2. 11. 2021 / Literatura / Recenzija

Madeline Miller: Kirka

Založba: Sanje
Leto izida: 2021
Prevod: Polona Glavan
   

Madeline Miller je ameriška romanopiska, ki je za svoj prvenec The Song of Achilles, ki poetično opisuje ljubezen med Ahilom in Patroklom, prejela nagrado Women’s Prize for Fiction. Starogrškemu romanu, ki je Millerjevo v tujini izstrelil med zvezde, se je leta 2018 pridružil še roman Kirka, slednjega smo letos v prevodu Polone Glavan dobili tudi v slovenščini.

Kirka je prvoosebna pripoved čarovnice iz Ajaje, ki na svojem otoku, kamor je bila izgnana, moške spreminja v prašiče, za domačo žival ima levinjo, kljubuje boginji Ateni in se spoprijatelji z ljubimčevo ženo Penelopo. Kljub tem zgovornim dejstvom je Kirka še mnogo več.

Roman se začne s Kirkinim pripovedovanjem: »Ko sem se rodila, imena za to, kar sem, še ni bilo. Rekli so mi nimfa, saj so domnevali, da bom taka kot mama in tete in tisoč sorodnic. Med malimi boginjami smo bile najmanjše, zato smo imele tako skromne moči, da smo si komajda zagotovile večnost.« Skozi linearni tok pripovedi dogodkov iz Kirkinega življenja spoznamo, da je drugačna od nimf, ki ji med odraščanjem delajo družbo, saj je čarovnica, ki je svojo moč spoznala spontano, jo krepila in se vseskozi učila, kako uporabljati svoje zmogljivosti in kako vladati sebi in drugim. Ko nam na začetku pove, da imajo nimfe med vsemi bogovi in titani tako male moči, da si ne zagotovijo, da bi o njih pisali, se jih spominjali in pisali njihove zgodbe, kot se je to dogajalo vsem velikim junakom, bogovom in polbogovom, skozi zgodbo uvidimo, da s Kirko, čarovnico iz Ajeje, ne bo tako. Ne samo, da si je zagotovila večnost v svetu, ki mu vladajo mogočni in muhasti bogovi, ki se tako radi poigravajo z usodo navadnih smrtnikov, bila je tudi nepogrešljiva pri marsikaterem pomembnem dogodku, ki ga poznamo kot del velikega mita starogrške kulture.

Zdi se, da je za nekoga, kot je Kirka, ki je zaradi svojih moči, ki se jih na začetku niti ne zaveda, zavržena od ljudi in pregnana na samotni otok, to zgolj blagoslov. Če je na dvoru svojega očeta zaradi drugačnosti skušala ostati neopažena, pokorna in ustrežljiva vsem, predvsem pa svojemu očetu, se je svoje moči končno ovedla šele na otoku, izolirana od vseh ostalih. Nabirala, varila, kuhala in mešala je rastline ter se korak za korakom učila magije čarovništva. Ko je spoznala, česa je zmožna in koliko moči se skriva v njej, je bilo prepozno, da bi jo karkoli in kdorkoli lahko ustavil: »[…] potem sem se naučila, da lahko svet upognem po svoji volji, kot se pred puščico upogne lok. Tisočkrat bi opravila to tlako, da bi v rokah obdržala takšno moč. Pomislila sem: tako je bilo Zevsu, ko je prvič dvignil strelo.« Ljudi ni poslušala. Po tem, ko so jo zapustili še tisti, ki so jo imeli radi, je postala samosvoja. Sledila je le lastnemu kompasu, ki se ji nikoli ni izneveril.

Millerjevo odlikuje izjemen pripovedni jezik in slog pisanja, ki združuje elemente poetičnosti, prepletene z lahkotnim pripovedovanjem glavne protagonistke. Subtilno tvorjeni stavki nam z elegantno natančnostjo opisujejo starogrške mite, njihov pomen ter pomembnost za takratni grški svet. Millerjeva ima to sposobnost, da nas s svojim izbrušenim, a vendarle dokaj preprostim pripovednim jezikom vrže v antični svet bogov, polbogov, titanov in svet mogočnih bitij, ki tvorijo mite, o katerih smo se vsi učili že v srednjih šolah. Liričnost in metaforičnost zapisanega, ki na nas vplivata tako, da ob prebiranju z lahkoto slišimo sam glas Kirke, ki nam pripoveduje svojo zgodbo, pride v izvirniku še toliko bolj do izraza. Razlog za to lahko vidimo v tem, da je angleščina pač materni jezik pisateljice, v izvirniku pa besede avtorja še bolj poudarijo njegovo zmožnost pripovedovanja.

V romanu spoznamo kar nekaj antičnih junakov in mitov, ki so nam že poznani, tokrat pa se nam razodenejo z drugega zornega kota, in sicer prek odnosa s Kirko. Prometej in njegove muke so tiste, ki na Kirko v njenih zgodnjih letih naredijo največji vtis, njega pa se spominja še v svojih zrelih letih. Prav tako nam roman postreže z zgodbo o rojstvu Minotavra in Kirkino vlogo pri tem dogodku ter njenem odnosu z Odisejem. V Kirkino življenje tako vstopajo vsem dobro znani junaki, prek njenega objektivnega pripovedovanja (kar je tudi nekaj, kar bralca, glede na to, da je roman prvoosebna pripoved, najbolj navduši) pa je vendarle v ospredju njena zgodba, njeno življenje in njen boj.

Prvi urok, ki ga je Kirka izvedla, je bil urok, ki prikaže pravo naravo osebe. Roman nam postreže z odprtim koncem, saj se tudi zaključi ravno s tem urokom. Kirka. Rojena nimfi in titanu. Čarovnica iz Ajaje z glasom smrtnice. Mogočna, samosvoja, ponosna, skrb vzbujajoča. Predvsem pa čuteča ženska, ki ima ob sebi neomajno pomoč narave, katero je v letih življenja na otoku spoznala in si jo znala podrediti. Vse to je Kirka za nas. Kdo pa je Kirka sama sebi? Zdi se, kot da še vedno, po vsem tem času, sebi ne bi znala priznati svoje moči, svoje mogočnosti.

Bo ravno urok, zaradi katerega je bila izgnana iz domovanja svojega očeta, tisti urok, ki ji bo pokazal njen pravi obraz? Tisto pravo Kirko, ki si jo želi spoznati predvsem in zgolj ona sama? Avtorica sicer ni omenila, da bi romanu sledilo nadaljevanje, zato je odločitev, kakšno čarovnico iz Ajaje si bo po prebranem ustvaril sam, prepuščena bralcu.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

                              
Madeline Miller: Kirka