2. 5. 2021 / Literatura / Recenzija

Muanis Sinanović: Krhke karavane

Založba: LUD Literatura (zbirka Prišleki)
Leto izida: 2020 

Muanisa Sinanovića poznamo kot pisatelja, pesnika, kritika in esejista, ki neprestano dokazuje svoj občutek za jezik in zmožnost nadzorovanja tako forme kot tudi pogostokrat zgoščenega in zamegljenega sporočila. Slednji aduti zasijejo tudi v najnovejši pesniški zbirki z aliteracijsko zvenečim naslovom Krhke karavane, ki pa od prejšnjih zbirk (Štafeta okoli mestne smreke, Pesmi, Dvovid) izstopa v svojevrstnem tonu, ki je še vedno kontemplativen, a nas izpovedno k sebi spušča počasi – skozi nekakšno sito, zasidrano med sodobnostjo, preteklostjo in tradicijo.

V zbirko nas uvedejo Rumijevi verzi in del pesmi Skozi leta glasbene skupine Avtomobili. Ob bok postavlja mistikovo vabilo, ki izžareva svetlobo, odprtost in duhovnost, ter stisko hitrosti, ki jo prinaša sodobni čas. Uvodna intertekstualnost in skrivnosten, sinestetičen naslov nam nakažeta dihotomijo med sodobnostjo in tradicijo, ki jo obsežna zbirka raziskuje z množico raznolikih, a hkrati tesno povezanih motivov in tem. Poleg tega je zbirka tudi slogovno kohezivna, saj pesnik kljub raziskovanju različnih zunanjih form – pesmi v prozi, miniaturne in pomensko zgoščene pesmi, cikli – ostaja zvest prostemu verzu, obogatenem s slikovitimi retoričnimi figurami. Zbirka ima močno notranjo logiko, ki se bralcu izpovedno razkriva počasi. Nenehno preskakovanje po navidezni časovnici, zemljevidu karavane in hoja po tankih linijah med realnim in transcendentnim, ki ni nikoli neposredno izraženo, vsekakor pa je občuteno, so gradniki, ki vzpostavljajo svojevrsten vakuum zbirke. Uvodno dihotomijo razvija dalje, najbolj učinkovita pa je, ko se kleše s poetološko in bivanjsko tematiko, ki jo raziskuje s pomočjo motivov tujosti, skupnosti, družbenih in individualnih premikov, identitete in razkroja duhovnosti v sodobnem svetu v kontrastu z večnimi religioznimi, metafizičnimi in etičnimi vprašanji.

Najbolj konstitutivna sta motiva gibanja in eksistenčne stiske posameznika v odnosu do kolektiva. Gibanje, nakazano že z naslovnimi karavanami, je bodisi stvarno, geografsko (na relaciji Sarajevo–Celje–Berlin) bodisi introspektivno, duhovno, mistično, tu pa se razprostira paleta novih tematsko-motivnih polj. Prednjači občutek izgubljenosti posameznika, ki navigira med različnimi identitetami in se počuti zavrženega, izgubljenega v zgodovinskem in družbenem trenutku. Tako v pesmi Sarajevo II zapiše: »sanjal sem, da me Sarajevo / noče, / … gnalo me je z vodo, ki je naraščala, / preplavljala dolino, z vodo, v / kateri so drugi lahko dihali« ali še širše v pesmi Oktober: »Mi nimamo svoje / zemlje, a vztrajamo tu. Obdelujemo / svojo samoto. // Spominjam se časov, ki smo jih / in ki jih nismo doživeli. Spomini / so kot delikatne rastline.« Pesimistično analizira duha svojega časa, ki je ožigosan s preteklostjo in grehom, stisnjen v krču abstraktnega pojma zgodovine in časa. Obremenjenost s premiki, ki niso prikrojeni človeku in terjajo prilagodljivost amebe, prikazuje kot simptom razcepljenosti, delitve na nas in druge, ki se je nikakor ne uspemo otresti. Neprizanesljivo priznava in razgalja človeško krhkost in nujnost soodvisnosti, kljub ukoreninjenim nestrinjanjem (v pesmi Jesen: »[…] in dolgo pozabljati, pozabljati, vse dokler / telo ne bo več čutilo spomina« in v pesmi Berlin-Celje: »[…] vsi mi, polžrtve / nečesa nerealiziranega, / tvorimo svet«). Kaže svet, kakršen se ohranja v spominu in kakršen je sedaj, ter na nepretenciozen način govori o brezupnem nespremenljivem stanju bivanja v precepu: »Pred koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni smo bili.« V slehernem motivu pa izžareva podton (samo)odtujitve, izražene z metaforami potovalcev, plemen, karavan, nevarnih okolij, nerazumljivih jezikov ter neprevedljivih notranjih občutij. Lirski izpovedovalec je kritičen tudi do sebe, do fluidnosti svoje identitete in do nezmožnosti zaustavitve ali vodenja karavane, ki ga pelje skozi življenje: »Kajti ves čas samo postajam / in samo minevam / in nimam besede pri tem. / In imam pri tem besede.« Narava ima poleg vloge prepreke tudi vlogo povezovanja in pomoči pri razumevanju civilizacijskih fenomenov; denimo v pesmi Hodec: »[…] jeziki so kot morja, ki se mešajo. Izkušnje / tudi. Tekst je začasen, ni mu treba preživeti,« kjer komparacija ni zgolj pesniško sredstvo, temveč upovedovanje doživljanja narave v dialogu z lastno izkušnjo začasnega bivanja, posledično tudi ustvarjanja. Metafizično in mistično nosi upanje, mestoma pa so pesmi tudi avtorefleksivne in se zavejo preprek, ki so (ne)premostljive glede na z njimi spopadajočim se kolektivom ali individuumom. Zdi se mi, da srčiko zbirke predstavlja pesem: »Moje oči ne vidijo tega, / kar je. // moje oči vidijo to, / kar mora biti. / moje oči so mrtev aparat. / kako živo je to, kar mora // biti.« Kljub vsem preprekam, samokritiki in zametkom resignacije je rdeča nit zbirke vseeno vitalizem in zaupanje v lepoto sedanjosti in v skupnosti, ki bodo vedno presegle individuum in zgodovinske brazgotine. Čeprav so karavane krhke, jih skupaj drži močen kolektiv, ki kljub vsem vzponom in padcem vztraja in vidi onkraj tega, kar je – to, kar mora biti.

Krhke karavane je večplastna in metaforično prefinjena zbirka, ki na bralcu pusti močen vtis mistične celovitosti. Unikatno občutje potovanja – fizičnega ali introspektivnega – s karavano verzov, ki ga občutimo ob in po branju, in občutek zaključenosti, kljub vsepričujočnosti in večnosti tem, ki jih meditativno odpira in zopet zapira, pa odražata kvaliteto Sinanovićeve poetike, ki jo v najnovejši zbirki slogovno in motivno izkristalizira.

Muanis Sinanović: Krhke karavane (LUD Literatura, 2020)