Lirski dribling
Anja Grmovšek Drab: Prepovedani položaj
Leto izida: 2024
Založba: LUD Literatura
Kaj druži nogomet in poezijo, pesničini veliki ljubezni? Nogomet je igra nepredvidljivih preobratov in presenečenj, ki navdušujejo množice, poezija, na prvi pogled njegov popolni antipod, pa živi v tihih intimah, v podrobnostih, ki jih večina spregleda. In vendar sta v pesniškem prvencu Prepovedani položaj Anje Grmovšek Drab neločljivo prepletena. V zbirki, ki je domiselno razdeljena na prvi in drugi polčas, sledi pa ji še podaljšek, trenutek za rdeči karton, nas pesnica z zadržano senzibilnostjo vodi po razgibanem terenu odraščanja, ljubezni, izgube in medsebojnih odnosov.
Prepovedani položaj zaznamujejo pesmi fabulativnega značaja, ki poetizirajo majhne, vsakdanje trenutke. Nogomet, ki sicer tako v motivnem kot tematskem smislu odigra bolj stransko vlogo, se v pesniški zbirki manifestira v prispodobo za življenje v vsej svoji usodni nepredvidljivosti. Tako življenje kot nogomet sta igri vzponov in padcev, nevarnosti in tveganj, a tudi lepote. Čeprav se zdi, da ima skoraj vsaka nogometna tekma favorita in vnaprej predviden izid, je žoga še vedno okrogla in lahko vsak trenutek spremeni smer – »mogoče se bo izšlo veliko bolje kot si misliš / časovni trak zapolnjujejo tudi naključja / mogoče boš obstal na mestu / in mogoče ne bo s tem nekoč nič narobe«, zapiše Grmovšek Drab v pesmi »na poti«. V kontekstu spremenljivosti nogometne igre se njene pesmi pogosto končajo nepredvidljivo, spremembe v atmosferi pa odprejo nova obzorja bralčevih pričakovanj. Zadnja kitica pesmi »strah« tako denimo strah pred letenjem poveže z eksistencialnim bremenom pesništva (»tu v zraku in brez moči nad tem / kar se bo zgodilo v naslednjih minutah / sem spoznala / da je moj največji strah / postati pesnica«).
V intimnih pesmih, večinoma postavljenih v domače okolje, med bližnje, prek odprtega in komunikativnega jezika zaživi vsakdanjik lirske subjektke. Sodobna poezija, osredotočena na človeško intimo, se pogosto ujame v zanko, da ni dovolj vključujoča, saj je preveč usmerjena v svoj notranji svet in zato deluje zazrta vase. Človeško občutenje sveta je lahko večni vir navdiha, toda ključen je način poetizacije, ki osebno pretvori v univerzalno in vseobsegajoče. Anja Grmovšek Drab se pasti pretirane introspektivnosti in hermetičnosti vešče izogne z uporabo preprostega, toda vselej premišljenega jezika, s katerim povabi bralca, da prisluhne malim zgodbam njenega pesniškega jaza. V pesmih, ki so po obsegu večinoma daljše ali pa vsaj srednje dolge, resda popisuje drobce vsakdanjega življenja , a ji uspe ustvariti prepričljivo atmosfero in ohraniti bralčevo pozornost do zadnjega verza. »Ko pišem / pišem vedno istim ljudem«, zapiše v pesmi. Ta preprost in nežen verz povzame duh zbirke Prepovedani položaj – pesnica piše z mislijo na bralca, zato njeni verzi v sebi nosijo čuteč glas topline.
Čeprav je Prepovedani položaj na nek način zbirka o odraščanju, to še ne pomeni, da iz pesmi veje naivnost ali neizkušenost. Ravno nasprotno – skromnost in zadržanost lirske subjektke izžarevata nekakšno modrost – »mogoče pa zares odrasteš šele takrat / ko se zaveš / da tudi tebe ves čas nekdo opazuje / a ti za to ne bi moglo biti bolj vseeno«, zapiše v pesmi »pod blokom«. Avtoričina poezija je mehka in sočutna, vendar ji to ne odvzame prodornosti v pesniškem raziskovanju lastne identitete in družinskih, partnerskih odnosov. V pronicljivem analiziranju okolice prav tako ni zaznati moraliziranja ali obsojanja, kar naredi zbirko še dostopnejšo bralcu. Pesniški jaz Anje Grmovšek Drab lahko občutimo kot glas starejše sestre, ki jo je življenje že ranilo in pustilo brazgotino, a se je naučila živeti s posledicami svojih odločitev. Zaveda se, da je življenje polno naključij in preobratov, vendar se lahko tudi trenutki, ki se zdijo izgubljeni, iztečejo v nekaj nepričakovano lepega – »iskrena bom / nimam dobrega nasveta zate / ker se nekaj podobnega dogaja tudi meni / s tem se naučiš živeti in sčasoma pozabiš / kaj te je nekoč tako zelo motilo / samo čudiš se / kako nedovzeten si bil za vse premike«, pravi v pesmi »dom«, ki zaradi neposrednega nagovora deluje še bolj razumevajoče in empatično.
V pesniškem jeziku Anje Grmovšek Drab je prisotno močno zavedanje, da poezija zahteva določeno jedrnatost in ekonomičnost. Nobena beseda ne sme biti odveč, vsaka mora imeti svoje mesto. Prepovedani položaj zato daje vtis pretehtanosti, ki pa se mestoma preobrne v pretirano previdnost, kar nekaterim pesmim odvzame iskrico naravnosti. Pesničina opreznost vsebinsko sicer sovpada z ranljivostjo lirske subjektke, ki jo karakterizira globoko (samo)zavedanje. Pesnica se izkaže za lucidno opazovalko – »želim si / da bi ljudje poslušali toliko / kot govorijo«, zapiše v pesmi »o srečnih ljudeh« – zato njeni verzi tako učinkovito osvetljujejo vse življenjsko.
Njen izpiljen pesniški izraz zareže najgloblje v pesmi »moški«, ki pomeni tehnični in vsebinski vrhunec zbirke. Dosledno pesnjenje brez ločil in velikih začetnic ne vnese le komponente pretočnosti, temveč tudi ritmično-zvočni učinek, ki v bralcu globoko odmeva: »enkrat pride tak moški in te pogleda in mu je / vse jasno in tebi nič je moški ki pride enkrat in / gre čeprav ostane in te razvaja ponižuje boža«. Efektivno stopnjevanje v zvenu dodajo tudi aliteracije – »kopata kuhata kavo kličeta klečita kričita kletvice«. Konkretne pesniške podobe, ki se v moškem zlivajo druga v drugo, omogočajo tako na ravni vsebine kot na ravni forme prestop v območje nepričakovanega, kar skroji prepričljivo in hkrati pretresljivo atmosfero .
Pesničin slog brez pretiranih retoričnih figur, ki ima navkljub ali prav zaradi svoje preprostosti močan učinek, dobi nove razsežnosti ob vstopu v polje nogometa. Ker zbirki manjka jasno izražena rdeča nit ali tematska enovitost, nogometne prispodobe učinkovito povezujejo posamezne pesmi in zbirko postavljajo na globljo, pomenljivejšo raven. V pesmi »mojega psihiatra zanima kako se počutim« Grmovšek Drab zapiše: »ampak počutim se kot navijač / ko na stadionu ostane sam / s svojim odmevom // kot potnik ki čaka na postaji / s katere vlaki ves čas samo odhajajo«. Sprašuje se, »kako še naprej ljubiti nogomet / če odhajajo le najboljši«, pri čemer z omembo nogometnih legend, kot sta Luís Figo in Zinedine Zidane, subtilno razkriva strah pred neizogibnimi spremembami. V pesmi »dortmund in domžale« z nogometom prepleta občutke domotožja in razdvojenosti: »a opazila sem njegovo razpetost / med dvema ljubeznima // v tem sem mu bila podobna«. Metafore iz nogometnega sveta uporabi tudi za soočanje z najbolj bolečimi izkušnjami, kot je očitno v pesmi »dedek«: »dedka sem po tekmi ko so postali prvaki / prepričala da mi je kupil tisti rdeči dres / ki še danes visi na steni nad posteljo // kasneje je visel tudi deda / ne nad posteljo temveč v garaži«. Prav v pesmih, kjer se nogomet prepleta z življenjskimi zgodbami, avtorica doseže najmočnejši čustveni učinek. Združevanje nogometa in poezije ne le bogati vsebinsko raven, temveč pesnici odpira prostor za uporabo prefinjenih in hkrati učinkovitih pesniških orodij.
Pesniška zbirka Prepovedani položaj je subtilen mozaik drobcev življenja, prežet z intimnostjo in ranljivostjo. S preprostim, a tankočutnim jezikom pesnica odpira vrata v svet, kjer se nogomet in poezija, na videz povsem nepovezana, združita v igri, ki odslikava vsakdanjik in vse njegove nianse. Prav v tem spoju je moč zbirke – v sposobnosti, da bralca pritegne s toplino in človeškostjo, hkrati pa izzove s presenetljivo ostrimi spoznanji. Anja Grmovšek Drab tako premaguje svoj strah, da bi postala pesnica, in ga pretvarja v poetično moč, ki bralca ne le nagovori, temveč ga tudi zaznamuje in premakne.
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Saška Maček
