Mila Haugová: Dama in samorog

Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2022
Prevod: Andrej Pleterski
Spremna beseda: Veronika Dianišková

Mila Haugová (1942), slovaška pesnica in prevajalka, je izdala 24 pesniških zbirk, katerih glavne teme se prepletajo in z vsako novo zbirko nadgrajujejo, to pa so ljubezen, čutnost, položaj ženske, emancipacija ženskega jaza, odnos med žensko in moškim, osebne izgube, spomin, mitologija, simbolika vrta, pisánje kot tako, smrt. Pesnica je med drugimi prejela priznanje slovaškega Književnega sklada v kategoriji za izvirno književno ustvarjanje, nagrado Dominika Tatarke za najboljše literarno delo in leta 2020 mednarodno literarno nagrado vilenica. Njena poezija je prevedena v mnogo jezikov, prav tako pa se je Haugová predstavila na več kot štiridesetih festivalih in avtorskih branjih po Evropi ter v zadnjih letih gostovala na berlinskem festivalu svetovne poezije Weltklang – Noč poezije (2017) in na pariškem knjižnem sejmu (2019). Haugová je tudi cenjena prevajalka iz angleščine, nemščine in madžarščine, vpliv pa je opazen v njenih pesmih, saj je med drugimi prevajala tudi Sylvio Plath, Anne Sexton in Paula Celana.

Dama in samorog naslavlja tako pesniško zbirko kot izbor štirih zbirk Mile Haugove, ki jih je izbral in prevedel Andrej Pleterski. Izbor je sestavljen iz štirih zbirk: Nostalgija (1993), Dama in samorog (1995), Izginjanje angelov (2008), ki se deli na dva razdelka – »Levitacije« in »Plant Room«, ter Cetonia Aurata (2013).

Nostalgija je zbirka, ki se začenja s citatom Paula Celana: »… bitju z dušo, ki s svojim glasom / in nemostjo / išče pot«, kar je primeren uvod za pesmi, ki govorijo o bolečini ob izgubi partnerja, soočanju z njo, o bojih vsakdana, ki sledijo, samoti in postopnemu vračanju v življenje. Haugová se v pesmih pogosto navezuje na svetopisemska besedila, svojo bolečino izraža s citati iz psalmov, pogosto pa se tudi medbesedilno navezuje na druge avtorje.

Tako v pesmi Psalmi pravi: »O Bog, daj, da že obmolknem; / moje grlo odprt grob«. Ti verzi, ki jasno kažejo na njeno trpljenje in so obenem prošnja Bogu, da naj jo vsega odreši, ter ponavljanje verza »odpusti mi, da živim« pa pesmi dodajajo tudi obliko litanije. Vendarle se pesnica še naprej sprašuje, če je bil Bog pravičen. Končnega odgovora ne najde, saj ne ve, kdo jo bo ljubil po smrti, in pravi: »Neberljiva je pisava onega sveta.«

Pesmi, ki sledijo, nosijo latinske naslove, na primer Requiem aeternam – večni počitek, Kyrie Eleison – Gospod, usmili se nas itn., kar vnovič potrjuje prisotnost in pomen krščanstva v poeziji Haugove. Na trenutke bi lahko rekli, da ji vera predstavlja uteho, pomoč, obenem pa pesnica dejanja Boga tudi preprašuje. Prav tako je pogost motiv maske, pod katero skriva svoj trpeči obraz, ko ugotavlja: » … srečnejši si, manj je potrebnega / za tvojo pogubo.«

Poleg citatov pa se pesnica navezuje tudi na Mozarta, Novalisov modri cvet, sebe pa vidi kot umetniško delo: »Alone in Bed, 1992, oil, canvas … / … samota na platnu 180 x 200 cm«. Zanimiv je način, kako dobesedno izrazi ritem z znaki za naglašene in nenaglašene zloge »UU –  UU – vonj smrti UU –,« skozi zbirko pa žalosti, obupu in tesnobi navkljub (spet) čedalje bolj zaupa v ljubezen, življenje, in predvsem besede. Menim, da to lepo izrazi s stopnjevanjem v verzu: »nagniti se iz lagodne ravnodušnosti / : v sliko / v pesem / v smrt […] vse je dovoljeno / razen ljubezni,« v stihih, ki sledijo, pa se že kaže svetloba, ki vstopa v njen vsakdan. Obenem pa Haugová jasno izrazi moč in pomen, ki ga ima poezija zanjo: »za vedno se boš / zaprla v besede / kjer želiš pre- / bivati,« obenem pa ji poezija služi tudi kot klic Bogu: »Gospod, ne dopusti, da nehava ljubiti!« Tako pesnica po eni strani še naprej izraža bolečino in dvom, ki jo prevevata, a hkrati nadaljuje z velelnikom: »Brezpogojno se sprejmi,« nakar svoje telo že začne imenovati svetišče: »v katedrali sebe.«

Naslednja zbirka v izboru Dama in samorog prikazuje pesničino raziskovanje lastnega jaza, »razkrinkanja sebe«,  odnosa do partnerja, vseobsegajoče ljubezni, pojavljajo pa se tudi motivi odnosa med materjo in hčerjo, vse skupaj pa še naprej spremlja poetološka tematika. Posebnost te zbirke je, da vsebuje odlomke, ki spominjajo na pripovedke o samorogu.

V pesmi Dama in samorog Haugová pravi: »Nastavljam, kar je ranljivejše,« že v naslednji, Pisanje, pa »… pustiti vse za- / krito v besedi,« kar nato zaključi z »ljubiva se brez samcate besede.« Pesnica tako prikaže, kaj sta zanjo ljubezen in poezija, ter kaj tvorita skupaj. Dejstvo je, da se pesnica skozi poezijo razgalja, tvega prizadetost, vendarle pa je to medij, v katerem se upa izraziti, pokazati, kdo je. Na ta način počasi snema maske in začenja Pripadati sebi, saj »Alfa želi pesem, ki pa še vedno umira, / mogoče tudi ona. Pesem kljubuje, pesem je voda«. Snemanje mask pa je jasno vidno predvsem v pesmi Maska telesa, ki jo Haugová začenja z Aristotelovo definicijo metafore, pozneje pa v njej citira različne avtorje, na primer Virginio Woolf, Franza Kafko, Sapfo itn., ter z njihovimi besedami poudari svoje videnje družbe, položaja ženske v njej in vloge materinstva. To izrazi z besedami: »kljubovala je telesu, ki ga je spremljal obup […],« vendarle pa zaključuje z upanjem: »kar se je zgodilo, je bilo zgolj preludij, / nasmej se spet z vsem telesom.« In čeravno boj traja, saj »obrt sveta je vztrajno biti«, je ravno beseda tista, h kateri se pesnica neprestano vrača. Beseda in ljubezen: »ne govoriti dihati zgolj / čiste zloge srca.«

Izginjanje angelov je tretja zbirka, uvrščena v ta poetični izbor, gradijo pa jo občutki žalosti ob smrti matere, razhodu s partnerjem, doživljanje nje same kot hčere in sprejemanje nepreklicnosti smrti, kar pa zmore sprejeti in preživeti s podobo vrta, ki je njeno zatočišče, kraj, kjer ne goji le rastlin, temveč tudi besede – njeno zavetje.

Zbirko gradijo žalostinke, »canto triste«, nekatere pesmi se v spremenjeni obliki pojavijo dvakrat, pomembno je opazovanje »à mater« ter poslušanje visokega neznanega glasu. Prav tako je čutiti tudi intertekstualno navezavo na Borgesovega Alefa: »Kot bi neskončna kamera snemala neskončen Prostor.« Omenjeno neskončnost lahko zato razumemo kot neskončnost ljubezni, bolečine ob razhodu, smrti, obenem pa tudi neskončnost Boga, oziroma nečesa, kar nas presega.

Svojo razdvojenost v svetu pesnica prikazuje tudi grafično, in sicer z vmesnim praznim prostorom sredi verza: »jaz sem    tukaj / sanje    so / tam […],« a vendar je ljubezen tista, ki ji daje moč, upanje. Pesnica pa se ne omeji le na partnersko ljubezen, temveč opisuje tudi spomine iz »strahovlade otroštva« in bojazni, ki so jo obdajale takrat, ter norm, ki jih je bila kot ženska naučena sprejeti. Svojo krhkost ter vpliv časa in prostora, v katerem je živela, pa izrazi z verzi: »vidna z vseh strani počasi in narahlo prepuščaš / prostor in kraj / in to veš …« Gre za še en prikaz pesničine tankočutnosti in obenem ranljivosti, ki jo je pripravljena pokazati svetu in tvegati lastno prizadetost. 

V razdelku »Levitacije«Haugová še naprej premaguje bólečino nesrečne ljubezni, zdi se ji, kot da izginja nek del nje same: »izginjanje: absolutni verz.« Vendarle pa še naprej tu zanjo ostaja poezija, »pleti rastline (besede) / … rastlinjak večnosti …«, ki pretehta »izginjanje: kot Virginia Woolf«, s čimer kaže na to, da ji poezija predstavlja oporo v najtežjih trenutkih, ko je ena od možnosti tudi smrt. Kljub temu da izhoda ne vidi, saj je njen razhod s partnerjem dokončen, pa ljubezen ostaja in »včasih je videti kot sreča«. Podton izgube in žalosti, ki spremlja celotno zbirko, se počasi prevesi v upanje, kar pride do izraza v razdelku »Plant room« – »Rastlinosoba«. Zdi se, da pesnica svojo vero v življenje najdeva nekje onkraj, v poeziji, pa tudi »v sobi polni rastlin. Rešenih / bolečine«. Krhkost odnosov, ljubezni in življenja spozna za nekaj neizogibnega: » … da lahko vse izgine če le / za hip zapustimo dodeljeno nam / čuvajsko mesto …« Mesto, ki je za vsakogar drugo, ravno ta drugost je ključna za njegov obstoj.

Zadnja zbirka tega izbora, Cetonia aurata, kar je latinsko ime za hrošča po imenu zlata minca, že z naslovom napoveduje tematiko: pri mincah je težko razločevati samico od samca, kar postane prispodoba za preplet moškosti in ženskosti, ki je celovit pri ljubljenju, vendar nikoli totalen. Moškega in žensko namreč vedno loči prostor, beseda, pisanje, kar pa je obenem tudi pogoj, ki omogoča dialog med njima.

Pesnica se zaveda nenehnega toka časa: »ne zaostajava za to kruto odmerjeno uro. / … rodiva se … gledava … to napiševa … canti amore …« in prav zato » […] z dvema zlatima / hroščema z zelenim kovinskim leskom …« opozarja na preprostost lepote, ljubezni v prvobitni naravi. Gre namreč za preplet duševne in telesne ljubezni, kar pa je kljub trpljenju razlog, da še živi, časti življenje.

Za Milo Haugovo je ljubezen esenca življenja, način »pritegniti se v življenje / v novo rojstvo«, ki ji (nam) omogoča bivanje, olajšanje, ko je potrebno »vzpostaviti vnovič red / kot opečnati zid skozi katerega špranje bi k nama / prodirala zapoznela (čudovita svetloba)«, takrat ko se pesnici zdi vse preprostejše in lahko zadiha.

Poleg ljubezni pa je seveda poezija tista, ki osmišlja pesničino življenje. Prav verzi so tisti, skozi katere Haugová izraža svoj notranji svet žalosti, bolečine, trpljenja, hrepenenja, a tudi sreče, upanja in oči, uprtih navzgor: »pišem torej preživim / (vse) / – – – skoraj – – – / (skoraj srečna).«

Na vprašanje, »kako lahko taka ranljivost (dve telesi skupaj) preživi dlje od / trenutka / povezanosti?«, pa odgovarja: » … ker sem ženska ki piše …«

Menim, da je prav zadnji citat ta, ki najbolje povzame celotni izbor. Ob branju pesmi se bralec namreč zave, da v ozadju nekako potiho ves čas obstaja nekaj, kar pesnico žene naprej, kar ji ne dovoli odnehati, obupati, se obrniti stran. Mila Haugová namreč neprestano vzdržuje pogled, stik z vsem, kar jo obdaja, kar jo teži, kar jo razveseljuje. Tako nam daje vedeti, da je mogoče nadaljevati, preboleti, postopoma razumeti in iti naprej, edino, česar ne smemo pozabiti, so ljubezen, sočutje in vera v pisanje.

Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.