Med bruseljskim bliščem in evropsko bedo

Mojca Širok: Praznina
Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2023

Mojca Širok, ki je tudi v vlogi bralke že od nekdaj navdušena nad kriminalkami, v intervjuju pove, da piše romane, kakršne bi si jih želela brati sama, zato morda ni nenavadno, da so v slovenskem prostoru, v katerem prevladujejo klasične detektivke z enim zločinom in enim krivcem, njene kompleksno zastavljene zgodbe, ki odstirajo ozadje delovanja kriminalnih združb, nekakšna žanrska novost. Gre namreč za politične kriminalke, ki v ospredje ne postavljajo enega samega glavnega lika, temveč kolektiv udeležencev, ki iz različnih vzgibov preiskujejo ali prikrivajo zločin v središču zgodbe.  Osrednji dogodek, umor, se vedno prepleta s političnim ozadjem in lokalnim kriminalom, vseskozi prisotna pa je tudi vloga novinarstva kot sile odkrivanja, včasih pa tudi manipuliranja z informacijami. Avtorica, ki je bila trinajst let dopisnica iz Italije, kjer se dogaja njen prvi roman Pogodba, trenutno pa živi in dela v Bruslju, dobro pozna kraje, ki trilogiji Rim–Ljubljana–Bruselj dajejo ime. Njeno novinarsko delo je prisotno v zgoščenem in dinamičnem pisanju, ki odzvanja poročevalski slog, hkrati pa tudi dobro poznavanje načina komunikacije v vseh družbenih skupinah, ki se v romanih pojavljajo – med poslanci, kriminalisti, podjetniki, novinarji, itd. Prav tako se avtorica na svoje dopisniške izkušnje naslanja tudi v izbiri motivov, v Pogodbi namreč spremljamo neustavljivo kolesje italijanske mafije (o kateri je napisala neleposlovno delo Oblast brez obraza), v Evidenci pretekle in sedanje korupcijske afere slovenske politične sredine, v zadnjem romanu pa se vezi nečednih poslov pletejo med bruseljskimi uradniki Evropske komisije ter preprodajalci drog iz Antwerpna.

V kratkih, akcijsko bogatih poglavjih, značilnih za vse tri romane, se v Praznini izmenjuje paleta literarnih oseb iz različnih svetov – evropski uradniki, mlada slovenska novinarka, belgijski mafijski vodja, ljubljanski kriminalist. Njihove zgodbe se začnejo prepletati po eksploziji na sedežu Nata, ki razburi javnost in katere okoliščine postanejo v nadaljevanju vse bolj nenavadne. Na drugem koncu mesta kmalu za tem najdejo truplo visokega uradnika evropske komisije, asistent njegove žene, s katerim so ga nazadnje videli, pa izgine. Poleg sumljivih dogodkov, ki ustvarjajo pripovedno napetost, smo priča hitremu tempu množice dopolnjujočih se perspektiv, ki se prepletajo in še dodatno stopnjujejo  omenjen suspenz. Bralec hkrati spremlja veliko število oseb – novinarko Karlo, ki preiskuje eksplozijo na Natu, kriminalista, ki se ukvarja s preprodajo drog, oportunističnega asistenta slovenskega evroposlanca, pa tudi igralce z druge, kriminalne strani spektra, ki poskušajo iz lastnih interesov dogodke prikriti. Prav lahko se zgodi, da do konca romana napačno presodimo katero od literarnih oseb ali pa ob vedno novih razkritjih vse do zadnje strani prevprašujemo namen in iskrenost različnih udeležencev.

Med literarnimi osebami nekoliko izstopa mlada slovenska novinarka Karla Pavlin, ki se po naključju znajde v bližini eksplozije na Natu. Ko prva poroča o dogodku in si pridobi pomembno zgodbo, jo preiskovanje vodi do vse bolj sumljivih povezav med uradnim Brusljem in kriminalnim podzemljem. Po eksploziji brez poškodovanih se začnejo nizati še umori in Karla se v nevarnosti znajde tudi sama. Čeprav ni osrednji lik romana in je njena perspektiva le ena izmed pripovednih niti, je poleg kriminalista Davida Valentija ravno ona tista, ki počasi, a vztrajno razvozlava nit, ki od napada na Natu vodijo k podzemlju preprodaje drog v belgijskem pristanišču. Karla predstavlja mlado in zagnano novinarko, kot njen kontrast pa deluje kolegica Silvana, ki je zaradi svojega dolgoletnega poročevalskega dela vešča bruseljskega parketa in osebno veliko bolj zapletena v družabni mikrokozmos njegove elite, zato pa tudi bolj izkušena v sklepanju poznanstev in manipuliranju z informacijami, ki sta nevidni valuti tega sveta. Pridobivanje informacij in izmenjevanje uslug, spletanje prijateljstev ter vzdrževanje kontaktov se namreč izkažejo za nepogrešljive, a v določenih situacijah ravno zato nevarne strani poklica obeh poročevalk. Novinarsko delo je tako ključni element romana, zanimiv tako zaradi vpliva na javno podobo vsakega dogodka in njegove preiskave, pa tudi zaradi spretnega opisovanja, ki izhaja  iz avtoričinega očitnega poznavanja narave tega poklica. Novinarstvo je namreč konstantno na preizkušnji nihanja med distancirano objektivnostjo in neposredno ujetostjo v splet okoliščin.

Na trenutke kaotično število oseb in drobcev njihovih življenj ustvarja tudi vtis, ki seže dlje od suspenza. Če se veliko klasičnih kriminalk osredotoča na skupnost v malem, poskuša Mojca Širok zajeti v objektiv evropsko družbo v celoti. Klasična kriminalka zelo jasno vzpostavlja binarnost dobro–zlo, preiskovalec–zločinec, v Praznini pa so vloge zabrisane. Usode posameznikov posegajo v »velike zgodbe« našega časa in jih soustvarjajo ravno tako, kot kolektivne okoliščine vplivajo na posameznika. Vprašanja terorizma, skrbi za okolje ali boja proti preprodaji drog vstopajo v življenja literarnih likov, ki se z njimi ukvarjajo poklicno ali pa jih v kolesje teh velikih sistemov pritegne splet okoliščin. Hkrati pa lahko v romanu spremljamo, kako na videz abstraktne in neulovljive sisteme poganjajo prav ljudje z več ali manj družbene moči, na videz nepomembni posamezniki, ki vsak po svoje vzdržujejo status quo. Ključni akterji – ambiciozna in zdolgočasena evropska uradnica Tara Van Berker, nekdanji uradnik Wim, ki ga je bruseljsko življenje v vrtincu droge in ambicij pahnilo čez rob, oportunistični asistent evropskega poslanca Nik Petrin itd. – se vrtijo v orbiti lastnih interesov in s tem omogočajo kolesje podsistemov korupcije in visoko donosnih poslov.

V romanu ves čas prisotno zavedanje soodvisnosti sistemov politike, novinarstva, gospodarstva in kriminala ustvarja vtis ujetosti ne le posameznika, temveč sodobne družbe, v med seboj prepletene sfere kapitala in moči. Nekatere literarne osebe se v vrtincu dobro znajdejo, nekatere, ki precenijo lastne zmožnosti plavanja v velikem toku, pa postanejo kolateralna škoda. Njim nasproti nastopajo preračunljivi poznavalci ustroja bruseljske družbene koreografije, ki se zato uspešneje znajdejo v danem sistemu moči. V zapletenem družbenem kolesju sta namreč načelnost in iskrenost največkrat zakoreninjeni v naivnosti, posledično pa sta v spopadu s tistimi bolj izkušenimi in manipulativnimi bruseljski akterji poraženi. Tudi v prvih dveh romanih trilogije lahko opazimo tovrstni pesimistični realizem, če ne že kar fatalizem. Za razliko od tradicionalnih kriminalk, v katerih se na koncu ponovno vzpostavita red in harmonija, Mojca Širok bralcu ne ponudi iluzije zmage dobrega nad zlim, temveč veliko bolj realistično vzpostavitev prejšnjega stanja. Prah se poleže, preživeli se vsak v svoji individualni zgodbi spopadajo s posledicami, velika kolesja pa se neumorno vrtijo dalje, saj  harmonija kot stanje vsaj približne pravičnosti v tem romanesknem svetu nima dolgega roka trajanja.

Če bi se lotili nespametne naloge iskanja lekcij v izjemno napetem in akcijsko napolnjenem, zato pa berljivem in spretno napisanem romanu Mojce Širok, bi jo verjetno našli ravno v večnih regeneracijskih sposobnostih kriminalnih združb, nemoralnih zmagovalk našega časa, in njihovega tihega dogovarjanja z uradnimi nosilci moči. Celotna trilogija, ki bi ji zaradi mondenega , publicističnega sloga in zasidranosti v mednarodni prostor, pristajal naziv evropskih kriminalk, je upravičeno požela uspeh med bralci, njena avtorica pa, kot lahko upamo, še ni napisala zadnje zgodbe.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Saška Maček