Manuel Vazquez Montalbán: Umor v centralnem komiteju

Umor v centralnem komiteju nas s sugestivnim naslovom usmerja k samemu epicentru zgodbe. Gre za delo večkrat nagrajenega katalonskega avtorja Manuela Vazqueza Montalbána, ki ima z glavnim protagonistom bojda precej skupnega, pravzaprav toliko, da je dotična knjiga le ena od več kot 20 romanov, v kateri zasebni detektiv Pepe Carvalho nastopa kot glavni junak. Leta 1981 izdana knjiga plodovitega, a že preminulega avtorja brez dlake na jeziku in peresu orisuje stanje v Španiji po koncu Francove diktature prek raziskovanja (sicer fiktivnega) umora glavnega voditelja komunistične partije. Ob branju se zarisujejo močne podobe, ki s svojo živostjo močno spominjajo na filmske scene, zato ne preseneča, da je bil leto po izidu originala posnet tudi istoimenski film v režiji Vicenteja Arande. Ne-špansko govoreči del slovenskega prebivalstva je možnost dostopa do knjige sicer dobil šele lansko leto, ko jo je Ignac Fock prevedel v sočno slovenščino, ki ima moč, da konkurira vsesplošno oklicani temperamentni španščini.

Umor se zgodi v zaklenjeni sejni sobi med sestankom 139 članov komunistične partije, kjer njenega generalnega sekretarja Fernanda Garrida nekdo umori nekaj hipov po tem, ko zmanjka elektrike. Ko se sestankujoči zavejo, kaj se je zgodilo, niso samo pričakovano zgroženi, pač pa tudi osupli, da so se znašli na prizorišču zločina skupaj z morilcem, ki je nedvomno eden od njih. Vlada nalogo raziskovanja “locked room mystery” zaupa človeku, ki pa ne uživa zaupanja partije, zato se odločijo, da bodo najeli drugega preiskovalca umora, ki ni nihče drug kot Pepe Carvalho, zasebni detektiv iz Barcelone, ki k primeru občasno pristopa v stilu Jamesa Bonda in nasploh precej drugače, kot bi se ga lotila njegova bolj popularna literarna predhodnika Sherlock Holmes ali Auguste Dupin. Carvalho namreč svoje uživaštvo in prirojeno mirnost občasno zamenja za pretepanje ali zažiganje knjig, vendar le, ko za to začuti potrebo. Ob strani mu stoji lepotica Carmela, ki je kot insajderka (je namreč članica komunistične partije) vir Carvalhevih informacij in zaradi tega hkrati tudi moteči element, kot poročena fatalka z otrokom pa vir njegovega prepovedanega užitka, ki ga vzajemno tešita s konstantnim spogledovanjem. Carvalho se v preiskavi vrti v krogu izjav, ki ne vodijo nikamor; nihče ni ničesar videl, nihče nič ne ve. Zdi se, da hoče prav vsak od vpletenih vzbujati vtis, da nad njim bdi še višja instanca, ki je bodisi niti ne pozna bodisi o njej noče govoriti, vsi pa zatrjujejo, da je v tako tesno povezani skupnosti nemogoče najti morilca. V okolju, ki svoja čustva izraža v politikantskem diskurzu, Carvalho težko sledi toku dogajanja in mislim namerno ali nenamerno sodelujočih, a mu navsezadnje po številnih dejanjih (med drugim tudi akcijskih) vendarle uspe najti morilca.

Knjigi daje mikaven pečat ironična in hudomušna nota, ki sega v območje kočljive situacije v Španiji po Francovi smrti, ko je komunistična stranka stopila iz sence ilegale in se podala na pot k uspehu. Emocije, ki jih Montalbán ubeseduje, so zagotovo bolj razumljive lokalnemu občinstvu, ki jih je nehote posvojilo že s svojo kulturo. Podobno velja tudi za nasprotje med Madridom, ki je glavno prizorišče dogajanja, in Barcelono, od koder slavni detektiv prihaja, in tudi nasploh za razlike med španskimi avtonomnimi skupnostmi. S pregovorno trmoglavostjo Kataloncev ali ponosnostjo Baskov smo v grobem seznanjeni, vendar velika večina od nas tem nasprotjem znotraj Španije ni zmožna slediti, ko se znajdejo v ozkem kontekstu in medsebojnih spopadih, zaradi česar smo ob branju kdaj pa kdaj zmedeni in posledično izgubljeni.

Carvalho bi mi najbrž zameril, če bi pozabila omeniti, ali še huje, namenoma zamolčala, da je velik gurman. Hrana v knjigi odigra pomembno vlogo, saj predstavlja detektivovo vez z zunanjim svetom, hkrati pa mu uspe potešiti trenutno željo ali občutje, marsikdaj celo bolj kot privlačna ženska, čeprav Carvalho najbolj ljubi kar oboje skupaj. Svoje sogovornike ocenjuje tudi na podlagi izbire vina ali kuharskih sposobnosti, v knjigi pa kar mrgoli gastronomskih izrazov za manj in bolj poznane španske specialitete, ki so bralcu pojasnjene v opombah in zato ne dopuščajo, da bi jih ignorirali zgolj zato, ker jih ne razumemo. Jedi, kot so capipota, orxata ali fabada, so spretno vpletene v pretežno detektivsko in politično-zgodovinsko zgodbo, ki ji Carvalheva strast za kulinariko daje mehkejši, bolj užitkarski priokus.

Umor v centralnem komiteju nas sicer seznanja s konkretnim zgodovinskim momentom, ki je kot tak že sam(oumevno) pomemben, vendar pa ne želi pretenciozno ponujati revolucionarnih rešitev za boljšo prihodnost. Montalban postavlja ogledalo, ki ne pričakuje, da se bodo vanj zazrli točno določeni posamezniki, pač pa že na samem začetku opozarja, da »se je omejil na rabo arhetipov, kljub temu pa priznava, da se resnične osebe občasno vedemo kot arhetipi.« Za paranojo, ki jo utegnete ob tem občutiti, pa ne odgovarjam, krivda je navsezadnje le avtorjeva …