Maša Kolanović: Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe

Založba: Goga
Leto izida: 2022

Ljudje smo samo navadni žužki, ki jih sistem, država, in kar je najhuje, celo drugi predstavniki lastne vrste vsakič znova brezsramno pohodijo. Ta misel je vsekakor vodilo zgodb Maše Kolanović v kratkoprozni zbirki Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe.  Zbirka je pri založbi Goga v prevodu Sete Knop izšla letos, v hrvaškem izvirniku pa leta 2019. Avtorica je leto pozneje zanjo prejela nagrado Evropske unije za književnost.

Maša Kolanović, rojena leta 1979 v Zagrebu, je pred tem izdala še tri leposlovna dela, Pijavice za usamljene (2001), Sloboština Barbie (2008) in Jamerika: trip (2013). Je tudi izredna profesorica, raziskovalka in publicistka, poleg leposlovja pa piše še znanstvena dela in članke o hrvaški popularni kulturi in književnosti. 

Že ob naslovu marsikdo pomisli na najslavnejšega med vsemi žužki, Kafkovega Gregorja Samso. Neposredno navezavo nanj najdemo v eni od zgodb, Spoštovani žužki, kjer avtorica zgodbo zaključi s citatom iz Kafkove novele Preobrazba. Tako kot je svoji okolici odveč Gregor Samsa, so odveč tudi protagonisti vseh zgodb pričujoče knjige. Bodisi starejši, ki jih je pogoltnila doba pametnih naprav, velikih supermarketov in podivjanih turistov, bodisi mlajši ljudje so tako ali drugače zaznamovani s preteklostjo, ki bi jo okolica želela pozabiti, bistvena je namreč samo sijoča in bogata prihodnost.

Že prva zgodba bralca ne pusti ravnodušnega. Stara teta, ki si želi, da bi jo trikrat poklicali po telefonu, potem ko jo pokopljejo, je gotovo odličen začetek knjige, vsekakor pa nas opozori tudi na humorni glas, ki bo prisoten skozi celotno zbirko. Njena nečaka se ob izpolnjevanju te bizarne želje znajdeta v njenem pozabljenem mestu Dubrovnik, ki je v zadnjih letih postal prava turistična Meka, na kar je teta vseskozi opozarjala, vendar je nihče ni poslušal. Naslov Živi zakopani je aluzija prav nanjo in na njene vrstnike, ki jih je pogoltnil turizem. V mestu, ki je bilo nekoč samo njihovo, ni več mogoče kupiti niti navadne hrane za mačke, lahko pa za veliko vsoto denarja v angleščini naročiš dobro hrano in pijačo. Poleg tega pa lahko v bližnji trgovini s spominki kupiš še lesen prestol iz Igre prestolov. 

Ena bolj ganljivih zgodb je Skrinja, kjer hči po mnogih letih po materini smrti v roke dobi skrinjo z njenimi oblačili in skrivnostnim zvezkom. Ko se prebija skozi kupe ekstravagantnih oblačil, ji ni jasno, zakaj so bila njeni babici tako pomembna, da jih je posebej shranila zanjo. Ko utrujena od prebiranja starih oblačil, ki so se navzela vlage, vendar še vedno dišijo po materi, ki se je sama niti ne spominja, sede v dnevno sobo in odpre zvezek, ugotovi, da si je njena mama vanj pred smrtjo zapisovala zaznamke o prav teh oblačilih. Jezna se zatopi v branje materinih obupanih stavkov, v katerih je prisotno zavedanje o lastni minljivosti, ter nesmiselnega dopisovanja s kitajskimi potniki, ki so ji v zadnjih trenutkih postali zelo pomembni, saj so bili zanjo edini pravi stik s svetom; edini, ki se niso zavedali njene minljivosti, in edini, ki so jo obravnavali kot živo. 

Vsekakor je v zbirki pomembna tudi tematika begunstva, ki je najizrazitejša v zgodbi Boljše življenje. V njej se študentka, ki odlaša s pisanjem diplomske naloge in se, milo rečeno, išče s prostovoljnim delom, zbliža z družino beguncev, kljub temu da se niti ne razumejo dobro. Videti je, da vsi njeni someščani zavračajo tujce z besedami, kot so »vsi hočejo nekaj boljšega«, kar zveni kot očitek in obtožba, ki nekako ni čisto realna. Seveda, vsi stremimo k boljšemu in najbrž je tako tudi prav. Tukaj je avtorica posebej kritična do kakršnekoli ksenofobije in nacionalizma. V njenih besedilih se večkrat pojavi tudi krilati U, znak za ustaštvo, ki ga prepleta z današnjim pogledom na begunce. Kar dela zbirko posebno, je vsekakor pretanjen čut za manjšine, za drugačne in zavržene ljudi ter sposobnost vživljanja v vse generacije, od najmlajše pa do najstarejše. Posebej prepričljivi so v zbirki ženski liki in ženska vprašanja, moški pa so v večini predvsem vodljivi in se iščejo. 

Zbirka je grajena zelo premišljeno, zgodbe, ki si sledijo, se med sabo tako ali drugače navezujejo, v osnovi pa jih družijo skupne teme umiranja in staranja, odrinjenosti ter kapitalistične in tehnološke usmerjenosti družbe. Vsak od nas se kdaj izgubi v brskanju po svojem pametnem podaljšku roke ali pa željno spremlja reklame za bleščeča oblačila, pohištvo in druge materialne dobrine. Obsedenost z materialnim pa je v zgodbah največkrat posledica zakrivanja vrzeli v čustvenih odnosih. Prepletanje intimnega in družbenega je še ena vrlina pričujočih kratkih zgodb. Prav zaradi tega so bralcem zgodbe še bližje; avtorica jim nastavlja ogledalo tam, kjer bi ga včasih najraje zakrili, vendar mu ne morejo ubežati. Lahko se prepoznavajo v kolektivnem ali na drugi strani družbe, kjer skupaj z avtorico žugajo s prstom.

Avtoričin glas morda v svoji družbeni kritiki ne predstavlja nobene novitete, vendar je njegova odlika predvsem v orisu grozljivosti človeškega izgubljanja v materialu in blišču ter nezmožnosti ustvarjanja pristnih odnosov. Groza, ki se prepleta s humorjem, je vsekakor čudovita bralna izkušnja, če ne zaradi drugega pa vsaj zato, ker se bralec na ta način z njo lažje sooči in od nje odmakne. Posebej pa je potrebno pohvaliti prevod Sete Knop, ki na koncu zbirke tudi utemeljuje nekatere svoje prevodne odločitve. Tako podobna jezika, kot sta slovenščina in hrvaščina, je namreč težko prevajati, vendar v tem primeru bralec, ki zna hrvaško, zaradi izvrstnosti prevoda lahko na določenih mestih povsem začuti sočnost izvirnika.