7. 5. 2015 / Literatura

Marguerite Yourcenar: V pobožen spomin

Roman V pobožen spomin najbolj spominja na intimen, zaupen pogovor. Deloma gre za avtobiografijo Marguerite Yourcenar, deloma za napol fiktivni popis njene rodbine po materini strani, venomer prikazan skozi intenzivno močan slog, ki spretno niha med prečiščenim minimalizmom ter baročno liričnostjo. Vse to so tako vrline kakor napake tega dela.

 

Notranje je členjeno na štiri dele, ki delujejo zelo različno. Prvi, ki je precej očitno in primerno naslovljen Porod, govori o avtoričinem rojstvu in je nedvomno vrhunec tega avtobiografskega romana. V njem Yourcenar v intimnem duhu opiše trenutek svojega rojstva, trpljenje svoje matere in vso resničnost rojevanja, obenem pa faktografsko opiše ženske, ki so bile ključnega pomena zanjo in za njeno mater ter se esejistično dotakne vloge ženskega spola v tistem zgodovinskem trenutku in širše v družbi nasploh. Gre za čustveno nabit segment romana, ki s svojo neposrednostjo izstopa iz celotnega dela in bi bilo kot samostojno besedilo lahko ena izmed boljših novel dvajsetega stoletja.

 

Preostali segmenti govorijo o zgodovini njene družine vse do časa pred francosko revolucijo, bolj podrobno pa so opisana le življenja bratov Octava in Rema ter za generacijo mlajše Fernande. Dotakne se pomembnih tem, kakršna je usoda družin in posameznikov spričo velikih zgodovinskih dogodkov, pri čemer industrijska revolucija ves čas zlovešče čepi na obzorju, ter tragedije umetnikov, pozabljenih v sencah kanoničnih ustvarjalcev in filozofov. Vse to so pomembni elementi naših življenj, ki pa v romanu Marguerite Yourcenar izpadejo nekoliko suhoparno. Fernandin segment je s čustveno odločitvijo o njenem ljubezenskem življenju, ki je v ospredju, še najmočnejši, sicer pa je s cinične marksistične perspektive nekako težko sočustvovati z akademskimi problemi manjšega plemstva, ki svoj čas preživlja na lovu ter ob čajankah. V evropskem prostoru smo medlih zgodb o plemstvu morda že malo naveličani. Vseeno pa je delo več kot le to.

 

V pobožen spomin se ves čas zaveda tega, da je literarno delo. Še več – ves čas se zaveda, da je delo visoke književnosti. Zaradi avtoričine izbire tematike bi mu zlahka očitali bahavost, a si navsezadnje zasluži uvrstitev med besedila visoke umetnosti, saj je napisano z rahločutno lepoto in se z bolj filozofskega vidika dotakne pomembnih tematik, kot so posameznikov odnos do znanja, države, do umetnosti ali položaj žensk v družbi ter družini. V bolj metafikcijskih trenutkih pa se Yourcenarjeva kritično ozre tudi na svoj literarni opus ter komentira nekaj svojih del, specifično svoj zgodnji roman Aleksis.

 

Njen slog je mešanica tenkočutne visokoliterarne proze, objektivnega popisovanja zgodovine ter strnjenega akademskega esejističnega jezika, vse navedeno pa se pogosto pojavlja v isti povedi, kar nekoliko spominja na prototipno modernistični stil Virginie Woolf. To je tudi najmočnejši element romana: proza Yourcenarjeve je ves čas presunljiva, bridka, močna in nudi velik literarni užitek. V pobožen spomin je torej vredno prebrati že samo zaradi brezhibnosti sloga. Pri tem gre še posebej pohvaliti prevajalko, Sašo Jerele, ki je vso estetsko silo izvirne francoščine s tolikšno spretnostjo prenesla v slovenski jezik.

 

V pobožen spomin je delo, ki želi biti mnogo reči naenkrat in kot tako se ne bo prikupilo vsakomur. Nekateri elementi so bolj intenzivni in bridki, spet drugi mejijo na skrajni dolgčas. Kot že rečeno, pa so različni vidiki tega kompleksnega romana, od avtobiografije, čustvenih pripovedi, zgodovinske proze ter esejistike, ubesedeni z neverjetno spretnostjo, zaradi katere ga je vredno vzeti v roke in se izgubiti v čudovitem jeziku.

Optimized-v_pobozen_spomin-copy