Med skednjem in pesmijo
Primož Čučnik: Osel in senca
Založba: LUD Šerpa
Leto izida: 2024
Zbirka Osel in senca Primoža Čučnika je prostorska, spominska in estetska kartografija, utelešena v razslojeno in večžanrsko pesniško strukturo. Pesnik v njej premišljuje koncept doma kot fizičnega prostora in kot notranjega doživetja, a tudi kot metaforo ustvarjalnega procesa. Obnova starega skednja postane iztočnica za globlji premislek o jeziku, zgodovini, telesu, naravi in vsakdanji materialnosti, pri čemer zbirka ves čas ohranja rahločuten stik z ruralnim svetom in njegovimi simboli.
Zbirka je razdeljena na tri ključne enote – Prolog, glavni cikel Šmaver z več podpoglavji, in Epilog, kar bralcu omogoča postopno poglabljanje v prostorski in duhovni svet, ki ga pesnik izrisuje. Že v Prologu začutimo osnovno atmosfero zbirke: mrzel veter kot zunanja nevarnost, ki jo premaguje notranja toplina, nelagodje ob samoti, pa tudi drobne sledi življenja – dela na njivi, gibanja generacij, cikličnost letnih časov. Strah, ki se tu pojavi, je tih in oseben, usmerjen proti pozabi: strah pred tem, da bi izginili prostori, predmeti, besede in načini življenja, ki so oblikovali pesnikovo otroštvo in dediščino. Čučnik oblikuje preprosto, a globoko vez med človekom in pokrajino, med osebnim spominom in širšo kulturno usedlino.
Jedro zbirke, cikel Šmaver, sestavljajo tematsko raznoliki deli, ki se gibljejo med meditativnimi opisi narave, fragmentarnimi spominskimi zapisi in konceptualnimi seznami. V pesmi »Zemljevid« se zarisujejo prostori, ki jih opredeljuje ne le geografija, ampak tudi zgodovina in jezik: arhaični izrazi, stare lokacije, pozabljene besede, kot so tepka, osena, rupa in firtah. V pesmi »Dom se premika« dom ni več statična enota, ampak fluiden občutek, ki se seli z mislijo, z doživetjem, s prisotnostjo živali na kmetiji. V teh delih se izrazito kaže nežnost opazovanja – narava ni idealizirana, ampak tiho navzoča, pogosto animirana skozi subtilne personifikacije, kot je na primer pomladni vrt, »poln pričakovanja, kot da se bo zavesa nad tem odrom kmalu odstrla«.
Zanimiv prelom forme predstavlja poglavje Stvari, ki jih potrebuješ, ki jih ne izgubi, ki jih ne boš pogrešal in ki jih ni treba razumeti, v katerem pesnik s svojimi seznami stvari vnaša ritem vsakdanjosti in obenem nabor pomenov, ki prehajajo med mejo konkretnim na eni in simbolnim na drugi strani. Seznami ne nosijo le funkcionalne vrednosti, ampak delujejo kot generatorji asociacij, pogosto absurdnih, a znotraj logike zbirke smiselnih, kar dopolnjuje splošno občutje zbirke. Podobno plastenje najdemo v Skednju, kjer Čučnik obnavlja in sestavlja hišo z istim orodjem, s katerim sestavlja verz: zidanje, merjenje, napor, smisel. Dom tu ni le rezultat, ampak proces – gradnja kot razmišljanje, kot soočenje s smrtnostjo, z neizgovorjenimi vojnami, z razliko med mestom in vasjo. Ta razlika ni le geografska ali družbena, ampak globoko eksistencialna. Mesto ostaja oddaljeno, racionalno, hrupno – v njem pesnik ne najde prostora za tišino, za delo z rokami ali za pogovor s predniki. Vas pa omogoča drugačno vrsto bivanja: prisotnost telesa v prostoru, zavedanje o cikličnosti dela, sezonsko počasnost. Čučnikov skedenj je zato bolj kot hiša predvsem simbol – opomnik, da se resnični dom gradi tam, kjer imamo čas poslušati, popravljati in razumeti.
Ena najizvirnejših enot zbirke je Hiša v hiši, kjer pesnik predstavi krajše, skoraj anekdotične zapise, ki se v zaključku obarvajo s pregovorno modrostjo ali ironičnim zasukom. Tu se jezik razpre v večslojno igro: zvočne povezave, večpomenskost in asociativna logika ustvarjajo občutek govora, ki se bolj preliva kot oblikuje. V vsakdanjih predmetih – čebrih, mizah, pečeh – se vzpostavljajo simboli doma kot centra, a tudi kot točke napora, skupnosti in zgodovine.
Zbirko zaokroži Epilog, ki reflektira nastanek zbirke in njene materialne okoliščine. Prenova skednja ni bila le fizični projekt, ampak sprožilec razmisleka o vlogi umetnika, o razmerju med mislijo in delom, med notranjim in zunanjim prostorom. Umetnost je tu poskus oblikovanja smisla v materialnem svetu, brez iluzij, a z občutkom za estetiko, ki se rodi iz prakse. V tem procesu Čučnik ne ponuja zgolj resignirane ugotovitve, temveč tudi up vzbujajoč pogled na preobrazbo, ki jo prinaša ustvarjanje. Sestavljanje skednja, kot metafora za umetniško delo, ni le tehnični podvig, ampak tudi notranja preobrazba umetnika, ki skozi delo na materialu oblikuje tudi svoj notranji svet in odpira prostor za nove vpoglede in pomene. Tako nastaja nekaj novega – ne le v objektu, ampak tudi v samem ustvarjalcu.
Jezik zbirke ostaja minimalističen, prečiščen, zvest konkretnemu, a hkrati odprt. Namesto zapletenih pesniških figur ponuja natančno odmerjene stavke, ki zvenijo kot govor, a nosijo težo pesniške misli. Avtor se zaveda ritma, prekinja in nadaljuje tok misli, kot bi z rezom lopate odrezal novo plast zemlje. Ironija, nežnost in blaga resignacija se prepletajo v tonu, ki ne poskuša prepričati, ampak pokazati.
Osel in senca je zbirka, ki zahteva počasno branje. Njen tempo ne ustreza naglici vsakdana, ampak sedenju ob peči in postopnemu razgrinjanju pomena. Čučnik ni le pesnik jezika, ampak pesnik odnosa – do sveta, do telesa, do dela. Prav ta pristnost in pozornost do drobnih, vsakdanjih stvari je največji adut zbirke, ki bralca vabi k počasnemu razmisleku in spoštovanju življenja v njegovih najbolj preprostih, a hkrati najglobljih oblikah.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
