dihotomija, kako se znajdeš v njej?

Rumijev citat izraža nekaj univerzalnega in nadzgodovinskega. Upanje in ljubezen do  ljudi in drugih bitij, pa tudi prehodnost bivanja, ki je lastna vsem generacijam. Obenem je Rumi, kar se na zahodu pozablja, trdno zakoreninjen v islamu, v njegovih jedrnih izhodiščih in tradiciji. Univerzalnost ni neka lahkotna ideja, do nje, predvidevam, pridemo z naporom in disciplino ter skozi specifično gledišče. Citat odraža mojo lastno identiteto in obenem partikularnost identitete z vidika univerzalne odprtosti. Na drugi strani citirana pesem Avtomobilov po mojem izvrstno izraža nekaj zgodovinsko specifičnega in generacijskega. Sem del generacije, ki se je rodila v letih okoli osamosvojitve in je odraščala z Republiko Slovenijo. Dojemam jo kot nekakšno sorojenko. Pesem v mojem poslušanju govori o staranju, ki je tudi staranje države in z njo dežele. O razočaranjih in melanholiji, ki jih prinaša izguba iluzij, ko mladostna megalomanija pride do svojih meja. Ta dva aspekta, večnost in hipnost, ki se bojujeta, a tudi dialektično dopolnjujeta, sta po mojem ključni drajv zbirke.

Zbirka je precej obsežna in slogovno-oblikovno raznolika (pesmi v prozi, miniaturne in pomensko zgoščene pesmi, cikli). Obseg razumem kot prostor za meditacijo, kjer se lirski subjekt izredno počasi razkriva bralcu. Je bil takšen tudi cilj pri pisanju? Ali raznolikost odraža pluralnost in spremenljivost identitete, ki jo tematsko raziskuješ?

Nekega posebej ozaveščenega cilja ali koncepta ni bilo. Zbirka je nastajala spontano, vendar ne v posebej dolgem obdobju. Napisana je bila v kakšnem letu in pol. Je pa bilo moje notranje življenje v tem času zelo bujno in raznoliko. Kar pesmi po mojem druži, je neka skupna atmosfera. Mitja Drab, tudi pesnik, mi je rekel, da se mu ni zdelo, da kakšna pesem zelo izstopa, da pa ima zbirka svojstven tok in učinek kot celota. Zdi se mi, da med temi pesmimi teče podtalen tok.

Pojma kolektiv in potovanje sta za zbirko osrednjega pomena. Izpostavljaš konkretne kraje (Sarajevo, Berlin, Celje) – je kraj nujno tudi odraz identitete in kdaj človek v njem postane tujec? Zakaj so prav te lokacije dobile mesto v zbirki?

V svetu, kjer se nacionalna država kot taka kruto poigrava z mnogimi ljudmi, tako da identiteto zvaja na preprosta binarna nasprotja in na njo veže tudi njihove pravice, je za marsikoga mesto, četrt, ulica precej bolj organsko povezana z njihovim samorazumevanjem. Tako je tudi z mano. Mesta so zame pristen izraz nekega duha, neke mentalitete in moje u-meščenosti. Omenjeni kraji se v zbirki torej pojavljajo spontano, kot ključne točke, ki povzemajo različne vidike mojega življenja. V Berlinu sem bil samo enkrat, a vendarle kot mesto, kjer se iščejo številni mladi Slovenci, stopi z menoj v posebno simbolno razmerje. Celje, kjer živim, in Sarajevo, kjer sem preživel precej časa, pa sta organsko zakoreninjena v moji biografiji in duševnosti.

V pesmi Berlin–Celje beremo misel o vlogi kolektivnega spomina: »[…] vsi mi, polžrtve / nečesa nerealiziranega, / tvorimo svet.« Misliš, da bomo kdaj uspeli premostiti boleče spomine, medgeneracijske razprtije in zgodovinsko pogojena nestrinjanja?

Menim, da nikoli ne bo raja na zemlji in ga nikoli ni bilo ter da je to življenje opredeljeno s težavami, preizkušnjami. Vendar so nekatera obdobja obdobja večjega miru in harmonije, druga pa se prevešajo v kaos in degradacijo življenja. Po mojem nas v tem trenutku globalno pesti globoka kriza z nekaterimi elementi, ki se morda nikoli prej niso pojavili.

V motive narave in potovanja vdira urbano okolje. Čemu služi takšna motivna dihotomija? S kakšno rdečo nitjo povezuješ identiteto, hrupna mestna središča in mističnost, ki je v zbirki vseprisotna?

Zame narava in urbano okolje nista nujno v nasprotju. Oba sta izraz velike organizacijske moči, lepote in čudes. Ko pogledamo na mesto z distance, lahko povlečemo analogije s procesi v naravi, od čebelnjakov, mravljišč, do gozdov in različnih drugih ekosistemov. Tudi s tekstom. Mislim, da obstaja človekova narava in da je v sorodu s preostankom narave kot take. Urbano okolje s svojimi razmerji, silnicami, podobami lahko fascinira na podoben način kot morja, gore, travniki, doline. Nedavno sem pogledal film Koyaanisqatsi, ki po mojem zares odlično, brez izrečene besede, predoči to povezavo, kljub temu da je do množičnega urbanega življenja tudi kritičen. Tudi sam sem, v današnjih mestih se družita veličina človekovih zmožnosti in prizadevanj ter nizkotnost njegove objestnosti. Še en razlog, zakaj je urbanost zame zanimiva tema. 

Mestoma so pesmi tudi avtorefleksivne in samokritične. Zdi se, da se v pesmih močno zavedaš fluidnosti identitete, njene spremenljivosti, nenazadnje tudi rasti. Je jaz v zbirki vsaj delno odraz tebe in refleksije o lastnem ustvarjanju? Ali gre za nek širši subjekt?

Samokritičnost  ima v pesmih pomembno vlogo. Dolgo sem kritiko usmerjal predvsem navzven, dokler nisem spoznal, da je pogoj vsakršne kritike samokritika. In da dokler si sami ne priznamo lastne podlosti, zlih dejanj, slabih navad, ne bomo dosegli stanja zavesti, ki bi nam omogočila jasen uvid v stanje stvari zunaj. Tega dela ne more opraviti nihče, razen nas. Zato tudi mislim, da boj za pravičnost, da dobra politika predpostavljata samorefleksivnost in posvečenost sebi kot individumu. Ko se v boj za skupne stvari vplete ego, takrat je že izgubljen. In danes je večina  bojev hudo obtežena z egom ter samoupravičenostjo. Treba se je truditi ne prikrivati si svojih temnih plati.

Jezik izpostavljaš kot nepopolno sredstvo sporazumevanja in mu hkrati priznavaš nekakšno moč. Kam bi na tej relaciji umestil poezijo (svojo ali na sploh)?

Pesniški jezik ima izjemno zmožnost okušati višjo resničnost, obenem pa je ravno kot jezik omejen. Tudi to protislovje je pomembno za moje pesmi, kot protislovje med večnostjo in zgodovinskim trenutkom.

Kljub temam, ki so precej pesimistične, je vzgib zbirke vseeno usmerjen k luči, vitalizmu, kar izvrstno ilustrira pesem Moje oči. Kaj misliš, da so členi življenja, ki prinašajo to luč, in ali so zmožni premostiti vso temačnost, krhkost, s katero se spopadamo (kot posamezniki in družba)? Je to prepričanje lastno le lirskemu subjektu Krhkih karavan ali tudi tebi?

Če želimo ohraniti luč, si predvsem ne smemo dovoliti zvesti se na neko kategorijo, ki nam jo danes kot edino možno vsiljuje mainstream: na potrošnika, na psihološkega človeka, na biološkega človeka, na realpolitičnega človeka. Človek si mora prizadevati živeti na ravni svojega pojma. Pot do tega leži v zakladih različnih svetovnih tradicij, od vzhodnoazijskih do grških, bližnjevzhodnih do ameriško-staroselskih. Ne mislim na golo formo, na prazne rituale, na fundamentalizem, temveč na varovanje skrivnosti in prisluškovanje utripu srca v središču sveta. Prijatelj Kristian Koželj mi je v najinih pogovorih večkrat omenil citat – ne spomnim se koga – da bo enaindvajseto stoletje mistično ali pa ga ne bo. S tem ne mislim, da se je treba odpovedati teoriji, ekonomski analizi in gorečemu boju za pravičnost. Svet je poln ekonomskih krivic in brutalnega izkoriščanja. Bojim se, da se to povečuje pri nas, ki smo še vedno nekakšna oaza ostalin socialne države.

Vendar so omenjena orodja, ki pa jih je treba napolniti z nekim gorivom. Aktivizem se ne izključuje s prijaznostjo in ljubeznijo. Če se lotimo uravnavanja zgodovine s politično strastjo, ki je bila značilna za dvajseto stoletje, potem lahko ponovimo njegove katastrofe. In ne vem, če ima svet kapacitete, da si po njih še enkrat opomore. Ima pa morda kapacitete, da bodo še bolj uničujoče, če si je to sploh mogoče zamisliti. Stanje je obupno, ampak ravno v tem je priložnost. Prikrivati si to stanje bi bilo nepošteno in ceneno. Prav takšno pa je tudi prikrivanje prisotnosti te svetlobe. Pesmi se po mojem soočajo s prisotnostjo obojega na intuitivni ravni.

Zbirka je izšla v letu, zaznamovanim z osamljenostjo in stisko. Kakšno vlogo ima poezija (ali pa umetnost sploh) v takšnih obdobjih? Je morda tudi tebi kakšno literarno delo popestrilo ali olajšalo karantenske dni? Kako se znajdeš na online pesniških večerih in ali misliš, da tovrstni dogodki širijo krog bralcev poezije?

Morda ima poezija prav v takih obdobjih posebno moč. Saj je ena tistih dejavnosti, ki vplivajo na osebni ravni in šele nato, kapilarno in po skrivnostnih poteh, na družbo. Prav v tem obdobju smo se znašli atomizirani in iz tega stanja stopamo v polje družbenega, iz svojih kapsul. Sam sem v tem času veliko prebral, vzpostavil sem bralsko kondicijo, ki sem jo že bil izgubil. Online pesniški večeri so zanimiva izkušnja, obenem odtujevalni in zabavni, zagotovo pa širijo domet poezije. Zdi se mi, da bi jih morali ohraniti, tako kot dogodke v živo. Poezija ima svojstvene učinke v fizičnem prostoru in večji domet v virtualnem.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

                    
Muanis Sinanović (Foto: osebni arhiv)