Michel Houellebecq: Serotonin

Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2020
Prevod: Iztok Ilc

V zadnjem Houellebecqovem romanu Serotonin spremljamo protagonista Florenta-Clauda Labrousta, samskega moškega v štiridesetih, ki ob obujanju spominov na svoja pretekla ljubezenska razmerja postopoma tone v globine hromeče depresije. Zavedajoč se svojega psihofiziološkega propada, poseže po farmakoterapevtski pomoči nove vrste antidepresiva s prodajnim imenom Captorix, ki viša raven serotonina, »hormona sreče«, toda ob tem drastično zniža nivo testosterona in popolnoma zavre libido. 

Houellebecqova dela tipično odlikujejo iz pripovedi izstopajoči, temeljito premišljeni protagonisti, in Florent-Claude pri tem ni izjema. Dialoga je v Serotoninu razmeroma malo, saj je protagonistovo doživljanje stvarnosti pomembnejše od stvarnosti same. Ravno zato se med Florentom-Claudom in bralcem ustvari močna vez, ki spominja na tiho zavezništvo, prijateljstvo – ker je tak osebni narativ zrcalo naše osebne izkušnje sveta, lik deluje avtentičen, iskren, živ. Tudi mi namreč razpolagamo zgolj s svojim pogledom na svet, ki nas obdaja, zato tako pripoved intuitivno doživljamo kot pristno, protagonista pa kot resničnega.

Lik Florenta-Clauda je bil po izidu romana v medijih deležen številnih očitkov in kritik (primer: Grégoire Leménager, L’obs), kar je v resnici za Houellebecqovega protagonista že pričakovano. Avtor je znan po svojih polemičnih, provokativnih pogledih na družbeno stvarnost ter po prodorni iskrenosti, ki jo vedno znova orisuje v svojih delih. Težko bi prezrli, da je Florent-Claude v Serotoninu na trenutke neizpodbitno aroganten, mizogin šovinist, toda ni nam treba zagovarjati nesporno problematičnih plasti lika, da bi razumeli in cenili srž ranjenega človeka, ki ga je življenje razočaralo, večinoma po njegovi lastni krivdi, in ki zdaj doživlja nezaslepljeno, iskreno samorefleksijo, s katero z lahkoto sočustvujemo in v njej najdemo svojevrstno uteho. Tisti, ki so sami kdaj izkusili intenzivno obdobje klinične depresije, bodo v protagonistu prepoznali svoje lastne vzorce, misli, občutke, intuitivno bodo razumeli njegovo predajo, njegov zaton. Avtor v romanu spretno ilustrira zapleten mozaik bolečine in notranje praznine, značilen za hude depresivne epizode, s čimer pomembno prispeva k razumevanju ter k odprtemu javnemu diskurzu o temah, pred katerimi si včasih raje zatisnemo oči.

Poseben čar daje romanu nenavadno lahkoten, nevtralen slog, ki ga dopolnjuje subtilen, a prodoren smisel za humor. Do problematik, ki jih izbira, se avtor neposredno in argumentirano opredeljuje, pri tem pa se ne ravna po nobeni izmed ustaljenih družbenih norm, zgolj po svoji lastni integriteti. Ta brezpogojna, neokrnjena iskrenost, ki jo pri sicer uveljavljenem pisatelju prepozna tudi nov bralec, je razlog za Houellebecqovo neusihajočo popularnost tako na domačem, francoskem, kot na tujem trgu. Gre za avtorja z zelo zvestim bralstvom, zahvaljujoč tako slogu kot vsebini.

V Serotoninu Houellebecq poudarja predvsem problem krize francoskega kmetijstva pod naraščajočim pritiskom globalizacije in s tem povečanim uvozom tujih izdelkov. Pri tem jasno izstopa iskreno sočustvovanje s stisko kmetovalcev in njegov neusahljivi patriotizem, hkrati pa je razvidno tudi pisateljevo poglobljeno znanje na področju agronomije. Florent-Claude je, tako kot avtor sam, po izobrazbi inženir agronomije, zato njegov pogled na omenjeno problematiko ni laičen, pač pa vključuje pomemben element strokovnosti, kar pri bralcu vzbudi iskreno zanimanje za temo, ki mu je bila do sedaj verjetno tuja. Počuti se namreč vpletenega v zgodovinsko pomemben, prelomen trenutek v francoskem gospodarstvu, ki je predstavljen tako večplastno, da se do njega lahko jasno opredeli, zaradi pristnosti interpretacije pa se nanj tudi čustveno odzove. Eden najmočnejših motivov romana (ter zagotovo tisti, ki je bil v izvirniku v središču javne pozornosti) je upor francoskih kmetovalcev v odziv na nižanje mlečnih kvot, upor, ki so ga po izidu dela nekateri primerjali z gibanjem rumenih jopičev (gilets jaunes) leta 2019 v Franciji in avtorju pripisovali domala preroško, jasnovidno vlogo, čemur sam nasprotuje.

Pri Houellebecqovih delih se poleg družbenopolitične problematike vselej lahko nadejamo tudi nazornih opisov spolnosti ter sočnih jezikovnih vulgarizmov, toda v Serotoninu sploh bralca, ki avtorja še ne pozna, mestoma zagotovo preseneti tudi radikalnejša perverzija. Avtor namreč v pripoved vključi tako prizore bestialnosti kot pedofilije, vendar ne zato, da bi ju upravičeval, temveč da bi s pomočjo skrajnosti ponazoril sprevrženost človeškega delovanja ter ustvaril kontrast protagonistovi impotenci, ki se v svetu, polnem anomalij, zdi skoraj neizbežna, morda celo svetniška. V romanu Houellebecq namenoma prekorači mejo dobrega okusa, da bi pri bralcu zbudil občutek nelagodja, gnusa in strahu ter hkrati spodbudil premislek o načinu življenja v sodobnem razvitem svetu, za katerega se kdaj pa kdaj dozdeva, da nam uhaja izpod nadzora.

V slovenščini Serotonin beremo v prevodu Iztoka Ilca, čigar ime najdemo predvsem na platnicah prevodov številnih japonskih del, prevaja pa tudi francosko književnost. Roman je v splošnem ustrezno preveden in tekoče berljiv, jezik je naraven in živ. Kvaliteta (ali zgolj všečnost) prevoda pa žal ni dosledna, temveč opazno niha med posameznimi deli pripovedi. Res neposrečene prevajalske odločitve so v glavnem strnjene na prvih straneh, kar je škoda, saj bralec zaradi njih podvomi o tem, ali bi z branjem nadaljeval ali ne. Zagotovo preseneča, da se prevajalcu markiza de Sada rado zatakne ravno pri bolj žgečkljivih odlomkih; beremo na primer: »Dobil sem napad erekcije /…/ Pozdravil sem jo z običajnimi sredstvi,« kjer v francoskem besedilu stoji »J’étais atteint par une érection /…/. Je la traitai par les moyens habituels« (recimo: Dobil sem erekcijo /…/ Zanjo sem poskrbel[1] kot običajno ali morda po običajnem postopku). Tudi ob neseznanjenosti z izvirnikom zbode v oči nenaravnost, neavtentičnost zgornjih stavkov v ciljnem jeziku, ki teh fraz v taki obliki ne pozna – v slovenščino so namreč dobesedno prevedene posamezne besede, izvzet pa je smisel ter pomen sopostavljenih besed v kontekstu (erekcij prav gotovo ne zdravimo ne pri nas ne v Franciji). Zanimiva je tudi prevajalčeva odločitev glede kulturnih realij, saj v prevodu ohranja na primer besedo »café«, namesto da bi jo prevedel s povsem smiselno slovensko ustreznico kavarna. Kljub temu bi bilo povsem krivično reči, da je prevod slab, kajti glede na zahtevnost prevodne naloge Iztoku Ilcu ne moremo zameriti nesrečno razporejenih, a maloštevilnih spodrsljajev. Houellebecqovi romani niso lahek prevajalski zalogaj – tako leksikalno kot slogovno – in Ilc je vsekakor uspel v slovenski jezik spretno prenesti izvirni šarm in energijo francoskega besedila.

Prevod Serotonina pa poleg ozaveščenosti o družbenopolitičnih problemih spodbuja tudi refleksijo o tem, na kaj je slovensko bralstvo v primerjavi z bralci francoskega izvirnika pripravljeno in na kaj ne. Avtor je sicer družbeno precej konservativen, toda njegovo izražanje, podobe, ki jih slika, ter vprašanja, ki jih z deli odpira, so morda (še) preveč progresivni za slovenski trg. V Franciji, kjer prebivalstvo velja za precej liberalnejše od našega – sploh kar se tiče spolnosti –, je kolektivni odziv na Houellebecqovo provokacijo (kajti pogosto gre pri njem prav za to, za provokacijo) vselej manj buren kot pri nas. Toda ravno zato, ker Houellebecqova proza pri nas zares buri duhove, verjamem, da ima pomembno mesto v naši prevodni književnosti, kajti jasno opozarja na kulturne razlike med evropskimi narodi ter spodbuja razmislek o tem, kaj te razlike povzroča in ali jih želimo ohraniti ali ne. 

A vprašanje o pripravljenosti bralstva nikakor ni omejeno zgolj na tematiko spolnosti, temveč se dotakne tudi drugih občutljivejših tem, med katerimi pri Houellebecqu izrazito izstopa predvsem odprti diskurz o depresiji in drugih duševnih boleznih, ki se jih pri nas še vedno pogosto lotevamo z nezdravo balkansko ignoranco in nonšalanco. Mar to počnemo kljub temu, da smo med evropskimi državami tik pod vrhom po številu samomorov, ali smo si to nečastno mesto priborili ravno zaradi vztrajnega zatiskanja oči? Houellebecqov Serotonin od nas vsekakor zahteva, daočesno prevezo končno snamemo.

Toda – z očesno prevezo ali brez – do Houellebecqovih del ne moremo ostati ravnodušni. Vanje se zaljubimo, jih sovražimo, jih zagovarjamo, jih ostro kritiziramo. Roman preberemo z užitkom in na en mah ali pa ga že pred polovico zgroženi zapremo. Ne glede na osebni okus moramo priznati, da gre za vrhunskega, kultnega sodobnega francoskega književnika, čigar edinstveni slog in značilno polemična pripoved predstavljata pomemben doprinos tako evropski kot svetovni prozi. Ilčev prevod Serotonina, ki dopolnjuje dolgo vrsto Houellebecqovih del, prevedenih v slovenski jezik, to potrjuje.

[1] Francoski glagol traiter res lahko pomeni pozdraviti, kadar se nanaša na bolezen, toda tu je uporabljen v drugem izmed svojih sicer številnih pomenov, torej poskrbeti za ali angleški to handle (I handled it …).