26. 9. 2022 / Literatura / Recenzija
Tinkara Vukadinović Kastelic (2001) je diplomirana prevajalka za slovenski, angleški in francoski jezik (Filozofska fakulteta UL). Trenutno obiskuje magistrski študij Plurilingvistike in interkulturalnosti na Univerzi v Strasbourgu v Franciji. Svoja besedila objavlja na različnih kulturnih platformah, v glavnem pri Koridor KU ter pri LUD Literatura, v sklopu projekta Mlado pero pa je sodelovala tudi s časnikom Delo (2021). Od leta 2020 sodeluje s Centrom za jezikovne vire in tehnologije UL (CJVT UL) na področju slovenskega jezikoslovja in slovaropisja.

Miljenko Jergović: Rodbina

Založba: Sanje
Leto izida: 2020
Prevod: Aleksandra Rekar

Rodbina (2020) Miljenka Jergovića je eno najodmevnejših (in najobsežnejših) del, ki so v zadnjih desetletjih nastala na tleh nekdanje skupne države in ki o njej pripovedujejo. Zanjo je Jergović leta 2015 prejel prestižno črnogorsko Njegoševo nagrado, prevajalka Aleksandra Rekar pa je bila za slovenski prevod nagrajena s Sovretovo nagrado.

Rodbina je psihološko-zgodovinski roman, v katerem biografsko meji na avtobiografsko, kjer romaneskno prehaja v dokumentarno, pripovedno v fragmentarno, fiktivno v stvarno, javno v zasebno. Je avtorjevo najambicioznejše delo, v katerem zanj značilne teme, prepoznaven slog in nezaslepljena problematizacija še posebej pridejo do izraza.

Delo Rodbina je sestavljeno iz sedmih delov: Tam, kjer živijo drugi ljudje, predavanje; Stublerji, družinski roman; Rudarji, kovači, pijanci in njihove žene; Mama Ionesco, reportaža; Inventarna knjiga; Koledar vsakodnevnih dogodkov, fikcije; Zgodovina, fotografije. Nekateri deli se dodatno delijo še na številna poglavja.

Na čelu družinskega drevesa, ki ga avtor (p)opisuje, je njegov praded Karel, Nemec iz romunskega Banata, ki je vse življenje preživel v Bosni s svojo slovensko ženo, pripovedovalčevo prababico Ivano Škedelj. Karel in Ivana imata sina, Rudija, in tri hčere, Regino, Lolo in Olgo. Karlove hčerke so bile poročene v Bosni, sin je študiral na Dunaju in v Gradcu. Doma so govorili nemško, zunaj pa srbohrvaško. Ko je praded Karel prišel v Bosno, se je država imenovala Avstro-Ogrska, vendar je večino svojega življenja živel v Jugoslaviji.

Babica Olga, Karlova hči, ter njen mož, ded Franjo Rejc, na svojih ramenih nosita breme krivde za smrt prvorojenca Mladena, ki je mlad padel kot nemški vojak v Slavoniji med drugo svetovno vojno. Javorko, Mladenovo sestro in pripovedovalčevo mater, ki pri svojih starših ni bila zaželena, je prav tako zaznamovala izguba brata, nato pa še nesrečen zakon. Roman sledi zgodbam Karlovih otrok in vnukov do smrti njegove zadnje vnukinje, Javorke, ki je živela v Sarajevu, in z njo zloma družinskega drevesa.

Preden avtor v romanu razplete kompleksno skoraj stoletno zgodovino družine Stubler, vsebino dela napove s kratkim predavanjem Tam, kjer živijo drugi ljudje, v katerem raziskuje, kaj pogojuje konceptualizacijo posameznikove identitete, se nenehno vrača k vprašanju domovine in pripadnosti, ozavesti posledice in pomen vojn na Balkanu (v glavnem v Bosni) ter nenazadnje poudarja vlogo jezika pri vzpostavitvi ter ohranjanju kolektivnih in individualnih narodnih in družbenih identitet. Bralca nagovori neposredno ter z njim spregovori o svoji osebni zgodovini, zgodovini svoje družine ter »raznorodnih okoljih in zapleteni jezikovni situaciji«, ki jo spremlja, na podlagi tega pa razmišlja o razsežnostih koncepta skupnosti in naše vloge v njej. Poznavalci Jergovićevega opusa člane avtorjeve širše, pa tudi ožje družine, ki smo jih spoznali že v prejšnjih avtorjevih delih (npr. Oče/Otac, 2010), pozneje prepoznajo tudi v likih romana Rodbina. Mestoma prebiramo tudi že poznane prigode iz Jergovićevega življenja na Hrvaškem, toda ker so opisane z drugega zornega kota, imamo le poredko občutek, da beremo nekaj, kar smo že prebrali.

Tudi o jezikovni situaciji v bivši Jugoslaviji Jergović razmišlja na primeru jezikovne ideologije in hierarhij, ki so se vzpostavile znotraj njegove lastne družine. »Toda šele zdaj boste videli, kako zapletena je bila in kako lahko jezik določi človekovo usodo,« zapiše avtor o jezikovni pokrajini bivše Kraljevine SHS in pozneje Kraljevine Jugoslavije. S to trditvijo se zagotovo z lahkoto poistoveti ne samo vsak bivšejugoslovanski, temveč celo sleherni slovenski bralec, kajti zgodovina in razvoj našega naroda sta bila izrazito zaznamovana prav z vprašanjem jezikovne situacije in družbenega statusa sobivajočih jezikov, kot so nemščina, italijanščina, francoščina, srbohrvaščina in, nenazadnje, slovenščina. »Mladenov ded Karlo je bil narodno zaveden Nemec, tako da je s svojimi štirimi otroki vse do smrti govoril izključno nemško. […] Z vnuki je govoril v obeh jezikih, vendar šele po tistem, ko so ga nagovorili v nemščini. Če so ga pozdravili po hrvaško, se je opa Karlo pretvarjal, da jih ne sliši,« beremo v uvodnem predavanju Tam, kjer živijo drugi ljudje, ter nato: »Čudna so bila nedeljska kosila, se govori, kadar se je zbrala vsa družina. Obstajala je stroga jezikovna procedura, kakršno je dandanes najbrž najti le še na sedežu Evropske unije, ne da bi se kdor koli vprašal, zakaj mora biti tako. Opu Karlu je bilo veliko do njegovega nemštva in njegove izbranosti med ljudmi, čemur so se morali vsi drugi prilagoditi. V zameno jim ni nihče, še najmanj on, branil biti to, kar so, in med samo govoriti v jezikih, ki so jim po volji.« Jezik igra pomembno vlogo tako v javnem kot v zasebnem življenju, je predmet individualne in kolektivne družbene identifikacije, pripadnosti. Opominja nas, da je izbira jezika v vsakem trenutku ideološko motivirana, nikakor ne naključna ali nepomembna. Karel Stubler je Nemec, ker govori nemško in to zahteva tudi od svojih potomcev, njegovi otroci in vnuki pa niso Nemci, četudi znajo uporabljati nemški jezik kot sredstvo komunikacije, kajti raba nemščine pri njih ni identifikacijsko, temveč situacijsko pogojena – kot je v Bosni situacijsko pogojena Karlova raba srbohrvaščine.

Toda Rodbina opozarja predvsem na večplastnost človekove identitete, in sicer prav na primeru jezika. Kaj pravzaprav pomeni pripadati, kaj je domovina in zakaj? Je domovina jezik, kraj, država? Jergović pravi, da ve zgolj, kaj domovina ni. Beremo: »Revna deželica Bosna, […] takšna Bosna je bila za opa Karla in njegove ideje idealen kraj za življenje. […] Čeprav je bil Nemec, je bila [Nemčija] zanj tuja dežela. Kadar so ga povprašali o tem, je mirno odgovoril, da tam nikoli ne bil mogel živeti, ker so ‘tam drugi ljudje’. Kar zadeva mene, vse do danes nisem slišal za točnejšo opredelitev tega, kaj ni domovina.« Če je Karel Nemec, ki od svojih bližnjih zahteva, da ga vsaj pozdravijo v njegovem maternem, nemškem jeziku, hkrati pa se doma ne počuti v rodni Nemčiji, temveč v »revni deželici Bosni«, je Karel pravzaprav Bosanec, Nemec, oboje ali nič od naštetega? Morda je domovina preprosto tam, kjer te soljudje spoštujejo, ti stojijo ob strani, ko te hoče nekdo zapreti v taborišče, ker si nekomu drugemu nekoč ponudil pomoč, pa to ni več prav, kjer tvoj jezik ni uradni, pa ga s teboj vseeno kdo spregovori, ker čuti, da si ti ravno toliko tam doma, kot je tam doma on sam … Ali pa ne.

Kot je v romanu Oče posebno pozornost namenil liku očeta, v Rodbini, še posebej pa v poglavju z naslovom Mama Ionesco (reportaža), Jergović razmišlja o materi Javorki. Njun odnos je kompleksen, hkrati oster ter mestoma ganljiv. Ganljiv predvsem zato, ker v romanu pripovedovalec (v kolikšni meri je ta inkarnacija Miljenka samega, ve zgolj sam avtor) obuja spomine ter se postopoma poslavlja tako od nje kot od rodnega Sarajeva. Ker so Jergovićevi liki izrazito večplastni, bralec do nobenega od njih ne more ostati ravnodušen, še toliko bolj, ker je Rodbina tudi zgodba o vojnah, umorih, tragedijah, izgubah, odnosu med starši in otroki, pa tudi zato, ker sočutje do članov svoje družine občuti tudi Jergovićev protagonist. Roman poleg dokumentarne natančnosti, s katero avtor popisuje kroniko svoje družine, odlikuje tudi socialnopolitična kritičnost ter eksistencialna inkvizitivnost, ki od bralca zahteva odprto, nepristransko refleksijo o pretekli in polpretekli zgodovini naših krajev.

Kljub očitkom nekaterih roman nikakor ni neberljiv, vendar tudi ni lahko poletno branje ali jugonostalgična fantazija. V Rodbini Jergović namreč skozi usodo lastne družine pripoveduje o neusmiljeni polpretekli evropski in balkanski zgodovini. Zaradi obsežnosti in dokumentarnega sloga roman vsekakor zahteva vztrajnega, nikakor pa ne trmastega bralca. Po romanu naj posežejo ljubitelji zgodovinskih romanov in kronik – ali pa tisti, ki jim je balkanska književnost (z Balkana o Balkanu) še posebej blizu. Delo, ki na skoraj tisočih straneh odstira podobo neke družine in nekega mesta, velja za opus magnum avtorja, v katerem mnogi prepoznavajo Iva Andrića našega časa.

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

                         
Miljenko Jergović: Rodbina (Sanje, 2020)