Martin Ramoveš in Janez Ramoveš: Amerika
Založba: Stripburger Leto izida: 2023 Zgodba: Janez Ramoveš Strip: Martin Ramoveš Spremna beseda: Damir Avdić Prevod spremne besede: Barbara Krajnc Avdić
Mračna, groteskna podoba podeželskega življenja. Slike krvavih sledi zaklanih živali, steklih psov, pohabljenih in zavrženih otrok. Vsi obrazi deželanov so sovražni. Takšne so tudi njihove besede in misli. To je Amerika.
No, ne ravno … Takšne podobe so v stripu Amerika Martina in Janeza Ramoveša pogoste, a slikajo krajino slovenskega podeželskega življenja v času, ko se je veliko govorilo o »obljubljeni deželi«, o daljni Ameriki. Mnogo se jih je takrat odselilo, drugi so ostali. Amerika je strip o usodi obojih. Tako kot njen predhodnik, Kontrabantarji (2021), govori o kolektivni usodi slovenskega naroda skozi zgodbe o posameznikih. Protagonistom obeh stripov bi težko rekel »junaki«, mnogo prej so žrtve svojega časa. Amerika se začne s preprostimi ljudmi, s kmeticami in kmeti. Ti ljudje živijo v slabih razmerah, zato se odločijo dom zapustiti in oditi v obljubljeno deželo. Njihovi nezakonski otroci pa ostanejo in so prepuščeni na milost in (v glavnem) nemilost sveta, v katerem so nezaželeni. Takih je bilo takrat na stotine. Njihove zgodbe so nepoznane, njihove možnosti so bile nične.
Da bi grozo teh zavrženih otrok poudarila, sta si Martin in Janez Ramoveš sposodila nekatere lastnosti žanra grozljivke. Samo poglejte hrbtno stran stripa in nemudoma boste opazili zapis »prvovrstni poljanski horror«. Upal pa bi si trditi, da Ameriki v tem žanru uspe narediti pomenljiv zasuk. Svet, v katerem se nezakonska in zavržena otroka, Amerikanka in Groga, znajdeta in v katerem se borita za najmanjši kos kruha, je neprijazen in tlakovan z resnično pošastnimi obrazi. Obrazi povsem običajnih ljudi, ki so pravzaprav strašnejši od obrazov prikazni, ki se pojavijo v stripu pozneje. To sicer resničnim prikaznim, ko dejansko nastopijo, vzame občutek groze, ki pa ga zato naseli v celotno podeželje. Vsi ljudje, ki tam bivajo, se zdijo prežeti s hudobijo, kar se odseva že samo v njihovi groteskni vizualni podobi. Kaos in uničenje, ki ju prikazni na koncu prinesejo, pa se posledično zdita skoraj kot odrešitev.
»Poglej to! Poglej, kaj je mogoče!« Takšni navdušenja polni vzkliki so možni le v primerih, ko se je umetnik dodobra zavedal meja svojega medija, se z njimi poigraval, jih presegal, preskakoval in pustil za sabo. Tu ne govorim o eksperimentiranju zavoljo eksperimentiranja, pač pa o preseganju, ki ga pomensko motivira vsebina. V mediju stripa je dialog med sliko in besedo (ali odsotnostjo besed, a več o tem pozneje), med formo in vsebino nujno potreben. Že v začetku Amerike se svojevrstnost takšnega podajanja zgodbe pokaže, ko besede pobožnega pisma iz obljubljene dežele spremljajo slike razuzdanega in grešnega življenja.
Takšno poigravanje s formo je prisotno skozi celotno Ameriko. Ne le v obliki odličnega dialoga med sliko in besedo, pač pa tudi med sliko in odsotnostjo besed. Raba perspektive v nemih prizorih pripoveduje zgodbo, namiguje na premikanje, na odsotnost premikanja in na minevanje časa. Črno polje, po njem teče črno dekle, ki drži črno kokoš. Povozi jo voz. Leži. Črna kokoš je zdaj bela kokoš, ki hodi nazaj po črnem polju, sama. Čas je minil, dekle pa se še ni pobralo. In vse to strip v odsotnosti besed izrazi s pomočjo ene bele kokoši, ki je bila malo prej črna. Primerov, vrednih omembe, je v Ameriki mnogo, zato se bom moral zavoljo ekonomičnosti besedila zdaj ustaviti. Pokažem pa vam še primer s kokošjo, saj verjamem, da je zgleden primer za: »Poglej to! Poglej, kaj je mogoče!«
Kar zadeva samo formo, se moram dotakniti tudi dolžine stripa. Amerika je, tako kot Kontrabantarji, izredno kratek strip, kar pa za bralčevo izkustvo ni zanemarljivo. Zaradi svoje strnjenosti učinkuje kot preblisk nekega vzdušja. Kakor sanje, ki nikoli ne trajajo prav dolgo, se zgodba spreminja iz prebliskov nekega povsem vsakdanjega in banalnega življenja v mori podobne fantastične prizore, preden se iz njih nenadoma zbudimo. Potem strip preberemo še enkrat in ga izkusimo drugače, odkrivamo nove podrobnosti, ki so se nam prvič skrile. Forma stripa je taka, da omogoča večkratno uporabo in spodbuja večkratno branje. Vsakič ko strip ponovno vzamemo v roke, se nam bolj pokaže, da se je stripar tega zavedal. Bolj opazimo, kako se je z medijem stripa poigraval in tako na nov in zanimiv način podal svojo zgodbo. Kako je uporabil sliko, oblačke in celo obliko črk kot izrazno sredstvo in odsev vsebine. To medij stripa omogoča, nikakor pa ni ta značilnost samoumevna in prisotna v vsakem stripu. Prisotna je le v tistih, ki si upravičeno lahko pravijo »umetniški«. Mednje sodi tudi Amerika.
Zgodba, ki sta jo Martin in Janez Ramoveš podala skozi dialog med sliko in besedo, z odsotnostjo besed in rabo perspektive kaže na dobro poznavanje tega medija. Obenem pa Amerika ni le eksperiment s stripovsko formo, pač pa je del širšega projekta zgodb, ki skozi umetniški strip pripovedujejo o redko omenjenih poglavjih zgodovine slovenskega naroda. Amerika morda ni obljubljena dežela, je pa zato strip, ki ga je vsekakor vredno večkrat prebrati.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
