Med historično persono in sodobno projekcijo
Ivo Svetina: Mal di mare
Založba: Hiša poezije, zbirka Poetikonove lire
Leto izida: 2024
Mal di mare Iva Svetine formalno očara kot žanrsko nedoločljiv tekstualni eksperiment – deloma poetična meditacija, deloma fikcionalizirana biografija, osredinjena na življenje in intimno doživljanje italijanske renesančne pesnice Gaspare Stampe. Delo, ki je izšlo pod okriljem Hiše poezije, se upira nefleksibilni klasifikaciji. Četudi besedilo nosi podnaslov »Roman o Gaspari Stampa«, njegova stilistična izvedba spominja prej na poezijo v prozi ali lirične fragmente, formalno pa bi 125 kratkih poglavij, od katerih nobeno ne presega ene strani, lahko označili tudi za sosledje pesmi v prozi. Na prvi pogled besedilo deluje intimno, eliptično in teatralno stilizirano – ambiciozen literarni poskus oživitve enega najslavnejših ženskih lirskih glasov renesanse.
Kronološko strukturirani poetični roman (če se poskusimo zadovoljiti s tem približkom), ki zajema časovno obdobje od smrti pesničinega brata do njene lastne usodne bolezni, prevzema prvoosebno perspektivo ter tako navidezno omogoča vpogled v najglobljo intimo Gaspare Stampa. Vendar prav spoj kronološkosti in prvoosebnosti, zlasti v povezavi z vsebino in leksiko dela, vzbuja kritične pomisleke. Pripovedni glas, čeprav čustveno nabit in (renesančno) imagistično bogat, pogosto zdrsne v registre in besedišča, ki so vpadljivo anahronistični in kontekstualno vprašljivi. Izrazi, kot so menstruacija, ščegetavček, nožnica, sramne ustnice, pa tudi npr. (lunini) kraterji, Pascalovo brezno idr. vnašajo besedišče, ki občutno presega miljé Stampe, ki je umrla leta 1554.
Čeprav bi lahko trdili, da je takšen jezik uporabljen namenoma, morda v želji po rahljanju časovnih meja in izpostavitvi brezčasnosti ženske izkušnje, hkrati deluje zavajajoče, predvsem v primeru, da bralka ne pozna pesničine poetike, ki je občutno manj znanstvena in telesna. Te leksikalne izbire kratkomalo pretrgajo estetiko šestnajstega stoletja in pogosto spodkopavajo zgodovinsko integriteto pripovedi. Četudi Svetina nikjer ne trdi, da je njegova pripoved historično zvesta, vsekakor velja poudariti, da zaradi dokaj dosledne kronološkosti pripovedi in avtorjeve uporabe resničnih osebnih lastnih imen in dogodkov v življenju Gaspare Stampa splošen vtis bralke vseeno presega občutek popolne literarizacije, ki naj je bralka ne bi povezovala z zgodovinsko resničnostjo.
Pripovedno kredibilnost sicer zamaje tudi neverjeten in tudi zgodovinsko netočen odraz psihološkega razvoja pesnice oziroma pripovedovalke, ki je v delu Mal di mare izrazito neavtentičen, poenostavljen in dokaj fantazijski. Po biografskih poročilih je namreč Stampa po smrti svojega brata leta 1544 vstopila v dolgotrajno obdobje duhovne krize, ki naj bi jo pripeljala celo do razmisleka o vstopu v samostan. Šele kasneje se je ponovno vključila v beneško intelektualno družbo, se pridružila Accademii dei Dubbiosi in začela strastno, a nesrečno razmerje z grofom Collaltinom di Collaltom. Rime – poetični opus Stampe – se je rodil iz bolečine ob njunem razhodu in utrdil njeno literarno zapuščino. Svetinova različica tega loka pa je izrazito čustveno neprepričljiva, kajti prvim trem poglavjem, ki odražajo žalovanje liričnega subjekta ob bratovi smrti, sledi hiter prehod od žalosti k evforični seksualni eksplicitnosti. V nekaj straneh žalovanje nadomestijo intenzivno grafični opisi strasti in spolnih aktov, psihološki ali čustveni most med obema poloma pa ni razdelan ali utemeljen niti v okviru literarizacije. Kompleksno resničnost tako nadomesti kratkomalo fantazijska poenostavitev in redukcija pripovedovalke na enoplastno bitje, ki ga vodijo predvsem nagoni.
Tudi Svetinov prikaz ženske spolne sle je na mnoge načine brezkompromisno drzen. Telesne tekočine, teksture in funkcije so opisane s skoraj klinično natančnostjo, kar lahko seveda pripišemo dobronamerni in progresivni destigmatizaciji ženske seksualnosti. Zadržke zbujajo zgolj opisi in prizori, ki so moralno ali doživljajsko vprašljivi, skoraj groteskni. Primerjava okusa moškega spolnega uda z okusom »trpkega sira« ali videza tokrat nenabreklega spolnega organa s »temno, gnilo figo« ter na primer želja pripovedovalke po školjkah, »dišečih po tvojem urinu, da jih srkam«, morda zmotijo le estetsko občutljive, toda pojavijo se tudi kompleksnejša načelna vprašanja.
Omeniti velja na primer erotizacijo živali in namige na bestialnost (Med ljubljenjem naju opazuje tvoja psica. […] Vem, vem, da si želi dotakniti se me z jezikom, polizati sled ljubljenja svojega gospodarja še z eno psico. / Ko končaš in se zavališ od mene, zapustiš vrt potešitve, se psice zvije in si začne z vijoličnim jezikom lizati spolovilo, okrašeno z nežno, rožnato dlako smrdečo po scalini … ali lahko pokličem tvojo psico, da se liževa in bodo končno užitki dobesedno živalski), ki se jih zdi neprimerno aplicirati na ali povezovati s priznano renesančno pesnico, za katero podobna nagnjenja (vsaj kolikor je meni znano) niso zabeležena; opazimo tudi nekaj mejno incestuoznih podob (vendar sem te sprejela, se ti razprla, priklicala vlažnost nožnice, hči očetu darovala prepovedano), med najbolj moralno sporne primere pa gotovo sodi primer v prvem odstavku 39. poglavja – tvoja ljubica [op.: evfemizem za ženski spolni organ, ki je v delu večkrat uporabljen] je nežna kot petletne deklice, rečeš, ko z jezikom prodiraš vame … Te metafore se ne berejo le kot nedolžne poetične provokacije, kajti zaradi svoje povezave s prvoosebno, četudi literarizirano, popolnoma fikcijsko pripovedjo resnične zgodovinske osebnosti, slednjo kompromitirajo, prikazujejo v luči, na katero davno pokojna pesnica seveda ni mogla pristati.
Morda sem v svoji kritiki na tem mestu odklonska, pri čemer nisem prepričana, ali so moji očitki izrazito »woke« ali, nasprotno, zelo konservativni, toda menim, da bi sodobna avtorica lahko podobno slikovje v duhu ponovnega prisvajanja tabujev raziskovala na drugačen, (kontekstualno) občutljivejši način. Ob branju dela Mal di mare Iva Svetine kumulativni učinek namreč ni omejen na osvetljevanje in destigmatizacijo ženske spolnosti in izkušnje telesnosti, temveč vzbuja občutek izrazito moškoperspektivne avtorske projekcije – fantazije. Opazimo tudi rasno nesenzibilnost, ki jo lahko delno pripišemo obdobju, v katerega je delo umeščeno, vendar je uporabljeno besedišče vseeno odraz avtorjevih izbir in ne Gaspare Stampa (pravi, da je njegov … ud črn, dolg kot pri oslu; Bil si tudi v Mavretaniji, na Madagaskarju – same daljne, neznane dežele – mar tudi tam poznajo ljubezen? Ali se ženske le predajajo črnim udom, da jih napolnijo in izpljunejo seme?; črni obiralci plezajo na palme, njihove mame niso opice, njihovi očetje so polbogovi).
To seveda ne pomeni, da je Svetinovo delo Mal di mare brez kakršnihkoli odlik ali zaslug. Poleg tega, da z izzivanjem steriliziranih prikazov žensk v literarnem kanonu želi zamajati naše predpostavke o zgodovinski ženskosti, je njegova poetična proza stilistično bogata, pogosto evokativna in v svojem rahlo sentimentalnem izrazu, polnem »velikih besed«, ki bi jih danes označili za klišejske (veliko »lun«, »src«, »ljubezni« …), vsekakor spominja na petrarkistične sonete, kakršne je pisala Gaspara Stampa. Hkrati besedilo bogatijo tudi veliko bolj izvirne podobe, primere in leksikalne izbire, ki pričajo o avtorjevi lastni poetiki in jezikovni senzibilnosti (opazuješ me kot polžival polrožo ali v drugi pesmi/poglavju vem, da je najin jutri drobna školjka v morju brez dna, še kasneje tudi čas je pregriznil povodec in se pognal v beg).
Mestoma Svetini uspe mojstrsko združiti svojo literarno veščino in izvirnost z značilnostmi pesniškega izraza Gaspare Stampa – in slednjega skromno, brez pompa, tudi preseči. V spomin se vtisnejo vrstice, kot so Dokler boš ob meni, ni ranljivejšega mesta ne v meni ne na meni ne na vsem svetu; Odpreš mi prvo nebo, še veliko jih je, praviš ali tvoj objem je otrok, ki ga ne bova imela. Tudi fragmentarna struktura dela prikliče tako muzikalnost Rim Gaspare Stampe kot formalne inovacije sodobnejše – modernistične in postmodernistične – lirike.
Mal di mare je nedvomno provokativen in ambiciozen poetični roman, je delo, ki vznemirja, izziva in včasih celo odbija, kar pa je konec koncev tudi ena od nalog umetnosti. Umetnost nas namreč ne želi vedno pomiriti ali potolažiti; njena moč je pogosto prav v sposobnosti, da nas sooči z nelagodjem, da nas prisili k premisleku o lastnih mejah in predsodkih. Seveda je vsako branje globoko subjektivno dejanje, odvisno od bralkine senzibilnosti, izkušenj in pričakovanj. Sama morda preprosto nisem ciljna publika prebranega – hkrati preveč »woke« v svojih zahtevah po etični reprezentaciji ženske seksualnosti in preveč konservativna v svojem nelagodju ob rabi določenega besedišča ali podobja.
Ali pa prav to protislovje razkriva temeljno napetost v delu samem: kljub navidezni želji po osvoboditvi in destigmatizaciji ženske spolnosti ostaja besedilo ujeto v izrazito moškoperspektivni, skoraj voajeristični pogled, ki bolj kot resnično žensko izkušnjo odraža moško fantazijo o njej. Kljub vsem zadržkom pa delo vendarle poseduje nesporne literarne kvalitete – stilistično premišljenost, poetično moč, formalno inovativnost. Morda je prav v tej dvoumnosti, v tej dobesedni »morski bolezni«, ki se me je polotila ob branju, glavni učinek dela: da nas prisili k soočenju z lastnimi pričakovanji o tem, kaj literatura sme in česa ne, kje so meje etične reprezentacije in kaj pomeni pisati o zgodovinskih osebnostih v sodobnem času.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
