8. 1. 2015 / Literatura

Maja Gal Štromar: Potaknjenci

Potaknjenci, roman Maje Gal Štromar, v središče zgodbe postavljajo Patrika, očeta dveh otrok in brezposelnega ljubitelja botanike, ki ga preživlja njegova veliko bolj uspešna žena. Patrik se skozi življenje prebija brez kakršne koli volje – že v najobčutljivejšem življenjskem obdobju so mu jo ubile ženske (predvsem mama in babica), ki so mu ukazovale, kaj lahko čuti in česa ne, kaj lahko dela in česa naj se vzdrži. Rečeno mu je bilo, da mora biti vselej in povsod na uslugo svoji sestri, ženi, materi in otrokom. Da naj uboga in se žrtvuje za druge. Brezpogojno. Patrik zase pravi, da je »križanec brojler, namenjen pitanju«. Verjame, da lahko vzdrži to neskončno podrejanje ciljem drugih. Zdi se, da je Patrik kriv že samo zato, ker se je rodil kot moški. Pisateljica na to namiguje tudi z omembo hmelja, ki se mu odreže moške dele, da bi se povečal hektarski odnos, kar je alegorija na kastracijo moškosti oz. vse, kar se pod tem pojmom skriva. Patrik je definicija kastriranega moškega, kar bralec izve na koncu romana – je namreč neploden. Njegovi otroci so potaknjenci, podtaknili so mu jih brez njegovega vedenja. Prav tako si Patrik ni izbral svoje žene, ki mu jo je »podtaknila« njegova mama. Ženi je ime Vladena, kajti ona je vladar družine in nadzoruje dogajanje v njej. V romanu Maje Gal Štromar nič ni naključno, vse se povezuje v gosto mrežo simboličnih namigov. Paradoks o želvi, ki je Ahil nikoli ne dohiti, je še ena alegorija za Patrikovo nezmožnost udariti po mizi in narediti nekaj samo zase.

 

Omeniti velja, da Maja Gal Štromar uporablja mnogo različnih postopkov, da bi svojo zgodbo ohranila živo in dinamično. Pojavljajo se kuharski recepti, kriminalistična poročila, psihiatrično mnenje, »ljubezensko« pismo in astrološke analize. To raznovrstnost podkrepijo stavki, izrečeni v nemščini, italijanščini, srbohrvaščini in latinščini. Če k temu dodamo še dejstvo, da se zgodba bere kot kriminalka, saj je že na prvih straneh izpisano kriminalistično poročilo o posilstvu mlade ženske, nam je lahko kaj kmalu jasno, da imamo opravka z zgodbo, ki deluje kot večglava pošast, ki skuša Patrika kot rezance posrkati v svoj želodec. Če je Patrik v letih pred začetkom pripovedovanja zgodbe še lahko bežal pred samim seboj, se s trenutkom, ko se ta začne odvijati, prične snemati tudi prizor njegove psihoanaloške analize. Ta postaja z vsakim poglavjem bolj kruta in bolj posega v njegovo jedro, prav tja, do kamor sam ni imel dostopa in pravice bivanja.

 

Romanu lahko zamerimo nakopičeno (»multi-task«) naracijo, ki pa ne doseže cilja, ki si ga je zadal, tj. ustvariti moderno pripoved, ki bo presegala jamrajočo izpoved faliranega slovenskega moškega, ki se zaplete v sindrom nacionalnega manjvrednostnega kompleksa in za vedno ostane v senci svoje žene in otrok. Roman ravno s ponavljanjem alegoričnih in pripovednih postopkov ustvarja zasičenost na ravni fabule, ki kljub avtoričini imaginativnosti deluje kot odvečni potencial. Pravilo več je več tukaj ne zdrži vode. Roman najbolj blesti v psihološkem izklesavanju Patrikove usode in posledic njegovih ne-besed in ne-dejanj. S tehniko manj je več bi morda tudi roman pridobil na teži in se razvil v to, kar vseskozi nakazuje, da bi lahko postal – zelo dober psihološki roman.

 

Kljub vsemu pa je bralska izkušnja zelo čustvena, saj se skoraj v vsakem od nas skriva mali Patrik, ki ima občutek, da je življenje izbralo njega in ne obratno. Avtorica na koncu romana daje temu malemu Patriku možnost, da preseže svojo ujetost v nesrečno otroštvo in v življenju poseže po tistem, kar mu pripada in za kar je bil rojen.

KnjizevniL__hbfcbggh_hires.jpeg1