Matthias Göritz: Sanjači in grešniki
Roman Sanjači in grešniki Matthiasa Göritza nas na samem začetku posrka v dialog Helmuta Erlenberga, velikega hollywoodskega producenta, in Velderja Dierksa, novinarja nekega münchenskega časopisa, ki se mu je posrečilo dobiti intervju z legendarnim starcem. V mehkem vzdušju italijanskega mesta, kjer si je producent pred kratkim uredil nov dom, se novinar nadeja na snemalnik ujeti pikantne podrobnosti o skrivnostnem sporu s Tarantinom. Toda Erlenberg, nemški izseljenec, ki se je po emigraciji v ZDA povzpel do veličine enega najvplivnejših ”maherjev” filmskega sveta, se v pogovor s predstavnikom tiska spušča zgolj po lastnih pravilih in prevzema dominantno vlogo.
Prvoosebnemu personalnemu pripovedovalcu v zvezdnikovih dolgih, v premišljujoče monologe drsečih replikah stoji nasproti tretjeosebni personalni pripovedovalec, ki vpeljuje novinarjevo perspektivo. Dierks v dialog s producentom vstopa precej pasivno, zadržano in z le redkimi replikami. Toda prav personalni pripovedovalec nam omogoča, da lik novinarja doživljamo bolj plastično kot starega producenta, ki je predstavljen teatralno, zgolj prek govora in odseva svoje pojave v Dierksovi zaznavi. Erlenbergovemu duhovitemu razglabljanju o mehanizmih Hollywooda in zakonitostih njegovega posla sledimo prek njunih intervjujev v Italiji, Franciji in nato znova v Italiji, a sama klepetavost Erlenbergovih replik še ne zagotovi ogrodja za dramaturgijo zgodbe. V njegova premišljanja se vse od začetka vpletajo predvsem motivi minljivosti, ki namigujejo na resnično gonilo pripovedi. Erlenberg čuti, da se mu izteka čas. Povedati želi svojo zgodbo. Tako se zdi, da je prav neizbežna bližina konca tisti vzgib, ki sploh omogoča situacijo intervjuja.
Producent, ki je do medijev sicer zadržan, naenkrat privoli v dolg pogovor, ki pa preraste v še dva intervjuja, najprej v Cannesu in nato v Benetkah, kjer Dierks prevzame vlogo Erlenbergovega biografa. Lika z vsakim intervjujem polagoma vstopata v bolj oseben odnos, in zdi se, kakor da en v drugem prepoznata nekaj, kar sta iskala. Producentova simpatija do novinarja prerašča v občutja očetovske naklonjenosti, ki se kasneje še bolj utemelji, ko izvemo, da naj bi producent nekoč izgubil sina. Ob replikah, ki se mestoma razraščajo v dolge refleksije o delu, idejah in Erlenbergovem skoraj preživetem življenju, drsi Dierks, ki je šele na začetku svoje kariere in temu primerno soočen z negotovostmi, ne le v vlogo sina, temveč tudi učenca. Erlenberg s svojo bolehno zunanjostjo, a energično osebo, namreč deluje kot modrec, ki mladega človeka vpeljuje v mojstrstvo svojega poklica in življenja, da bi v njem ohranil del sebe. In res, končni obrat zgodbe se odvije v smer, ki se med replikami postopoma odkriva vse od začetka, a ostaja hkrati dovolj zastrta, da je ne predvidimo takoj, ko se prične odnos med likoma spreminjati.
Avtor tako spretno izriše motiv mentorstva in ga razprede v končnem prepletu usod producenta in novinarja. Izkaže pa se, da se na osrednji motiv navezuje tudi pomenljiva izbira producentovega imena. Göritz je roman namreč spisal v spomin svojemu mentorju – Helmutu Frielinghausu. Posledično nam da v liku novinarja slutiti tudi lasten alter ego. Celotnemu romanu daje poseben pečat predvsem filmarski milje. Osrednja lika se tekom pripovedi zapletata v omembe prenekaterih slavnih oseb naše sodobnosti, kot sta Tarantino ali Lars von Trier, kar vzpostavlja vez z bralčevo stvarnostjo. Dogajanje je tako na izviren način postavljeno v vzdušje realnega sveta in hollywoodskega pompa. Iz tega hrupnega ozadja pa roman prerašča predvsem v pripoved o minljivosti in spominu, o reviziji nekih sanj, ki so bile življenje.
