Mojca Pišek: “Dokler še vedno zelo veliko ljudi želi postati pisateljev, stanje verjetno ni tako slabo.”

Mojca Pišek je literarna kritičarka in Dnevnikova novinarka. Za svoje kritiško udejstvovanje je prejela tudi Stritarjevo nagrado, a zagotavlja, da delo ni njeno ključno določilo. V čast si šteje, da nikoli ni napisala ničesar o knjigi, ki je ne bi prebrala. Na precej sončno popoldne se je s Koridorjevim piscem Jako Smerkoljem ob kavi pogovarjala o literaturi, kritiki, novinarstvu in kulturni politiki.

Jaka Smerkolj: Za začetek, Mojca, kako si? S kakšno Mojco se trenutno pogovarjam, kako gledaš na današnji dan, na današnji svet?

Mojca Pišek: Ravno danes sem na podobno vprašanje že odgovarjala in ugotavljala, da niti približno nisem človek, ki bi imel razdelano mnenje, kako se danes počutim, kaj šele razdelan pogled na katerikoli dan ali kaj tako splošnega, kot je svet.

JS: Tale intervju pišem za Koridor, kjer se prvenstveno udejstvujemo mladi na začetku svojega pisanja. Kako si ti doživljala svoja študentska leta, izvirajo začetki tvojega pisanja iz njih?

MP: V prvih študentskih letih se nisem zares udejstvovala na literarnem področju. Zdi se mi, da sem ves čas brala, vmes pa odšla na kakšno predavanje ali žur. Pisanje literarne kritike se je zgodilo skorajda spontano, ko sem spoznala nekaj posameznikov, ki so že pisali in so me v nekem trenutku odvlekli, ne nujno proti moji volji, na uredništvo Literature. Sočasno sem v okviru študija novinarstva v tretjem letniku morala opraviti obvezno prakso, izbrala sem Dnevnik, Dnevnik pa je izbral mene. Takratni urednik kulture Aleš Čar je bil očitno z mojo prisotnostjo zadovoljen in od tega bo v kratkem devet let. To so bolj ali manj začetki, ne bi pa šla preveč nazaj: v pisanje za šolske ali lokalne časopise ali celo s hormoni prepojene poskuse literarnega ustvarjanja, ker nič od tega ni imelo formativnega pomena.

JS: Kako pa gledaš ne trenutno situacijo – medijev, ki objavljajo pisanje mladih, je vedno več, je to sploh lahko slabo?

MP: Pojavljanje novih medijev se mi zdi edini način, da lahko mladi danes pridejo do angažmaja. Sama sem morda ujela še zadnjo ladjo, s katero je bilo mogoče priti do kakšnega resnejšega angažmaja, že leto po tem, ko sem začela delati na Dnevniku, smo bili nenadoma sredi gospodarske krize, in to mi, generacija, ki so ji vseskozi govorili, da nas z nekaj malega dela čakajo same priložnosti in čista prosperiteta. Mnogim v moji generaciji je še danes težko priti do dela v medijih in na literarnem področju. Tudi zato je nastajanje novih literarnih revij nujen pojav, ki ni nekaj novega. Skozi njih se od nekdaj formirajo literarne generacije in skupine, hkrati pa detektirajo in okoli sebe zberejo avtorje različnih profilov, ki bodo soustvarjali kulturno krajino prihodnosti.

JS: Najbolj znana si prav kot literarna kritičarka. Na tem področju si leta 2012 prejela tudi Stritarjevo nagrado, a ta gotovo ni bila dovolj, da si se obdržala kot prepoznavna kritičarka. Kako gledaš na položaj kritika, če izvzamemo t.i. literarne dvoživke, ki tudi same pišejo literaturo?

MP: Moj pogled na položaj kritika je povsem irelevanten, ker ima realnost v vsakem primeru svoj pogled. Ne vem, če se je pri nas sploh mogoče ukvarjati zgolj s pisanjem kritik ali zgolj s pisanjem o knjigah ter od tega tudi preživeti, kako to uspeva denimo Mateju Bogataju, ne vem natanko. In tudi on konec koncev piše še o gledališču. Niti ne vem, če bi se želela ukvarjati samo s knjigami, saj se mi zdi, da se mora dober kritik oziroma bralec nenazadnje ukvarjati tudi z življenjem. Tako da si predstavljam, da bi me v kakšni resni kritiški klavzuri vse prehitro začeli srbeti prsti, da napišem kakšno novinarsko zgodbo.

JS: Kot kritičarka si zelo kritična (denimo v svojem članku o vodstvu po razstavi NSK), je to načeloma minus ali plus? Slovenci imamo najbrž raje bolj ostre kritike.

MP: Verjetno se res radi ostro kregamo okoli povsem nepomembnih in malenkostnih stvari, ne bi pa rekla, da smo do pred nedavnim imeli tudi ostre literarne kritike. To je relativno nova zadeva v slovenskem literarnem kritištvu in z veseljem se prištevam v strujo “kritičnega kritištva”. Da je laskavi in v avtorsko avtoriteto zaljubljeni kritiki končno odklenkalo tudi pri nas, še vedno jezi tiste, ki knjige pišejo in izdajajo, kar odzivi lepo potrjujejo, medtem ko bralci, ki pri knjigi nimajo drugih interesov razen bralskih, precej cenijo jasen in komunikativen kritiški slog, še toliko bolj, če knjigam, ki si tega ne zaslužijo, v interpretacijah in ocenah ne prizanaša.

JS: Se ti zdi, da se mladi kritiki razvijajo v pravo smer? Kaj so ključni problemi, ki jih opažaš pri mlajših generacijah kritikov?

MP: Tudi sama se še naprej prištevam med mlade kritike, karkoli drugega bi bilo pokroviteljsko. A če vendarle pogledam z vidika EMŠO: pet do deset let mlajši od mene, ki začenjajo s pisanjem, me razveseljujejo v vseh pogledih, še posebej ti, s katerimi sem imela v zadnjih štirih letih opravka na kritiških delavnicah. Zdi se mi, da prihajajo nanje pisci s poudarjeno senzibilnostjo za kritiške vrednote, ki jih sama najbolj cenim: jasno, razumljivo in komunikativno pisanje ter odgovornost do bralcev knjig, ki jim nima smisla priporočati ničesar drugega kot zgolj najboljše od tega, kar ima ponuditi sodobna literatura. Rekla bi, da “kritično kritištvo” kot dober zgled že vzgaja novo generacijo kritikov, saj zgoraj našteto mladi danes razumejo povsem intuitivno in skoraj kot nekaj samoumevnega. Sama sem kakih deset let nazaj le redko prebrala kakšno zelo kritično kritiko, ne spomnim se niti, da bi se o kritičnosti kritike kaj prida veliko javno pogovarjali.

JS: Če pogledava malce širše od same kritike – kako trenutno gledaš na slovensko literarno sceno, ali je njeno stanje primerljivo s splošnim stanjem slovenske kulture, ji gre boljše ali slabše?

MP: Mislim, da je v knjigi zanesljivo več denarja kot denimo v vizualnih umetnostih. Morda pa ga je manj kot v javnih institucijah odrskih in glasbenih umetnosti, a v založništvu je po drugi strani mnogo več zasebnega kapitala. Sama gledam na to tako: dokler še vedno zelo veliko ljudi želi postati pisateljev, stanje verjetno ni tako slabo. Torej: še vedno je na literarnem področju očitno mogoče dobiti nekaj kulturnega in simbolnega kapitala, tisti najbolj iznajdljivi – četudi verjetno ne tudi literarno najboljši – pa bodo zanesljivo pot našli tudi do finančnega.

JS: Na tej točki morava seveda omeniti literarno hiperprodukcijo. V svojem intervjuju ob prejemu Stirtarjeve nagrade si dejala, da te predvsem motijo povprečne knjige. Gre za blagoslov, saj daje tudi kritikom ogromno dela, ali prekletstvo? Kdo je pravzaprav odgovoren oziroma bi moral biti odgovoren zanjo?

MP: Verjetno tisti, ki jo sofinanciramo, torej davkoplačevalci. Kot smo v resnici mi, ki odločamo, torej državljani, odgovorni za vse, kar v družbi ne funkcionira. Sicer pa se literarne kvalitete ne da izboljšati drugače kot tako, da se zajezi hiperprodukcija. Količina talenta in ljudi, ki bodo v ta talent tudi vložili potrebno delo, je v vsaki družbi definitivna, ne da se je zvišati z nobenim političnim ukrepom. Del slabe literature tako na žalost izhaja tudi s podporo javnih sredstev. Od teh javnih sredstev živijo številne založbe, ki očitno imajo dovolj kulturnega kapitala, da jim verjamemo, da govorijo o našem interesu, ko govorijo o “javnem interesu za knjigo”. Problem javne podpore povsem pogrešljivi literaturi je mogoče razumeti tako, da najprej razumemo, da poslovni model številnih založb v celoti sloni na subvencijah. In ko nadalje pogledamo, kakšen ta sistem podpore je. Seveda ne dobi javne podpore literarno besedilo, saj ga nihče od teh, ki ga financirajo, vnaprej ne prebere, pač pa dobi podporo založba s svojimi referencami in tehtnostjo programa. Te reference pa niso nič drugega kot bolj ali manj goli seštevek prejšnjih knjig avtorjev, prejetih kritik, nagrad, medijskih odzivov. To podobno in komplementarno funkcionira tudi za avtorje, ki tudi sami za statuse, rezidence in štipendije bolj ali manj seštevajo prejšnje knjige, prejete kritike, prevode, nominacije, celo prejšnje statuse, rezidence in štipendije. Tako je vsak avtor, ki je nekoč iz avtorske nuje napisal dober in kasneje nagrajen roman, slej ko prej povabljen s strani založbe, da napiše še kakšnega, saj je tista njegova nagrada za založbo seveda pomembna referenca. Če ima avtor ponovno kaj tehtnega povedati, se v tem procesu ne vpraša nihče, prvi o tem neobremenjeno in resnicoljubno razmišlja šele zoprni kritik.

Seveda pa za hiperprodukcijo ni kriv le sistem subvencioniranja, pač pa predvsem trg, ki odgovarja na potrebe bralcev. Zanimiv izziv za kritike in publikacije, ki kritiko objavljajo, se mi zato zdi pisanje o knjigah komercialne produkcije. Nikoli mi ni bilo povsem jasno, zakaj pri nas niti kritiki niti uredniki revij in časopisov niso zainteresirani za kritiško obravnavo najbolj kupovanega in najbolj izposojanega gradiva. Sploh ko je to verjetno povsem očiten korak v smeri tega, da dobi kritika v družbi nekaj več relevantnosti. Nenazadnje bi lahko tako literarne priloge postale zanimivejše za širši krog bralcev, kar bi moralo lastnike medijev zanimati, če je res, da so v krizi in da se borijo za vsakega bralca. Danes se namreč vse prepogosto ukvarjamo s knjigami, ki praktično ne bodo imele kupcev in izposojevalcev – in je tudi bolje tako. Najlepše je seveda, kadar se ukvarjamo z dobrimi knjigami. Sama recimo o dobrih knjigah raje pišem tematske prispevke, ne toliko kritik, ali pa z avtorjem opravim intervju.

JS: Omenil bi tudi zapis iz leta 2014, v katerem si opisala svoje obupavanje nad slovensko mlado poezijo. Vsi so se ti zdeli podobni kot jajce jajcu, vsi popolnoma prazni. Imaš tako stališče še sedaj? Zakaj si takrat tako razmišljala in v čem je problem premajhne raznovrstnosti pesnikov?

MP: To je gotovo tisto moje besedilo, v pisanju katerega sem se najbolj bajno zabavala, saj je bilo svojevrstna igra, četudi vsa svoja stališča neizpodbitno zagovarjam. Predvsem pa je bilo moja osebna izpoved o nekem predoziranju, s čimer sem del krivde za obupavanje definitivno vzela nase. Zato sem toliko bolj uživala, ko sem opazovala, katera moja stališča so bralce, predvsem mlade pesnike, silovito razburila. In misli, ki jih omenjaš, še vedno pogosto najdem citirane ali pa mi jih kdo omeni, iz česar sklepam, da sem z njimi zadela v nekaj sila živega in bolečega. Še vedno je moj vtis o prevladujoči pesniški senzibiliteti nespremenjen. Kadar že najdem pesnika, ki artikulira neko zame izrazito drugačno pesniško senzibiliteto, pogosto ugotovim, da imam opravka s slabšo literarno kvaliteto. Zato tudi izstopanja ne enačim s kvaliteto. To, da so si pesniki po senzibiliteti podobni, je bilo bolj opažanje kot kritika. Nisem dovolj naivna, da bi od pesnikov s prvencem pričakovala, da bodo v svojem ustvarjanju artikulirali od vseh vplivov, časa in kraja neodvisno senzibiliteto, če pa jo konec koncev na čisto izkustveni ravni delijo s tistim skoraj-vrstnikom, ki je zbirko pri isti založbi izdal par mesecev prej.

JS: Osredotočiva se še na drugo polje tvojega dela, si novinarka Dnevnika. Kako je do te usmeritve sploh prišlo? O čem najraje pišeš?

MP: Do tega je verjetno prišlo tako, da me novinarstvo zanima in da je bilo ob primerjalni književnosti moja študijska izbira. Za samo novinarstvo sicer pogrešljiva izbira, a to je čisto druga tema. Najraje v novinarstvu raziskujem in ugotavljam, kje so anomalije in kje napake, saj verjamem, da je odkritje in diagnoza napake prvi korak k temu, da nekaj spremenimo in jo odpravimo. Seveda novinarji te spremembe redko tudi vidimo, a to ni več naš problem. Novinar in kritik sta tu zato, da na problem pokažeta, če pa družbi ustreza, da probleme vzdržuje in poglablja – toliko več dela za novinarja in kritika.

JS: Trenutno si v svojih kolumnah ena glavnih kritičark slovenskega ministrstva za kulturo. To pozicijo si pred kratkim v eni od kolumn tudi naslovila. Ta “boj” je zagotovo zelo pomemben, a ga lahko bojuješ le ti? Koliko časa misliš še vztrajati, če se ne izpostavi še kdo drug?

MP: Ne zdi se mi, da gre sploh za boj, kaj šele za moj boj. Kar se tiče mene, v vseh kritičnih funkcijah zgolj opravljam svoje delo. Omenjeni tekst je naslavljal dve plati istega problema, ki seveda ni nov, se pa je v kulturi izrazito okrepil: preračunljivost posameznikov na odgovornih pozicijah, ki se izogibajo dolžnosti dela v javnem interesu, ki mora vključevati tudi javno izpostavljanje in kritiko, kadar je potrebna, ter preračunljivo izkoriščanje novinarjev, da namesto njih opravljajo “umazano” delo javne kritike.

JS: Kaj so po tvojem ključne spremembe, do katerih bi moralo priti, da bi se stanje izboljšalo?

MP: Absolutna transparentnost vseh javnih zadev, debirokratizacija, stooodstotna odgovornost odgovornih.

JS: Če pogledaš v prihodnost, kje se vidiš? Boš morda kdaj napisala tudi kakšno literarno delo?

MP: Tudi če bi imela to ambicijo, sem gotova, da je ne bi obešala na veliki zvon.

JS: Kako pa vidiš slovensko literaturo v prihodnosti, kako sebe kot del nje?

MP: Verjetno bo imela natanko iste probleme, kot jih ima sedaj, jaz pa bom verjetno še naprej pisala o istih problemih kot sedaj.

JS: Za zaključek bi te prosil, da bralcem intervjuja priporočiš kakšno knjigo, film in glasbo.

MP: Knjiga: Stoner (John Williams); Film oz. TV serija, ker televiziji v primerjavi s filmom posvetim 80% odstotkov gledalskega časa: Fargo, še posebej prva sezona; glasba – ponavadi priporočim, kar imam trenutno na playerju … da preverim … M83: Junk, The Last Shadow Puppets: Everything You`ve Come to Expect, PJ Harvey: The Hope Six Demolition Project, Iron & Wine: moja playlista.

***

Foto: Mike Crawford