M.R. Carey: Dekle z vsemi darovi
Dekle z vsemi darovi bi lahko na hitro odpisali kot še eno grozljivo zgodbo o zombijih, ki – sploh zadnja leta – na nas prežijo od povsod, toda zahvaljujoč ravno pravšnji meri »znanosti« in presenetljivi pripovedovalki gre za knjigo, ki postavlja nov standard tega žanra. Avtor se skriva pod psevdonimom M. R. Carey, v resnici pa gre za Mika Careya, ki piše tudi za franšizo Možje X, zato ni nič čudnega, da je slog pisanja filmski, saj temelji predvsem na vizualnosti ter napetosti dogajanja.
Čeprav pripoved ni prvoosebna, jo večinoma spremljamo s perspektive glavne junakinje Melanie, desetletne deklice, ki bralcu takoj vzbudi zanimanje – najprej s svojo navdušenostjo nad znanjem in z inteligenco, ki jo premore, še bolj pa s svojo situacijo. Melanie je namreč eden izmed zombijev, ki so v izvirniku poimenovani »hungries«, kar je slovenski prevod okorno pretvoril v »lakotnike« (pri nas imamo le enega Lakotnika, pa še ta nam je pri srcu). Lakotniki so svojo človeško plat izgubili, saj jih zanima le žretje človeškega mesa, v njihovi vrsti pa je vseeno najti nekaj otrok kot je Melanie, ki še niso povsem izgubili stika z realnostjo. Pripovedovanje nas zato čustveno precej uniči, saj se nam otrok hočeš nočeš smili ter z njim sočustvujemo, čeprav gre v resnici za pošast, proti kateri se človeštvo bori. To je zares pogumen pristop, najbolj pa učinkuje predvsem to, da Melanie dolgo tudi sama ne ve natančno, zakaj se je vsi bojijo. Na začetku spremljamo njeno vsakodnevno rutino, ki jo dojema precej naivno: »Potem vstopita dva od narednikovih mož ter ji z jermeni na vozičku pripneta zapestja in gležnje. Nazadnje /…/ ji pripneta še jermen okoli vratu, vedno od zadaj. /…/ Melanie včasih pripomni: »Ne bom vas ugriznila.« To reče kot v šali, vendar se nikoli ne zasmejijo.« Ravno zaradi prepričanja, da ni z njo čisto nič narobe, je še težje, ko začne spoznavati, kdo v resnici je: »Bori se s to divjo živaljo, žival pa je ona. Zato ji je jasno, da bo izgubila.« Čeprav gre za trivialno tematiko, najdemo v njej izdelan psihološki razvoj lika, ki se ga ne bi sramovala niti kakšna klasika.
Še ena posebnost je »znanstven« pristop k zombi apokalipsi; seveda se s tem ubadajo tudi nekatere druge stvaritve s podobno tematiko, toda Carey pred nami razgrne razlago, ki bi dejansko lahko delovala: parazitska Ophiocordyceps unilateralis, ki v resničnem svetu grozljivo napade mravlje, je nekako (tu razlaga seveda šepa) preskočil vrsto in napadel človeka. To ne deluje pretenciozno, ampak celo srhljivo stvarno. Na srečo je konec proti pričakovanjem vse prej kot klasičen hollywoodski »To zdravilo končno deluje, rešili bomo človeštvo!«, čeprav se zgodba vrti okrog iskanja rešitve iz te grozljivke. Liki so večplastni, saj iz začetnih stereotipov počasi preidejo v prave kompleksne osebnosti – še najbolj idealizirana je učiteljica Justineau, pa še to zaradi tega, ker jo tako vidi Melanie. Ena izmed redkih slabosti dela je opisovanje akcijskih prizorov, ki so velikokrat razvlečeni in polni podrobnosti, vendar je to razumljivo glede na avtorjev filmski pristop – leta 2016 naj bi po knjigi izšel film (She Who Brings Gifts), vsak, ki pa bo prej prebral knjigo, si ga bo lahko ob pomoči mnogih premišljeno uporabljenih grozljivih, gnusnih in napetih elementov zadostno predstavljal kar sam.
