9. 11. 2016 / Literatura
Anja Grmovšek (1993) je magistrica profesorica slovenistike in primerjalne književnosti, pesnica, bralka in literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti.

Mirjana Bobić Mojsilović: Lakota

Ena najbolj prevajanih in prodajanih srbskih pisateljic, Mirjana Bobić Mojsilović, je roman Glad v srbščini izdala že leta 2009, a smo prevod v slovenščino dobili šele šest let kasneje. Tako kot njena dva prejšnja romana, Dnevnik srbske gospodinje (2009) in Abeceda mojega življenja (2014), je tudi tega prevedel Slavko Barić. Že po prvem prebranem stavku pa lahko ugotovimo, da se je avtorica Lakote lotila nekoliko drugače, a vseeno nič manj trivialno kot ostalih dveh romanov.

 

Za razliko od Dnevnika srbske gospodinje in Abecede mojega življenja, kjer zgodbi spremljamo skozi oči ženskih protagonistk – emocionalne Anđelke, ki išče idealnega moškega, a najde neidealno Srbijo, in zapuščene Beograjčanke Vesne –, zgodbo o lakoti po uspehu, denarju in uresničevanju ciljev, ki se sčasoma stopnjuje v vse večjo požrešnost, posreduje prvoosebni moški pripovedovalec. Ta skozi celoten roman ostaja neimenovan, zaradi česar bi lahko dejali, da tovrstna lakota ne zadeva le njega, temveč sega širše, česar se zaveda tudi sam protagonist, ko pravi, »da je bila takšna lakota pravzaprav pomanjkanje imenitnosti; nikoli ni bila samo trenutna, vedno je vsebovala nekakšen genetski spomin na lakoto, v njej so bile prisotne cele družine, vsi ti lačni predniki«.

 

Roko na srce nam roman ne ponudi ničesar novega. Če nanj gledam nekoliko širše, bi si ga celo upala označiti za srbsko (slabšo) različico Velikega Gatsbyja. V romanu kar mrgoli podobnosti s Fitzgeraldovim najslavnejšim delom, kar je na trenutke prav moteče. Poleg same zgodbe – fant, ki je odraščal v revnem okolju, se tega sramoval in si prisegel, da česa takega kasneje v življenju ne bo trpel, si z nelegalnimi posli utrl pot v svet bogatih, si nagrabil materialne dobrine in na koncu, ob finančnem zlomu, spoznal, da zaradi zanemarjanja vseh osebnih stikov z drugimi ljudmi nima ničesar, na kar bi se v življenju lahko oprl – je v romanu vse preveč tudi dobesednih navezav na Gatsbyja. Protagonist o svoji simpatiji Suzani namreč pravi, da je bila »Daisy njegove mladosti«, a se takoj zatem opomni, da sam ni »ne veliki ne Gatsby«, nekaj strani zatem pa, ko govori o svojem finančnem vzponu, pove sledeče: »Fitzgerald za Gatsbyja evfemistično pravi, da je bil njegov finančni uspeh zavit v pajčolan skrivnosti, zato tudi od mene ne pričakujte nobenih podrobnih opisov mojega bogatenja.«

 

Morda si večjo pozornost zasluži to, kako je zgodba napisana, ne pa njena vsebina. Mojsilović ima namreč izredno tekoč in liričen jezik, prežet s primerjavami in naštevanji, predvsem pa s ponavljanjem, kar daje stavkom tudi nek svojevrsten ritem: »Povem vam, narejen sem iz njenih oči in njegovih ustnic, narejen sem iz kovinskega hranilnika, v katerega so zame vtaknili prvi bankovec, narejen sem iz hranilne knjižice, iz kredita za kombinirano pohištvo, za tapete, pralni stroj, narejen sem iz fiata 850, iz izleta na Trešnjo in čevapčičev ob koncu šolskega leta.« Vendar je to na žalost eden redkih svetlih aspektov romana.

 

Delo je enostavno preveč predvidljivo, da bi mu nasedli in zgodbo odkrivali postopoma, stran za stranjo. Poleg tega vsi vemo, kaj se zgodi z junaki, ki jih zaslepljenost po ugodju žene do te mere, da pred seboj ne vidijo ničesar drugega kot dragih restavracij in oblek svetovno znanih modnih oblikovalcev. In vemo, kaj jim na koncu, ko vse to izgine, tudi ostane – beda. In sicer lastna, osebna, moralna beda, ko spoznajo, da v vsem tem času niso poleg finančnega uspeha uspeli na nobenem drugem področju in da niso znali stkati pravih prijateljskih vezi, se zaljubiti in si ustvariti družine. Nič drugače ni z junakom Mirjane Bobić Mojsilović. Da bi to ugotovili, pa seveda potrebujemo tajnico Stelo, ki v pismu, v katerem daje odpoved, jasno pove, da so takšni ljudje, kot je on, »nesposobni ljubiti kogarkoli razen sebe« in »ne morejo nikoli potešiti svoje lakote po ljubezni drugih«, ogledalo realnosti pa mu nastavi tudi Srđan, njegov najboljši prijatelj iz otroštva, ki se kasneje poroči in si ustvari družino prav s Suzano. Ni kaj, odličen material za še en hollywoodski film.

img_0002438100