Maruša Močnik: Ogenj srca

Tiho megla gre nad pečino,

veter divje vihra skoz’ dolino.

Sonce vzhaja, končuje se tma’

truplo je mrzlo, kot mrzla so tla.

Ga ubila je luna, zadušil ga zrak,

on dihal je njo, brez nje bil je šibak.

V beli ga srajci je ona budila,

kak’ lep obraz, na njem pa milina.

Prec ko črna jo noč je vzela,

dvignil nemir se kot ogenj iz pepela.

V srcu divjal je in rušil vse,

je zrušil še njega, ljubezni pa ne.

Slišàli smo krik, prebodel je zrak,

to krik je trpečih, opojen kot mak.

Iskra švigàla iz tal do neba,

iskala je dušo iz svojega sna.

Na belem oblaku, glej ona je bla’

končno dovolj je prostora za dva.

Sila je močna kot strela in grom,

iskrilo se vse, kot da zvezda se lom’.

Ko duši sta mirni, ni strahu ne skrbi

V mavrici stara ljubezen spet tli.

Tiho vse je, gre megla nad pečino,

lahen vetrič spet pihlja skoz dolino.

Pesem je objavljena v sodelovanju z Layerjevo hišo, ki je pripravila natečaj in cikel pesniških večerov Pesniške ciklame za mlade gorenjske pesnice in pesnike, stare do 27 let. Pesniške ciklame so namenjene predstavitvi svežega vetra pesništva in združevanju pesnic in pesnikov v antologijo, Cvetnik mladih gorenjskih pesnic in pesnikov, ki bo na voljo za branje na Prešernov dan, 8. februarja prihodnje leto. Vse pesmi, ki bodo na Koridorju kot medijskem pokrovitelju projekta objavljene v ciklu Pesniških ciklam, je izbrala Ana Žunič, dipl. slovenistka.

Maruša Močnik prihaja iz Trboj, vasice med Kranjem in Medvodami. Študira pedagogiko in andragogiko ter sociologijo. Njeni hobiji so petje, tek, plezanje in branje, zelo rada tudi potuje. S pisanjem se ljubiteljsko ukvarja že od malih nog. Njena velika želja je, da bi ji nekoč uspelo kakšno od pesmi uglasbiti in jo tudi interpretirati.