10. 8. 2021 / Literatura / Recenzija
Miha Praprotik, 1981, uni. dipl. lit. komparativist Privlačijo me nevsakdanje, čudaške zgodbe in humor vseh oblik in odlik. Poleg dobre fore imam rad tudi krofe in metafore. Precej veliko berem, malce manjkrat kaj napišem. Pa še bi lahko našteval.

Morris Gleitzman: Dobrota ni sirota

Založba: Miš
Leto izida: 2020 
Prevedel: Dušan Ogrizek 

Pri založbi Miš je izšel že sedmi roman večkrat nagrajenega britansko-avstralskega pisatelja za otroke in mladino Morrisa Gleitzmana (prejšnjih šest je dobilo nagrado zlata hruška), tokrat z naslovom Dobrota ni sirota, ki je v izvirniku izšel leta 2018.

Roman je prvoosebna izpoved mladega skavta Luda, ki se po materini smrti in očetovi izvolitvi za poslanca preseli v prestolnico Canberro. Zgodba se prične na letalu, kjer že v prvem prizoru spoznamo Ludovo močno voljo in čut za pravičnost ter posledično talent za odkrivanje težav. Fant, ki se kot sin poslanca pelje v prvem razredu, želi odstopiti svoj sedež drugemu potniku, naleti pa na odpor, zgražanje. Malo celo manjka, da ni kaznovan za svojo dobronamernost. Še večje presenečenje pa je oče, tudi skavt, ki sta mu denar in gonja za njim čedalje bolj všeč.

Roman zajema iz resničnega življenja, obravnava resnične probleme, brez primesi magije. Toda če smo bolj pozorni, bomo v zgodbi opazili nekakšno mitološko zasnovo: Ludu umrla mama, ki je bila njegova skavtska vodnica, v mislih kaže pravo pot. To ga opogumlja in motivira, sklene pomembna zavezništva (podobno kot pri seriji zgodb o Harryju Potterju imamo tudi tu druščino dveh fantov in dekleta). Ludo, ki čez noč postane premožen, sklene, da bo pomagal tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo, brezdomcem. S prijateljem med njimi delita piškote in po naključju odkrijeta ustreljenega moškega, nekoč pomembnega poslanca. Ludo in Henry se zbližata z njegovo hčerko in skupaj se podajo na pot odkrivanja storilca. Kot v slogu Joja Nesbøja pa lov na atentatorja razkrije mnogo več kot le iskanega kriminalca. Gleitzman spretno vplete tematiko pobijanja divjih živali. Natančneje, prebivalce Canberre moti naraščajoče število kengurujev v mestu, ne želijo pa si mazati rok (ali zavesti). Takšno početje oblast prepusti lovcem, ki kenguruje ponoči zberejo na kup in postrelijo, tovrstnemu početju pa je na sled prišel ustreljeni poslanec.

Zgodbo skozi svoje oči pripoveduje Ludo, osredotočen je na dogajanje in komentiranje le tega, kar ustvarja napetost in daje možnost branja na dušek, obenem pa nas (tudi malce starejše bralce) zabava. Posebna govorica je ena od značilnosti mladinskega pisanja, junaki govorijo nek svoj jezik, ki ga tu ponazarja slovnično pravilno debatiranje o skavtskih pravilih. Tu mislim predvsem na resnost, s katero Ludo opisuje dogajanje, npr. ko ju s Henryjem skrbi, če so policisti, ki niso skavti, dovolj izurjeni za analiziranje prizorišča zločina, ali ko se mlada skavta pogovarjata o možnosti kršenja skavtskih pravil, kar spominja na pravne debate intelektualcev.

Pisatelj me je s tem, ko je mladim bralcem povedal, da je politika gnil in pokvarjen sistem, ki pa lahko deluje, osupnil. Na ta način je opozoril tudi na druge probleme, kot so ekonomske razlike in razkorak med sloji. Prevprašuje, kdo so pravzaprav ti, ki potrebujejo pomoč. Brezdomci zagotovo, toda pomoči potrebni so predvsem bogati, ki so izgubili nekaj v psihološkem smislu. Mladi potrebujejo vzgojne romane s simpatičnimi, srčnimi liki, ki se zlepa ne uklonijo, ki gredo v svojem prepričanju do konca. Sporočajo, da je vedno treba začeti pri svojem zgledu, vztrajati v svoji moralni drži, skratka biti to, kar si. Pa četudi boš, tako kot Ludo, za svoje dobre namene in domislice (včasih) slabo ali napačno razumljen. Vztrajaj. Ne dvomim, da bo pripoved delovala tudi kot reklama za tabornike in skavte. Naj samo spomnim na veliko popularnost skavtske literature iz domačih logov, humoreske Skavt Peter Frana Milčinskega. Zanimivo bo spremljati, ali bomo o dogodivščinah Luda in družbe brali še v kakšnem nadaljevanju.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

Morris Gleitzman: Dobrota ni sirota (MIš, 2020)