Mitja Drab: »Zmeraj so mi bile všeč stvari, ki grejo do neke mere v meso, ki so stvarne.«

Za Mitjo Draba bi težko rekli, ali je bolj fizik med pesniki ali pesnik med fiziki. Je namreč mladi raziskovalec s področja nanoznanosti na Univerzi v Ljubljani, te dni pa mu pri LUD Literatura v zbirki Prišleki izide tudi samostojni pesniški prvenec Nočne živali. Za Koridor je ob tej priložnosti spregovoril nekaj besed o svojih pesniških začetkih, podobnostih med fiziko in poezijo, internetu, popkulturi, prihodnosti slovenske poezije in še čem.

Anja Grmovšek: Mitja, če si že kar takoj sposodim naslov ene izmed tvojih pesmi, začeti od začetka. Povej mi kaj o tvojih začetkih, od kdaj in zakaj pravzaprav poezija?

Mitja Drab: Veselje do pisanja sem razvil že zelo kmalu. Spomnim se dneva, ko smo se v tretjem razredu učili pisati črke abecede in tega, kako sem bil presenečen nad dejstvom, da imam to zmožnost zapisovanja, da si lahko izmišljam stvari. Pisanje sem potem ponovno odkril v najstniških letih, ko sem poslušal ogromno neke depresivne glasbe. Doma sem takrat našel edino knjigo poezij, ki smo jo imeli – Prešernove Pesnitve in pisma. Prek te majhne knjižice sem nato spoznal rimo, si jo izpisoval in ugotavljal, kako se iz verza v verz izmenjuje. Ker nisem imel dostopa do računalnika in interneta, je bila to potem nekakšna zabava, igranje z besedili. Tudi to, obsedenost z besedili. Kot najstniki brez interneta smo zelo radi poslušali Eminema in ustavljali njegove komade ter si nato zapisovali besedila, kolikor smo jih pač razumeli. Prve pesmi pa sem napisal, ko sem bil star petnajst let. Dejansko jih imam še vedno doma, tri pesmi. To je bil 20. marec 2003. Tega datuma se spominjam zaradi začetka iraške vojne in tudi pesmi so primerno angažirane. Bile so v angleščini, ker smo takrat živeli v tujini in sem v angleščini razmišljal ter funkcioniral. In zakaj poezija? Zakaj pa ljudje karkoli počnemo? Všeč mi je bilo. Kakšne stvari, ki sem jih prebral, so mi bile res všeč. Tako se še danes spomnim Prešernovih začetnih verzov v omenjeni knjigi: »Sem dolgo upal in se bal, / slovo sem upu, strahu dal; / srce je prazno, srečno ni, / nazaj si up in strah želi.«

AG: Pa se je tvoj odnos do poezije tekom let in pisanja kaj spremenil?

MD: Nenehno se spreminja. S poezijo imam precej love–hate relationship. Imam obdobja, ko me kak avtor ali zbirka popolnoma obsede, veliko berem, veliko pišem, potem pa pride obdobje, ko ni ničesar, je samo suša in sploh ne morem več videti svojih starih pesmi. Takrat se večkrat vprašam, kaj sploh je to, kar pišem. Kaj se grem in zakaj ne delam česa bolj smiselnega v življenju. Ampak očitno se je zaenkrat vse skupaj kar obdržalo, čeprav nisem zelo prolifičen, da bi nenehno pisal in podobno. Saj tega niti ne moreš.

AG: No, ampak študiral si na Fakulteti za matematiko in fiziko, kar ni ravno področje, ki bi bilo sorodno področju literature. Ali lahko med njima vseeno potegneš kakšne vzporednice, podobne principe?

MD: Absolutno. Invencija – to je meni hudo. Da imaš pred sabo list in da lahko napišeš enačbo, ki bo spremenila svet (smeh). No, to sem verjel pred prihodom na faks. Nekakšna igra je vse skupaj. Tudi ko sem bil mlajši, ko sem bil v tujejezičnem okolju, sem se veliko recimo igral z matematiko in geometrijo. Nisem imel veliko prijateljev, nisem imel televizije, nisem imel popkulture in tako sem cele dneve ždel notri, risal neke kroge, tangente, se na tak način zaposlil. Predvsem gre za to neko igro, za miselne igrice. In zakaj kombiniram fiziko in poezijo? V bistvu je kratek odgovor ta, da se še zdaj ne morem odločiti, kaj mi je bolj všeč. Skozi življenje sem večkrat hotel eno stvar opustiti in se posvetiti drugi, pa nekako ni šlo. Tudi ko sem bil gimnazijski maturant in smo se vpisovali na fakultete, sem bil v dilemi: fizika in matematika nekako na prvih dveh mestih, primerjalna književnost na tretjem. Ampak sem bil mnenja, da se pisanja lahko lotevam tudi sam, to je lahko tudi nekakšen hobi. Ali bi res želel prebrati več leposlovja na račun tega, da ne bi vedel, kaj so nevtronske zvezde ali kvarki? Itak, da ne (smeh).

AG: Glede na to, da neposredno ne prihajaš iz literarnih krogov, vsaj kar se tiče študija, vidiš to kot prednost ali slabost?

MD: Mislim, da je to prednost. Zdaj se mi zdi prednost, ko vidim, kako se moji stanovski kolegi stalno grebejo za razne razpise, nagrade in podobne zadeve, meni pa tega ni treba. Literarna scena ima na splošno ogromno nekih groznih malverzacij, nekorektnosti, ljubosumja, zavisti, v glavnem šikaniranja na vsakem koraku in nerad si predstavljam, da bi moral biti odvisen od nekaterih takih ljudi.

AG: Je preveč konkurence, ki je med fiziki ni?

MD: Med fiziki je ogromno konkurence! Imaš recimo ljudi, ki pridejo na našo fakulteto in imajo doktorat pri 25. letih in podobno. Ampak je pa res, da se manj ljudi zanima za to, ker je pač »bedno«, mukotrpno, težko (smeh).

AG: Če greva zdaj konkretno na tvoje pisanje: te pesem kdaj prehiti – v smislu, da nekaj zapišeš, a tega še nimaš povsem ozaveščenega?

MD: Absolutno, tako se vse začne. Nek preblisk. Najboljše pesmi so tiste, ki jih samo napišeš. Ko se usedeš in kar padejo iz tebe. Velikokrat te pa samo kakšen stavek ali podoba vznemiri, kar nato zapišeš, vse ostalo pa potem začne slediti samo po sebi. Prvi verz je mogoče tista stvar, ki jo sam vložiš, potem te pa stvar sama preseneča naprej. Ni neke hude mistike tukaj. Seveda so ti trenutki žal redki. Večinoma je potrebno dobro staro »trajbanje«.

AG: V eni svojih pesmi (Odtekanje) si zapisal: »Vsakič ko mi crkne internet, / poskušam napisati pesem.« Je v teh verzih kaj resničnega? Ali to pomeni, da nikoli ne bi postal pesnik, če bi imel internet ves čas na voljo?

MD: Ja, mislim, da ja (smeh). Ker ti internet seveda ponuja toliko drugih zabavnih stvari, da poezija oziroma to neko tlakovanje besed v stavke in verze zbledi nasproti temu. Veliko, veliko sem na internetu. Takrat, ko sem napisal to pesem, mi je dejansko crknil internet. Tega se spomnim, bilo je nekaj let nazaj. To sem takrat zapisal povsem slučajno, za šalo, ampak dejansko nato iz tega nekako izmolzel pesem, ki bo tudi zdaj v knjigi otvorila drugo poglavje.

AG: Kaj pa samokritika? Ali pesmi, potem ko jih že zapišeš, veliko popravljaš, dopolnjuješ, urejaš?

MD: Nenehno! Imam recimo eno pesem z naslovom Cedevita, ki sem jo začel pisati julija 2015, končal pa sem jo januarja letos. Ta dokument je v Wordu obsegal vsega skupaj kakšnih 20 strani, a ima pesem le okoli 13 verzov. Veliko popravljam in tudi zelo dober način za pisanje sem iznašel. Včasih se mi je zdelo grozno pisati na računalnik, ker te tisti utripajoči kurzor nenehno intimidira, češ: »Daj nekaj od sebe!« To mi ni bilo všeč, zato sem vedno raje pisal na roko, pa tudi malo romantika sem bil. Zdaj pa delam tako, da sicer pišem na računalnik, a vsakič, ko mi zastane, ali ritem ali misel, naredim dvojni presledek in nato še enkrat od začetka prepišem do tja, ko je bilo v redu. Potem skušam ponovno pasti v ta ritem tipkanja, pesnjenja ali kako naj temu rečem. Te stvari tako pridejo, zapišeš dva nova verza, prepišeš in znova. Včasih se zgodi, da imam potem kakšno pesem dolgo tudi po nekaj strani, kar shranjujem v posebno mapo »Osnutki«. Veliko popravljam, neskončno popravljam, ampak, saj pravim, najboljše pesmi so tiste, ki butnejo iz tebe.

AG: Na slovenski literarni sceni nisi ravno novinec. V preteklosti si svoje pesmi že objavljal v revijah Literatura, Apokalipsa, Poetikon, Mentor in I.d.i.o.t., prav tako pa si v soavtorstvu z Robertom Kuretom in Tosjo Flakerjem-Bercetom leta 2011 izdal pesniško zbirko Kadaver Hermione Granger, ki je bila na Festivalu mlade literature Urška nagrajena z nagrado za najboljšo knjigo, izdano v samozaložbi. Kako na izid te knjige gledaš danes?

MD: Zelo sem vesel, da nismo uredili CIP-a, kataložnega zapisa o publikaciji (smeh). Na srečo smo se družno dogovorili, da tega ne bomo dali noter, ker je knjiga nastala v dveh tednih. Jaz sem si knjigo želel od 16. leta in res nisem želel biti v COBISS-u z nekim izdelkom, ki je bil narejen v tako kratkem času.

AG: Pa misliš, da bi ti bilo s samostojnim prvencem težje, če izkušnje z izdajo knjige ne bi imel? Kako se lastna knjiga razlikuje od tako rekoč »skupinske« pesniške zbirke?

MD: Skupna knjiga je bila pravzaprav brošura, ki jo je moral naš kolega, ki je študiral na ALUO-ju, izdelati pri nekem predmetu. On nam je predlagal, če bi kaj napisali, sam pa bo uredil oblikovno plat. Tako je bilo v resnici, zato tudi nisem hotel CIP-a. Hočem, da je zadeva res dobra in premišljena. In ravno zato, ker v tisti knjigi ni CIP-a, lahko zdaj nekatere pesmi dam v to samostojno zbirko (smeh), čeprav so nekatere že precej stare, tudi deset let. Mrtev pes je recimo ena takšnih, po tej pesmi so se vsi norčevali iz mene, ta nesrečni pes je v nekem obdobju postal med prijatelji že kar nekakšen meme.

AG: Si pa tudi večkratni nagrajenec na različnih literarnih tekmovanjih oziroma natečajih. Kaj meniš o tovrstnih tekmovanjih v poeziji (in v umetnosti nasploh)? Se ti zdi pomembno, da se jih mladi ustvarjalci udeležujejo?

MD: Se mi zdi, da so uporabna za ljudi, ki se hočejo na sceni še uveljaviti. Vsaj jaz sem jih izkoriščal v ta namen. Da dobim neko publiciteto, da vidim, kako se kosam z drugimi. Sčasoma ti je to sicer vse manj pomembno, ampak mislim, da je dobro, če se jih mladi udeležujejo. Meni je to dalo ogromno nekega zagona. Ljudi, ki imajo veselje do pisanja, ki pišejo poezijo, po navadi ne vidiš, saj je početje precej samotno. Na teh tekmovanjih, srečanjih pa imaš občutek, da si med ljudmi s podobnimi interesi. Seveda je en aspekt povsem tekmovalen, kam na tej lestvici se namreč uvrščaš, drugi aspekt pa je to druženje: »Uau, to, kar si prebral/a, mi je všeč, a mi kaj pošlješ, pa bom jaz tebi nazaj?« Te izmenjave pač potekajo. In zdijo se mi zelo pomembne.

AG: Kakšen vpliv so nate imela ta tekmovanja (in posledično tudi nagrade)?

MD: Spomnim se, ko sem se leta 2007 na Festivalu mlade literature Urška uvrstil v finale in nisem mogel verjeti, da se je to res zgodilo. Bil sem devetnajstletnik in počutil sem se, kot bi mi dali oskarja, saj so finaliste obravnavali kot nekakšne literarne zvezde. Tega festivala sem se udeležil s kakšnimi osmimi pesmimi in dve od njih sta bili Mrtev pes ter Mravlja. Še danes se spomnim, kako mi je David Bedrač, ki je bil takrat glavni selektor, rekel, naj se v pesmih držim živali, ker mi gre to odlično, vame pa se je samo pogreznil globok dvom in sem si mislil: »Kaj, a o živalih moram zdaj pisat? Ampak meni to ni kul« (smeh). No, očitno je vendarle  nekaj na tem, saj se prihajajoči prvenec imenuje Nočne živali. Mogoče so ta tekmovanja slabo vplivala name v smislu, da ko slišiš, kaj je ljudem všeč, se potem skušaš sprogramirati tako, da bi pisal všečno drugim. A ravno v tem je problem in potreboval sem nekaj časa, da sem to dojel. Ravno takrat, ko odmisliš vse ostale, nastanejo najboljše stvari.

AG: Kaj pa vsa ta javna, organizirana, protestna branja poezije? Tovrstnih dogodkov je, če se osredotočiva samo na Ljubljano, zadnje čase res veliko. Se ti zdi, da so pomembna za soustvarjanje literarnega in tudi kulturno širšega prostora?

MD: Kulturno širšega ja, ampak zdi se mi, da pogosto precenjujejo vpliv tovrstnih angažiranih akcij. Nekateri ljudje so obsedeni z neprenehnim iskanjem zunanjega angažmaja in na tem velikokrat ni prav dosti pristnega, služijo zgolj nekemu pozerstvu ali prikrivanju. Branje v podporo temu, branje v podporo tistemu … Tukaj sem cinik in pragmatik. Krog ljudi, ki piše in se udeležuje branj, je precej majhen in hitro se zgodi, da se znajdeš v nekakšni sobi odmevov, kjer vsi drug drugega trepljajo po hrbtu, to pa po navadi ne vodi do velikih rešitev. Tovrstni dogodki so večinoma namenjeni temu, da se ljudje družijo, da se malo dobijo, si preberejo svoje pesmi, se morda napijejo, mimogrede pa naredijo še nekaj družbeno koristnega. Dokler ostajamo trezni glede realnih posledic angažmaja, se mi to sicer ne zdi problematično.

AG: V tvojih pesmih prevladujejo opažanja in nekakšni popisi vsakdanje izkušnje, dogajanja, ugibanja in premišljevanja. S tovrstno poezijo se je lahko poistovetiti, saj nekako pričakuje enak oziroma podoben horizont izkušnje samega bralca, bodisi gre za naključno srečanje moškega in ženske v lokalu, za očetovo fotografijo v denarnici, za opazovanje dekleta, za pospravljanje čiste posode iz pomivalnega stroja ali pa, ko se recimo v eni od pesmi lirski subjekt zave, da je, odkar pomni, želel biti nekdo drug. Ali medtem, ko pišeš pesem, misliš tudi na bralca oziroma poslušalca, na njegova pričakovanja?

MD: Ja, mislim, da je to največji problem mojega pisanja, ker sem velikokrat zelo dialektičen, tudi patetičen, ni pa to v prvem planu. Všeč mi je, kar je surovo, kar je pač tam, všeč so mi postopki, ki zvežejo pisanje z nečim banalnim, kar je stvarno. To zelo rad berem pri drugih in seveda bom skušal to posnemati, ni pa tu v mislih nek abstraktni bralec. Veliko pesmi pišem kot dialog, kjer imam v mislih konkretnega naslovnika. V tem smislu je pisanje komunikacija. Pesmi, kjer prevladujejo dolgi opisi narave ali tihožitja, me dolgočasijo. V sliki imam rad še nekoga drugega. In razmerja, ki se v tej dvojini vzpostavljajo.

AG: Enkrat si mi v enem izmed najinih pogovorov zaupal, da ti v poeziji ni preveč všeč vključevanje referenc na popkulturo, saj v tem početju ne vidiš druge funkcije kot afirmiranje nekega skupnega kulturno-družbenega polja, s katerim se bralec lahko poistoveti. Lahko o tem poveš kaj več?

MD: Imel sem obdobje, ko sem zelo rad pisal pesmi, ki so vsebovale veliko referenc na popkulturo in na kakšne točno določene kraje, osebe. Menim, da pesem s tem izgubi neko brezčasje. Zdi se mi, da vsaka dobra pesem lahko stoji brez popkulturnih referenc, ker so temelji nekje drugje. Reference morda lahko pesem oplemenitijo do neke mere, same po sebi pa so precej prazne.

AG: Se pravi gre za nekaj, kar ne bo funkcioniralo izključno zdaj, ampak tudi v kakšnem drugem času.

MD: Nimam zdaj v mislih ravno tega, da bo to funkcioniralo tudi čez petsto let, temveč da moraš velikokrat zelo pametno uporabiti te reference ali neka oprijemališča. Zelo malokrat neka konkretna popreferenca celotno pesem potegne navzgor; mislim, da je to zelo redko. Lahko sicer malo doda, zviša učinkovitost napisanega za nekaj procentov, pristavi nek umišljen element ali občutek nekega okolja, neke atmosferskosti. Tisto, kar v pesmi butne, po navadi nima veze s popkulturo.

AG: Gre pa pri tem vključevanju referenc seveda tudi za določene vplive. Katero delo ali kateri avtor pa je vlival nate, če je?

MD: V različnih obdobjih so vplivali name različni avtorji, te sem seveda skušal posnemati. Šlo je precej učbeniško in kronološko, od prvih rimanih pesmi pod vplivom Prešerna, pa potem do misterioznega Lorce in šokantnega Kosovela in Šalamuna. Kasneje Dane Zajc, Salvatore Quasimodo, Nazim Hikmet, Pablo Neruda, Dragutin Tadijanović, Raymond Carver, Tatjana Gromača, Jacek Podsiadło in ostali t. i. Brulion pesniki, Frank O’Hara, Ben Lerner in tako naprej. Zmeraj so mi bile všeč stvari, ki grejo do neke mere v meso, ki so stvarne. Nikoli nisem pretirano maral hermetične poezije.

AG: Kaj pa zadnje čase najraje prebiraš, po katerih avtorjih najraje posegaš? Bi katero delo še posebej rad priporočil Koridorjevim bralcem?

MD: Jan Wagner, to je nemški pesnik, ki ima na Lyriklinu precej pesmi, tudi v slovenščini. On mi je odličen. Se dobi njegovo knjigo v angleščini na bookdepositoryju. Pa recimo Ocean Vuong, ki se je iz Vietnama preselil v Ameriko in pred kratkim napisal prvenec Night Sky With Exit Wounds – tudi ena taka poezija, ki ignorira ta vse prevevajoči cinizem in si upa biti malo melodramatična, kar se mi zdi včasih super. Tudi Bruce Cohen mi je noro dober. Na slovenski literarni sceni me vsakič znova preseneča Miklavž Komelj. Ne vem, kaj sem sploh nazadnje še kaj bral … Anja Golob! To je res super.

AG: Ker veliko posegaš po tujih avtorjih, kako glede na nivo ocenjuješ slovensko poezijo v primerjavi s tujo?

MD: Slovenska poezija v primerjavi s tujo? Premalo mesa, jajc, premalo človeka je notri. Premalo inovativnosti, preveč podobnosti. Ne bom omenjal imen, ampak malo slovenske poezije mi je res noro dobre, tako iskreno. Sem pa veliko v stiku s temi mlajšimi ustvarjalci in delajo res zanimive stvari. A večinoma je slovenska poezija kar malo zaspana.

AG: Potem tudi ne vidiš kakšne svetle prihodnosti zanjo?

MD: Niti ne, še Katja Perat je šla v Ameriko (smeh). Saj mogoče sem malo prestrog, ampak res mi ni všeč veliko stvari. Rekel bom nekaj, kar vsi že vemo: na leto v Sloveniji izdamo 250 pesniških zbirk, Slovenci smo očitno mahnjeni na pesnjenje, radi zelo veliko pišemo. Po drugi strani pa so zgovorni podatki o izposoji poezije v knjižnicah in prodaji zbirk v knjigarnah. Poezija se ne izposoja in ne prodaja. Mislim, da iz tega izvira prepad med kvaliteto in količino. Potrebno je brati tuje stvari, da se osvobodiš kulturno-referenčnega konteksta. Nekoč mi je na zabavi nekdo rekel: »Ali ni tako, da se vsa slovenska poezija samo ukvarja z avtorjevo lastno nemočjo?« Nerad bi posploševal, a razlike v poeziji tujih avtorjev so res bolj vidne. Imaš recimo Poljake, ki so precej esejistični, recimo Wisława Szymborska, ki na precej nekonvencionalen način pristopa do opisov določenih čustvenih stanj. V Ameriki imaš Billa Collinsa, ki napiše pesem o smrti očeta, a je ta smrt opisana le v enem verzu, vse drugo so same banalije in te ravno zato to tako zadane. V slovenski poeziji pogrešam stvari, ki bi te na podoben način res butnile, ampak to zdaj ne pomeni nekaj povsem na prvo žogo udarnega, sekanje glav, predajanje takšnim in drugačnim obscenostim. Zame to pomeni nekaj, česar ne pričakuješ. Ta invencija, ki sem jo na začetku omenil, ta inovacija mi je pri teh stvareh res zelo pomembna.

AG: Pa naj se na koncu ponovno navežem na enega izmed tvojih verzov, ki naj tokrat služi kot zadnje vprašanje. Nekje namreč zapišeš: »Povej mi eno svojo lastnost, / ki je ne bi mogel nikoli spremeniti.«

MD: To je podobno tistemu vprašanju, ko greš na intervju za službo in te vprašajo: »Povejte mi svojo najslabšo lastnost,« ljudje pa potem odgovarjajo: »Oh, preveč delam, ne vem, kdaj bi se ustavil!« (smeh). Težko vprašanje. Bojim se stvari, ki jih ne bi mogel nikoli spremeniti. Upam, da me bo sprememba rešila (smeh). Bom pa vseeno odgovoril, in sicer z enim drugim verzom: »da venomer tekam za obetom razumevanja«.