Mohamed Mbougar Sarr: Najskrivnejši spomin človeštva

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2023
Prevod: Janina Kos

Pravijo, da te velika, prelomna dela pustijo osiromašene. Preobilica besed, ki se skriva v njih, krade refleksije iz bralčeve osebne zakladnice, dokler v njej ne ostane niti en sam zlatnik. A kar se sprva zazdi kot rop, kraja, prevara, se prelevi v najbogatejšo zapuščino – vsaka izguba je hkrati investicija. Kako pisati po tem, ko je že vse povedano? Od česa živeti, ko nimamo več niti beliča? To so večno odprta vprašanja, na katera si ne moremo obetati odgovorov niti ob prebiranju dela, kakršno je Najskrivnejši spomin človeštva. Njegova zapuščina ni v razčiščenju teh težkih vprašanj, temveč v njihovi še večji poglobitvi. Sooča nas z breznom, ki se razkrije, ko um opusti vsakršno iluzijo, da besede ponujajo zadostno varovalno mrežo, ki nas bo obvarovala pred neizogibnim padcem.

Avtor te nenavadne in osupljive knjige je Mohamed Mbougar Sarr. Na tej točki bi po šabloni morali slediti faktografski podatki: izdal je toliko in toliko del, živi tu, deluje tam in tako naprej. A čemu? To se sprašuje tudi njegova knjiga, nagrajena z Prix Goncourtovo nagrado, ki jo je avtor prejel leta 2021. Po zadnji prebrani povedi Epiloga sem ugotovila, da recenzija knjige, kot je ta, ne bo mogla biti sestavljena zgolj iz analitičnega prebadanja besedila prek njegove redukcije na zunanjo zgradbo, slog, medbesedilne reference in podobna orodja. Njena recenzija bo morala potekati skozi refleksijo. Da bo zadoščeno objektivnosti (ki to ni, saj tudi nikoli ne bi mogla biti), delo sestavljajo tri knjige in zaključni epilog. Vsako od knjig pa sestavljajo po dva ali trije deli, ki jih gradijo kolaž prvoosebnega pripovedovalca, vložna pisma, dnevniški zapiski, članki in poročila, vsako od njih del sestavljanke skrivnostnega življenja T. C. Elimana in njegovega Labirinta nečloveškega.

O čem torej govori ta knjiga? »Nikoli si ne prizadevaj povedati, o čem kakšna velika knjiga govori. Če pa to že storiš, je edini možni odgovor ‘o ničemer’. Velika knjiga nikoli ne govori o ničemer, pa vendarle je v njej čisto vse. Nikoli več se ne smeš ujeti v past, da bi hotel povedati, o čem govori knjiga, ki jo imaš za mojstrovino. To past ti nastavlja splošno sprejeto mnenje, da mora vsaka knjiga nujno o nečem govoriti. Resnica je […], da zgolj povprečne, slabe ali plehke knjige o nečem govorijo. Mojstrovina pa nima nobene téme in o ničemer ne govori, prizadeva si zgolj nekaj povedati ali razkriti, ampak ta zgolj je že vse in tudi ta nekaj je že vse.«[1]

Naj se ti izneverim, Sarr, in poskušam vsaj malo orisati zgodbeno dogajanje. Protagonist romana, Diégane Latyr Faye, nam pripoveduje o lastni zaznamovanosti, ki jo je povzročilo branje že omenjenega Labirinta nečloveškega, skrivnostne knjige iz leta 1938 izpod peresa T. C. Elimana. Bralec nima dostopa do njene (vsaj po pričevanjih vseh literarnih likov) presunljive vsebine, a skupaj z glavnim junakom postopoma odkriva nenavadne, na trenutke že močno mistične segmente njenega avtorja. Kar se sprva zdi kot enostavno raziskovanje v tančico neizrečenosti odetega pisateljevega življenja, se prevrže v bogat in zapleten preplet življenjskih izkušenj vseh vpletenih ob hkratni refleksiji odnosa francoske javnosti do afriških pisateljev, razumevanja umetnosti in literature, ljubezni, vprašanja potrebe po politični angažiranosti literature, odtujenosti od sveta, izseljenstva in posledic, ki jih ima na pisateljsko ustvarjanje.

Prav imaš, Mohamed, pravkar izpisana obnova se niti malo ne približa resničnim razsežnostim tvojega dela. Morda sem z njo povedala še manj, kot če bi enostavno rekla, da to delo ne govori o ničemer, pa vendarle pove vse. Čeprav avtor kot leitmotiv skozi celotno delo prevprašuje vlogo in pomen literature (tako za posameznika kot za družbo), je centralni fokus nedvomno namenjen predstavitvi (in analizi) položaja afriških (oz. splošneje izseljenskih) pisateljev v evropskem prostoru.

Drznila pa si bom iti še dlje, na teritorij sloga. A le toliko, da se bežno dotaknem pridevniško bogatega, vendar nikakor ne preobloženega sloga, ki ga je zaznati že v recenziji navedenih citatov. Sarrova sposobnost, da vsakemu od literarnih likov podeli unikaten način izražanja, je naravnost osupljiva. Diéganovo pisanje zaznamujejo številni razmisleki in splošni aforizmi o življenju, ljubezni in ustvarjanju, kar priča o njegovi (pogostokrat pretirano) vsak segment življenja analizirajoči naravi. Elimanovi stavki so polni mistike in simbolizma, kar je nedvomno refleksija njegovega skrivnostnega življenja. Mossane (Elimanova mati) uporablja nekakšen tok zavesti, saj ji prekipevajoča bolečina onemogoča, da bi mirno zadihala (tako v življenju kot v povedih).

Skozi Elimana, inteligentnega mladeniča in čarovnika (ali maaga), Diégane oriše reakcije francoske javnosti na afriško literaturo. Labirint nečloveškega, Elimanov prvenec, je namreč razburkal francoske literarne vode in številne literarne kritike (pa tudi novinarje) izzval na besedni dvoboj (ki to ni, saj se je z vsako novo kritiko Elimane vse bolj pogrezal vase in poglabljal svojo odločitev o molku). Že res, da je knjiga izšla leta 1938, a očitek zbada ne glede na časovno distanco. Nekateri so se čudili lepoti sloga (in to od Afričana!), spet drugi so menili, da gre zgolj za krinko, pod katero nastopa kakšen francoski pisec, tretji so Elimana obtoževali, da ni dovolj »afriški« (beri: umanjkajo opisi »eksotičnih« krajev, običajev, ljudi), in tako naprej. Vse te rasistične floskule so v svojem ognjenem zanosu pozabile na dejansko besedilo in se začele prepirati o Elimanu kot osebi, s čimer se odpira tudi vprašanje, ali je treba (oz. je sploh mogoče) ločiti umetniško delo od njegovega avtorja.

Širša kritika, izpostavljena prek takšnega poteka dogodkov, je še kako povedna. Protagonist in njegov prijatelj (prav tako pisatelj) Musimbwa ugotavljata, »da so se nekateri najini predhodniki vrgli v črnotnost všečnega eksotizma, drugi pa v avtofikcijo, v kateri jim še zdaleč ni uspelo preseči zamejenosti lastnih pritlikavih eksistenc, in vsem tem pisateljem so nenehno prigovarjali, naj bodo Afričani, samo ne preveč, oni pa so, v prizadevanju, da bi ugodili tema zahtevama, ki sta obe enako absurdni, pozabili biti pisatelji«.

Frankofonski pisatelji, še vedno zvedeni na svojo etnično pripadnost, ostajajo ujetniki kulturnih prepadov in predsodkov evropske javnosti, ki od njih pričakuje, da se zaradi stereotipnih belskih pričakovanj o eksotičnosti v njej izničijo. Vsekakor je pozornosti vredna tudi opazka, da francoska javnost vsake toliko svojo vest skuša oprati tako, da nagrajuje frankofonske pisatelje, jim nameni nekaj vrstic v odmevnem Le Mondu (ali pa v L’Humanité) ter jih obremeni z nalepko »obetavnega frankofonskega pisatelja«, s tem pa zaključi zgodbo. Roman je absolutno ostra kritika na račun francoske vzvišene, narcistične miselnosti, ki je še vedno (pod)zavestno ukoreninjena v pore družbe. Je kritika katastrofalnih posledic, ki jih je francoski kolonializem pustil na afriških državah.

Kako se sploh osvoboditi spon takšnih predsodkov, kako pisati (in predvsem kako pisati dobro) po (ne)posredni vpletenosti v takšne in drugačne kontinuirane sistemske krivice? Zdi se namreč, da vsak avtor najprej opravi s svojo družino in preteklostjo. Prva knjiga je vedno spopad s slednjo – je izčiščenje prostora za spopade s sedanjostjo. Pa najsi gre za znanstveno fantastiko, avtobiografijo ali kaj drugega; družina bo vedno prva prepreka, s katero se bo soočilo pisateljsko telo. Teža preteklosti je še toliko hujša, če postanete izseljenec. V nameri, da se vpeljete v tuje družbeno okolje, se oddaljite od domačega ognjišča, a hkrati postanete dvakratni tujec (izselili ste se iz lastne države, ker čutite potrebo po deželi, ki vas ne sprejema in vas tudi nikoli ne bo sprejela za svojega).

»Izseljence obseda geografska ločenost, oddaljenost v prostoru. Vendar bistvo njihove samote predstavlja čas; izgovarjajo se na kilometre, čeprav jih v resnici ubijajo dnevi.« Z vsakim dnem je odtujenost od domačega praga večja, z vsako uro začenjate prevzemati več karakteristik tuje dežele in kaj kmalu se boste zmrdovali nad nečim, kar ste v domačem okolju imeli za povsem običajno. Želja vključiti se v tujo kulturo je morda še toliko večja pri koloniziranih državah – kaj namreč stori kolonializem? »Kolonizacija med koloniziranci seje razdejanje, smrt in kaos. Vendar pa v njih zaseje – in to je njen najbolj diaboličen uspeh – željo, da bi postali natanko to, kar uničuje.«

Sarr se dotakne tudi političnih vod, ko preko aktivističnih aktivnosti skupine BMS (Ba Mu Sëss) in smrti mlade Fatime Diop opozori na kritično politično situacijo Senegala. Z grenkobo ugotavlja, da je edina oblika upora, ki jo vladajoči organ sploh še pripozna, žrtvovanje (oz. samožrtvovanje). Vstop v politiko pomeni, da ste sprejeli njena pravila igre. Ta morda doživljajo manjše modifikacije, a v srži ostajajo enaka. Zato tudi notranjih sprememb ni zmožna politična praksa, temveč zgolj ljudje.

Osnovna narativa je čez in čez oplemenitena s pestrim naborom premislekov, aforizmov, družbeno kritičnih tendenc in modrosti, ki kot samopostrežni bife nudijo, da si vsak bralec iz njega vzame tisto, kar najbolj potrebuje oz. česar je najbolj željan. Hkrati ponuja boleč vpogled v z brazgotinami kolonializma zaznamovano afriško kulturo in njegove najbolj gnojne rane, ki bodo še dolgo ostale na telesu frankofonskih držav v opomin človeštvu, kako hude razsežnosti ima lahko nepremišljena požrešnost. Če je mogoče v življenju zares prebrati zgolj eno knjigo, je to definitivno ta, saj njena večplastnost ponuja, da jo beremo znova in znova ter pri tem odkrivamo nešteto pomenskih poti, ki jih skriva med vejicami in pikami.

[1] Mohamed Mbougar Sarr: Najskrivnejši spomin človeštva, str. 47.

Uredila: Anja Grmovšek Drab
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.