Marko Sosič: Samotne ljubezni
Založba: Goga Leto izida: 2022
Leto po smrti pisatelja Marka Sosiča je pri založbi Goga izšla njegova kratkoprozna zbirka z naslovom Samotne ljubezni, v kateri je zbranih osem zgodb, nekatere med njimi pa so bile v Primorskem dnevniku objavljene že v času avtorjevega življenja.
Pisatelj ter gledališki in filmski režiser Marko Sosič je bil rojen leta 1958 v Trstu, natančneje v Opčinah, kjer je prebival vse do študijskih let, v Zagrebu pa je na Akademiji za gledališče in film diplomiral iz režije. Pozneje je deloval v nekaterih slovenskih in italijanskih gledališčih. Za roman Balerina, balerina je prejel tržaško nagrado vstajenje in bil nominiran za kresnika (za kresnika so bila pozneje nominirana tudi njegova dela Tito, amor mijo, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino in Kratki roman o snegu in ljubezni), poleg že omenjenih pa je prejel še mnoge druge nagrade na področju režije in literature.
»Njegova govorica in predvsem pisava sta sugestivno in avtorsko nezamenljivi,« je v spremni besedi k Samotnim ljubeznim zapisal Dušan Šarotar. Vsakdo, ki je prebral več kot eno Sosičevo delo, bo ob tem stavku goreče prikimal. Naj gre za preprosto otroško govorico Balerine ali pa lirično govorico pripovedovalca v romanu Kruh, prah, vedno bo šlo za iskrenost besede Marka Sosiča. Iskrenost v smislu preciznega in izrazito čistega ter tekočega sloga, ki včasih deloma meji na poezijo v prozi.
Tudi v pričujoči zbirki je pripoved izrazito poetična, kot preplet misli, sanj, občutkov in zunanjega dogajanja. Bralec hitro zaplava v nemirni svet protagonistov, ki so na videz precej pasivni, večinoma v vlogi opazovalca, v njih pa divja razburkano morje čustev.
Že v prvi zgodbi Julijan, Bahiri vstopimo v svet zapisov pogrešanega Julijana, ki ga iščejo vaščani in oseba, ki nam zgodbo pripoveduje in prebira Julijanove poetične zapise razmišljanj, obrnjenih k naravi in daljnim spominom. Dober primer zgodbe s pasivnim razmišljujočim opazovalcem je tudi naslednja, Ženska ob oknu, v kateri glavno protagonistko spremljamo v vlogi opazovalke življenja družine, ki živi nasproti okna, pri katerem stoji. Protagonistka vidi življenje na videz srečne tričlanske družine z varuško in psom, medtem pa ji misli nenehno bežijo k neki ženski, ki jo je vedno pogosteje srečevala na avtobusu in ki je nanjo naredila globok vtis: »Ženska ob oknu pomisli, kako je tedaj z veseljem sprejela Almino vabilo in kako nenavadno se ji je zdelo, da ima po dolgem času znova prijateljico, ki je nepričakovano stopila v njeno življenje, zdelo se ji je, kakor bi sredi teme, ki jo je živela zadnje čase, nekdo nenadoma posvetil vanjo, da je okrog sebe zagledala široko pokrajino, ki je bila stkana iz topline in miru.«Alma postane njen beg pred samoto, ki jo občuti v svojem dolgočasnem življenju, v katerem je obstala s svojo hčerko in možem, ki je zaradi narave dela pogosto odsoten. Tudi tretja zgodba, Ob sosednji mizi,govori o osamljenem moškem, ki v restavraciji opazuje par pri kosilu. Moški prehaja med opazovanjem para, predvsem ženske, v spomine na neko njemu pomembno žensko. Tudi tukaj opazovalec na koncu postane opazovani, vendar vseeno ostane sam.
Vsekakor je ena glavnih tem zbirke tudi obračanje k naravi. Slikoviti opisi travnikov, polj in dreves so protiutež nemiru, ki biva v ljudeh. Sosiču s slogovno izredno izčiščenim pisanjem uspeva počasi odkrivati različne težke teme hrepenenja, bolečine, samote in migrantskih vprašanj.
Neizrečenost in brezno med osebami pa venomer premosti ljubezen. Tako v zgodbi Na drugi strani morja deček, ki ga od njegove ljubezni loči ograja, kljub temu, da je na drugi strani ‘boljša’ vrsta ljudi, in kljub strahu pred njihovimi pogledi in očitki vseeno uspe preplavati mimo ograje in močnih tokov, da bi našel svojo ljubljeno. Podobno se zgodi v zgodbi Anastazija, njeno jutro,kjer ostarela hči v čast očetu prvič obišče morje, ki jo spominja nanj. Bralec se ne more otresti občutka, da je ženska prišla na morje celo umret. Na poti do morja sreča temnopoltega mladega moškega, ki jo precej utrujeno pospremi čez cesto. Medtem razmišlja, da je ta moški najbrž pobegnil pred vojno, ki divja pri njem doma. Anastazija ob misli, v kako strašnem in hkrati lepem času živimo, vase sprejme podobo morja, ki jo navda s srečo in mirom.
V zgodbi Samotna ljubezen bralec ponovno sreča žensko, ki gleda skozi okno. Na prvi pogled je zunaj mirno in tiho, v sosednji sobi pa spi njen partner. Naenkrat ženska opazi ogromno število lačnih in od dežja premočenih ljudi. Ženska jim odpre vrata in jih nahrani, hkrati pa jim dovoli, da si pri njima odpočijejo, dokler spet ne izginejo.
Zbirka se pomenljivo zaključi z zgodbo Preprosto življenje,kjer oče v stopinjah v naravi išče svojo ljubljeno. V spominih nanjo se oče izgublja, nazaj pa ga želijo priklicati sinovi neumorni klici: »Tata…! Tata…!« Poleg tega se izgublja tudi v preteklosti in vojni ter odločitvah, ki ga še vedno preganjajo.
Spomini, narava, ljubezen in sentiment so nekatere od glavnih tem pričujoče zbirke. Pisatelj se poigrava tudi z menjavanjem oseb, saj se v zgodbah nemalokrat zgodi, da je pasivni opazovalec pravzaprav tisti, ki ga opazuje, največkrat zato, ker se sam v svojem svetu počuti izgubljenega. In ravno v tem se skriva del sporočilnosti zbirke. Včasih je lažje pobegniti pred resničnostjo, kot pa se z njo soočiti. Poleg tega pa nam avtor preko zgodb sporoča tudi, da je treba sprejemati ljudi, ki potrebujejo pomoč. Neskončna toplina, ki jo izžarevajo posamezne poetične pasaže in dih jemajoči slikoviti opisi, bralca spremljajo še dolgo po tem, ko knjigo odloži.
Uredila: Anja Grmovšek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
