Matthew Lewis: Menih

Če smo vsaj malo seznanjeni z zgodovino estetiške misli, verjetno vemo, da je v 18. stoletju prišlo do prelomne točke, ko se je vzvišeno, nekdaj enako lepemu, temu postavilo v nasprotje in pričelo označevati reči, ki vzbujajo strah oziroma občutke, ki so posledica strahu. O tem je precej izčrpno pisal angleški pisec Edmund Burke. Burke je bil mnenja, da se človek vzvišenemu najbolj približa takrat, ko začuti slast (delight), to pa se zgodi tik zatem, ko ubeži nevarnosti ali ko mine bolečina, ki jo je doživljal. Če je od neprijetnega dogodka minilo preveč časa, se občutkov, ki jih je medtem doživljal, ne bo več spomnil, zato ne bo mogel dostopati do vzvišenega, dokler je nevarnost preblizu, pa je strah – ali bolečina – seveda preveč intenziven, da bi hkrati občutil še slast.

Tovrstno razmišljanje je močno vplivalo na Ann Radcliffe, ki, prav tako kot Matthew Lewis, danes slovi kot ena vodilnih avtoric gotskega romana; predvsem je poznana po obsežni gotski romanci The Mysteries of Udolpho (Skrivnosti gradu Udolpho). Stališče Radcliffove se od Burkovega sicer nekoliko razlikuje – medtem ko je slednji poudarjal, da, če se želimo približati vzvišenemu, strahu ali groze ne smemo več doživljati, je Radcliffova v središče svojega eseja O vzvišenem v pesništvu postavila prav ta dva občutka. Strah občutimo ob bližajoči se nevarnosti, je zapisala, grozo pa, ko se nevarnost pravkar uresničuje. To je tudi točka, ki je za razumevanje gotskega romana posebej pomembna, kajti prav na podlagi tega eseja so literarni zgodovinarji pozneje razločili dva temeljna načina gotskega romana, fazo strahu oziroma zle slutnje, kamor spada Skrivnosti gradu Udolpho, in fazo udejanjene groz(ot)e. Druga faza se prične z romanom Matthewa Gregoryja Lewisa Menih, ki je pri nas pravkar izšel pri založbi Sanje v prevodu Jedrt Maležič.

Menih, edino Lewisovo delo, ki je nastalo, še preden je avtor dopolnil dvajset let in seveda povzročilo škandal, je v resnici najbolj radikalna oblika gotskega romana – če je v delu Ann Radcliffe najbolj grozljiv grad, v katerem straši, in hudobec, ki se želi dokopati do premoženja sirote Emily (vse to je torej bližajoča se nevarnost), Menih to močno preseže in gotski roman premakne v polje demonskega in sadističnega. Gre za prvi roman, v katerem je duhovnik antagonist, ki svojo žrtev celo posili, poleg tega pa svoje mesto v delu najdejo tudi incest, inkvizicija, umor, precej detajlno opisana spolnost in samostanska ječa (liki torej vse te grozote tudi dejansko doživljajo – načelo udejanjene groze). Kratek povzetek dela pravzaprav zveni kot odličen scenarij za nizkoproračunsko grozljivko: Meniha Ambrosia, ki slovi kot najbolj kreposten daleč naokoli, v greh zvabi lepa Matilda (za katero se bo pozneje izkazalo, da je satanova služabnica), preoblečena v njegovega učenca. Ko Ambrosio enkrat užije tisto, čemur se je dolgo časa uspešno odpovedoval, njegovo poželenje postane nevzdržno. Kljub temu da mu je Matilda ves čas na voljo, mu ni več dovolj – namesto nje si zaželi devico Antonio, želja po združitvi pa je tako huda, da je odločen svoj cilj doseči za vsako ceno. Vzporedno spremljamo zgodbo mladega Lorenza, Antonijinega nesojenega snubca, in njegove sestre Agnes, ki so jo nune v samostanu, v katerem je bivala, zaradi dejstva, da je zanosila, zaprle v ječo v kleti samostana in pustile, da gnije skupaj z ostalimi trupli, dokler je Lorenzo naposled ni rešil. A če se za Agnes dogajanje izteče relativno srečno, tega ne bi mogli trditi za Antonio in njeno mater Elviro, medtem ko menih nazadnje le plača za svoje grehe.

Ker domnevam, da sodobni bralec po Menihu ne bo posegel zaradi želje po suspenzu, temveč zaradi zanimanja za gotski roman, sem si dovolila namigniti na konec dela, česar se običajno ne počne – če pa sem s tem komu vseeno pokvarila bralski užitek, naj se preusmeri k najbližji polici s kriminalkami. Bolj smiselno si je ob branju postaviti vprašanje, zakaj smo prevod dela, izdanega leta 1794, dobili prav zdaj. Eden od razlogov bi gotovo lahko bil ta, da je slovenskih prevodov angleške klasične literature, med katero Menih zagotovo spada, še vedno premalo – bržkone to velja tudi za literaturo drugih narodov, a se bomo tokrat zadržali pri Angležih. Še posebej slabo zastopana je romantična proza – morda zato, ker je v času angleške romantike veljala za sekundarno zvrst, vrhunski teksti so tedaj nastajali bolj v območju poezije. A kljub temu ne gre zanikati, da so tudi dela angleških prozaistov in prozaistk v tem obdobju pomembno oblikovala svetovno literarno prizorišče, pa naj gre za trivialno literaturo, kakršni so gotski romani, ali kvalitetne romane, kakršne je pisala Jane Austen. Znotraj gotskega žanra je sicer preveden Otrantski grad Horacea Walpola, ki velja za začetnika gotskega romana, nimamo pa prevoda že omenjenega Skrivnosti gradu Udolpho ali romana Charlesa Maturina Melmoth popotnik, s katerim se je doba gotskega romana končala. Ne premoremo niti prevoda slavnega romana v pismih, Richardsonovega Pamela ali Nagrajena krepost iz leta 1730, ki je bil v svojem času bestseller, zaradi sentimentalne vsebine pa je postal tudi predmet satir, med drugim sta svoji prispevala Henry Fielding in Markiz de Sade. Nadalje – nekaj del Walterja Scotta v slovenščini je vendarle mogoče najti, ne pa denimo Marie Edgeworth, po kateri se je Scott v precejšnji meri zgledoval. Vseh teh lukenj seveda ni mogoče zapolniti naenkrat, ob obilici nove proze angleških avtorjev in upadu zanimanja za klasike je precej verjetno, da jih tudi nikoli ne bomo. Zakaj je imel torej ravno Menih srečo, da so se ga pri založbi Sanje odločili potegniti iz naftalina – se je Lewis v čem posebej razlikoval v svojih sodobnikov in ali se motivi, obravnavani v gotski romanci iz 18. stoletja, lahko kako aplicirajo na današnjo družbo?

Menih vsekakor ni klasična zgodba z moralnim naukom, iz katerih se danes ne moremo naučiti nič več, kajti jasno je, da svet ni črno-bel in da ti to, da si krepostna in skromna devica, na koncu ne bo prineslo poroke z mladim plemičem, vsi, ki so te na poti do cilja tako ali drugače ovirali, pa bodo dobili svojo lekcijo. To se v Lewisovem romanu ne zgodi – Antonia ostaja zgled visoke morale skozi celoten roman, prav tako njena mati Evira, ki Ambrosia celo spregleda, a obe žalostno končata, in če so se Lewisovi sodobniki ob branju lahko tolažili, da sta uteho našli v nebesih, današnji bralci najbrž nimajo tega zadoščenja. Gre za lika, ki sta po spletu nesrečnih naključij postala žrtev brutalnega posameznika, za kar ni nobene logične razlage. Tudi Ambrosio ni izrazito demonski lik, hudobec brez vesti, kakršni so ponavadi negativci v gotskih romanih. Svojih napak se zaveda in po »grešnih« dejanjih občuti gnus, pa tudi sodelovanja s hudičem se brani do zadnjega, saj ve, kaj to pomeni, čez rob ga pahne le strah pred smrtjo. Kljub zločinom, ki jih je zagrešil, se nam torej še vedno kaže kot človeški, in to je tisto – torej poštena ženska lika, ki sta kljub temu obsojena na propad, na eni strani, in moški lik, ki ni demonsko zloben po naravi, ga pa v območje demonskega potisne nebrzdana strast, na drugi – zaradi česar je delo do neke mere realno, pa tudi pretresljivo: malo je potrebno, da človek iz sfere civiliziranosti prestopi v živalskost, in malo, da nekdo drug po spletu okoliščin utrpi posledice. Vredno kratke obravnave je tudi to, da meniha v blaznost pahne poželenje po devici, pa čeprav je zemeljske užitke pred tem že okusil z Matildo. Dejstvo je, da so do modernizma vse zgledne literarne junakinje device, a Lewis je eden redkih romantikov, če ne celo edini, ki je v svojem delu jasno prikazal dihotomijo svetnica-cipa, ki je ostala v literaturi, pa tudi družbi, prisotna še dolgo po koncu romantike in se delno ohranila celo v sodobnosti – še danes v nekaterih primerih velja, da je nedosegljiva, moralna (vsaj na videz) ženska, ne nujno devica, bolj poželenja vredna kot tista, do katere je lahko priti, pa četudi prva ne stori sploh nič, da bi to poželenje spodbujala. Kdaj lahko pričakujemo razpad teh vzorcev? Verjetno še ne tako kmalu – a najmanj, kar lahko storimo, je to, da vsake toliko časa opozorimo nanje.